<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Psp 715/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PSP.715.2006
Evidenčna številka:VDS04005
Datum odločbe:01.03.2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zloraba pravic - denarna kazen

Jedro

Pravna podlaga za izrek denarne kazni je v določbi 2. in 3. odstavka 11. člena ZPP, ki določata materialnopravne pogoje, v katerih lahko sodišče strankam, intervenientom, njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem izreče denarno kazen in višino le-te.

Denarno kazen je mogoče izreči, če imajo osebe namen škodovati drugemu ali če zasledujejo cilj, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem in zato zlorabljajo svoje pravice, ki jih imajo po ZPP. Sodišče mora pred izrekom kazni ugotoviti obstoj navedenih zakonskih znakov in obrazložiti, katera dejanja strank zakonske znake izpolnjujejo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

 

Obrazložitev

Sodišče je sklenilo, da se toženca kaznuje z denarno kaznijo v višini 150.000,00 SIT (625,94 EUR).

Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil sklep o kaznovanju izrečen nemudoma po obrazloženem predlogu za izločitev razpravljujoče sodnice, ki ga je predhodno podala pooblaščenka toženca. Sodnica naj bi namreč na glavni obravnavi dne 21.6.2006 izražala negativne vrednostne sodbe o poslovanju in delu toženca, njegovih pooblaščencev, imenovanih zdravnikov in članov zdravstvenih komisij, ob zaslišanju prič pa naj bi se posluževala nedovoljenih (sugestivnih in kapcioznih) vprašanj. Pooblaščenke na glavnih obravnavah niso zlorabljale svojih pravic in na morebitno predhodno zlorabo nikoli niso bile opozorjene. Povzema potek narokov za glavno obravnavo. Meni tudi, da sodišče ni obrazložilo višine izrečene kazni. Sodišče se z izpodbijanim sklepom vsebinsko opredeljuje do izvedenih dokazov, toženec pa je presenečen tudi nad obrazložitvijo sklepa v delu, s katerim se vzroke za sodne zaostanke prenaša nanj.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga je namreč v določbi 2. in 3. odst. 11. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ki določata materialnopravne pogoje, v katerih lahko sodišče strankam, intervenientom, njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem izreče denarno kazen in višino le-te.

Če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom (2. odst. 11. čl. ZPP). Glede na citirano določbo je torej denarno kazen mogoče izreči v dveh primerih, in sicer: 1. če imajo osebe namen škodovati drugemu ali 2. če zasledujejo cilj, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem; in zato zlorabljajo svoje pravice, ki jih imajo po ZPP. Sodišče mora pred izrekom kazni ugotoviti obstoj navedenih zakonskih znakov in obrazložiti, katera dejanja strank zakonske znake izpolnjujejo. Denarna kazen tudi ni edini, temveč le eden izmed možnih procesnih institutov, s katerim ima razpravljujoče sodišče možnost preprečiti zlorabo pravic. Po prepričanju pritožbenega sodišča dejanja toženca, ki jih sodišče prve stopnje sicer zelo izčrpno opisuje v obrazložitvi sodbe (str. 3-9), ne izpolnjujejo zakonskih znakov iz 2. odst. 11. čl. ZPP. Eventualno bi lahko predstavljala le ravnanja, katere lahko razpravljujoče sodišče prepreči z uporabo drugih procesnih institutov, kar pa ni predmet pritožbene presoje zadeve.

Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi eno izmed dejanj zlorabe pravic predstavljal toženčev odgovor na tožbo, v katerem je navajal samo pravno podlago in dokazne predloge z zaslišanjem prič, ni pa se izjavil o navedbah tožnice in o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Tako ravnanje toženca bi namreč lahko predstavljalo le neustrezno, slabo pravdanje, katerega morebitna posledica bi lahko bila za toženca neugodna meritorna odločitev o zahtevku.

Iz obrazložitve sklepa je razbrati tudi, da naj bi zlorabo pravic toženca predstavljalo tudi dejstvo, da se imenovana zdravnica ni odzvala vabilu na drugi narok za glavno obravnavo dne 15.2.2006; posledično pa zgolj zaslišanje druge vabljene priče (predsednika zdravstvene komisije) dejanskega stanja ni zadosti razjasnilo, zaradi česar naj bi bilo potrebno narok preložiti. Imenovana zdravnica je bila vabljena kot (izvedena) priča, v vabilu pa je bila pravilno poučena o posledicah neupravičenega izostanka. Sodišče bi zato pravilno vabljeno pričo, ki se vabilu ni odzvala in izostanka ni opravičila, lahko sankcioniralo na podlagi 241. čl. ZPP. Da bi do neopravičenega izostanka priče prišlo zaradi ravnanja toženca, pa iz spisa in tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

