<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Psp 294/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PSP.294.2005
Evidenčna številka:VDS04001
Datum odločbe:13.12.2006
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:dokončnost odločitve - procesna predpostavka - molk organa

Jedro

O pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, kar pomeni, da se v zvezi z 249. členom ZPIZ-1 za odločanje o pravicah iz ZPIZVZ uporabljajo določbe ZUP.

Tožnik v predsodnem postopku ni vložil pritožbe zaradi molka prvostopnega organa, zaradi česar ni podana procesna predpostavka za sojenje o zahtevku za priznanje prištete dobe za pridobitev in odmero pravic na podlagi 70% telesne okvare in o zahtevku za priznanje pravice do upoštevanja časa, prebitega v aktivni vojaški službi v JLA, v zavarovalno dobo, po splošnih predpisih.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi (pravilno: odpravi) dokončna odločba toženca št. P - 4096062 z dne 24.9.2002 in da se tožniku od 30.10.1991 dalje prizna invalidnina za 80% telesno okvaro (v nadaljevanju: TO) ter zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se mu prizna prišteta doba za pridobitev in odmero pravic na podlagi 80% TO (odstavek a) sklepa), ter da se mu prizna upoštevanje časa, prebitega v aktivni vojaški službi v bivši JLA, v zavarovalno dobo za pridobitev pravic po splošnih predpisih (odstavek b) sklepa).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu "sodišče predlaga vložitev pritožbe za vpis delovne dobe pri tožencu", čeprav je to v letih 2002 in 2003 storil že trikrat, pa ni dobil odgovora. Tožencu je predložil zahtevana potrdila o delovni dobi, pričakoval je, da bo toženec najprej odločil o invalidnosti, saj bi šele na tej podlagi lahko pridobil nekatere pravice. Nekaterim njegovim sodelavcem je bila delovna doba priznana "v 10 minutah", brez posredovanja sodišča, edina razlika je v tem, da so imeli delovno dobo vpisano tudi v delovno knjižico in sicer s strani zavoda v Beogradu. Njega osebno je toženec opozoril, da mu ni potrebno potovati v Beograd le zato, da bi vpisal delovno dobo v delovno knjižico, saj naj bi to opravil sam. Da mu pravice do invalidnine ni priznalo sodišče, razume, saj nima vpisane delovne dobe, ne razume pa toženca, ki se je obvezal, da bo delovno dobo vpisal. Pritožbo vlaga zato, ker je sodišče zavrnilo vse njegove zahtevke, ni pa razveljavilo odločb toženca, čeprav postopek toženca ni bil pravilen. Toženec bi mu moral svetovati glede pravic, ki mu pripadajo, ne pa samo zavrniti zahtevka. Ne strinja se tudi s podatki o stalnem prebivališču, ki jih je posredovala Upravna enota Ljubljana. Stalnega prebivališča v Ljubljani ni namreč nikoli odjavil. Oporeka tudi datumu nastanka TO, ki je po njegovem nastala že dne 30.5.1991

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere opozarja pritožba in tudi tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju. ZPP), ni kršilo. Sodbo in sklep je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Pravno podlago predstavljajo Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS št. 49/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZVZ), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) ter Zakon o delovnih socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 s spremembami; v nadaljevanju: ZDSS).

Iz določbe 1. odst. 72. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/04; v nadaljevanju: ZDSS-1) in 30. ter 31. čl. ZDSS, ki je veljal ob vložitvi tožbe dne 24.10.2002, izhaja, da je tožba v socialnem sporu dopustna samo zoper dokončni upravni akt. Dokončnost upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, je procesna predpostavka za sojenje v socialnem sporu. Upravičenci iz 2. čl. ZPIZVZ in državljani Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), ki niso zajeti v 2. čl., imajo pravico do upoštevanja časa, prebitega v aktivni vojaški službi v JLA, v zavarovalno dobo za pridobitev pravic po splošnih predpisih (11. al. 3. čl. v zv. z 18. čl. ZPIZVZ). O pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih (19. čl. ZPIZVZ). Določba 19. čl. ZPIZVZ pomeni, da se v zv. z 249. čl. ZPIZ-1 za odločanje o pravicah iz ZPIZVZ uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP).

Iz trditev v tožbi in iz pritožbenih navedb izhaja, da naj toženec ne bi odločil o dveh tožnikovih zahtevkih, t.j. o vštetju časa, prebitega v aktivni vojaški službi v JLA v pokojninsko dobo in o zahtevku za štetje pokojninske dobe s povečanjem. V pritožbi tožnik sicer zatrjuje, da je pri tožencu vložil že tri zahtevke (v letih 2002 in 2003) za priznanje pokojninske dobe, niti zatrjuje in zato tudi dokazuje pa ne, da bi zaradi molka organa zahteval izdajo odločbe.

Če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (4. odst. 222. čl. ZUP). V primeru, da pristojni drugostopni organ ne izda upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (1. odst. 32. čl. ZDSS). Iz obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v toženčevem postopku ni ravnal v smislu citiranih določb ZUP, kar pomeni, da ni vložil pritožbe zaradi molka prvostopnega organa (ter v primeru molka tudi drugostopenjskega organa nadalje postopal po 1. odst. 32. čl. ZDSS). Posledično vse obrazloženo pomeni, da ni podana procesna predpostavka za sojenje o obeh že navedenih zahtevkih, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo s tem, ko je tožbo v tem delu zavrglo.

Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za TO, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša TO najmanj 50%, in če ima zavarovanec ob nastanku TO dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali TO povzroča invalidnost ali ne (2. al. 1. odst. 144. čl. ZPIZ-1). Zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki jo je imel pred vključitvijo v zavarovanje (3. odst. 144. čl.).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe toženca z dne 24.9.2002 ter na priznanje pravice do invalidnine za 80% TO, kot posledice bolezni. Iz delovne knjižice tožnika, ki je v upravnem spisu št. 9875393, izhaja, da je tožnik delovno razmerje in s tem tudi zavarovanje pri tožencu sklenil dne