Sodišče kot eno izmed dejanj toženca, ki naj bi predstavljalo zlorabo pravic, pojmuje tudi dejstvo, da je moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot je izhajalo iz izpovedi imenovane zdravnice dne 10.5.2006 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 10.5.2006, list. št. 29-33) in predsednika zdravstvene komisije dne 15.2.2006 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 15.2.2006, list. št. 19-23), pridobiti še zdravstveni karton tožnice in, zaradi razjasnitve podatkov, zapisanih v njem, zaslišati še nadomestno zdravnico, ki je tožnico zdravila v času odsotnosti osebnega zdravnika. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja na določbe 25. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/04, v nadaljevanju: ZDSS-1), ki urejajo priprave na glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bi na podlagi citirane določbe, glede na naravo spora, prav zaradi koncentracije postopka lahko pridobilo tožničin zdravstveni karton že pred četrtim narokom za glavno obravnavo in zaradi razjasnitve iz njega izhajajočih dejstev po potrebi - glede na določbe 61. in 1. odst. 62. čl. ZDSS-1 tudi po uradni dolžnosti - izvedlo dokaz z zaslišanjem nadomestne zdravnice. Vzrok, zaradi katerega je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v zdravstveni karton tožnice in z zaslišanjem nadomestne zdravnice (šele) na četrtem naroku, torej ni bil v sferi toženca in že zato niso izpolnjeni zakonski znaki iz 2. odst. 11. čl. ZPP.

Ravnanje toženca, ki naj bi predstavljalo zlorabo procesnih pravic in zato opravičevalo izrek denarne kazni, naj bi bilo tudi v vprašanju pooblaščenke toženca priči (nadomestni zdravnici) na naroku dne 21.6.2006. Pooblaščenkino prvo vprašanje se je nanašalo namreč na dejstvo, o katerem je priča že izpovedala. Čeprav se pritožbeno sodišče sicer strinja, da gre v tem za zavlačevanje oz. oviranje normalnega, tekočega dela sodišča, bi sodišče tako ravnanje lahko sankcioniralo drugače. Predsednik senata namreč daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem (1. odst. 298. čl. ZPP). Iz tega procesnega pooblastila pa logično izhaja tudi pooblastilo, da lahko predsednik senata procesnim udeležencem besedo tudi vzame, ali prepove. V konkretnem primeru bi torej predsednica senata pooblaščenki, ki je priči zastavljala vprašanja glede dejstev, o katerih je le-ta že izpovedala, taka vprašanja lahko prepovedala. Šele če ta procesni ukrep ne bi zadoščal, bi sodišče lahko sankcije tudi stopnjevalo (odvzem besede, odstranitev iz dvorane, denarna kazen).

Na istem naroku je pooblaščenka toženca zahtevala tudi izločitev predsednice senata, zaradi česar naj bi bilo potrebno narok ponovno preložiti. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 21.6.2006 (list. št. 42-46) izhaja, da je pooblaščenka toženca zahtevala izločitev zaradi domnevne pristranskosti predsednice senata, t.j. na podlagi 6. tč. 70. čl. ZPP. Po določbi 1. odst. 74. čl. ZPP pa lahko sodnik opravlja nadaljnja dejanja, če gre za predlog za izločitev na podlagi 6. tč. 70. čl. ZPP tudi po vložitvi predloga. Pritožbeno sodišče zato ne vidi zakonskih ovir, da ne bi sodišče glavne obravnave zaključilo, ne glede na predlog za izločitev predsednice senata, še posebej ob tem, da se pooblaščenka toženca vprašanj sodnice, iz katerih naj bi izhajala pristranskost le-te, niti ni spominjala in je posledično predlog ostal nekonkretiziran.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da zakonskih znakov iz 2. odst. 11. čl. ZPP ne more predstavljati niti dejstvo, da je pooblaščenka toženca odklonila podpis zapisnika. Podpis zapisnika namreč ni dolžnost stranke (3. odst. 126. čl.), odklonitev podpisa pa tudi ne more imeti vpliva niti na vodenje postopka niti na kasnejšo odločitev o zahtevku.

Zgoraj obrazložene ugotovitve izhajajo iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo (z dne 9.1.2006, list. št. 10-12; z dne 15.2.2006, list. št. 19-23, z dne 10.5.2006, list. št. 29-33 in z dne 21.6.2006, list. št. 42-46), na katere se je pritožbeno sodišče oprlo seveda samo glede poteka procesnih dejanj (ne pa glede vsebine pričevanj zaslišanih prič oz. strank).

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi določb 3. tč. 365. čl. ZPP sklep razveljavilo.

 


Zveza:

ZPP člen 11, 11/2, 11/3, 11, 11/2, 11/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODkxNg==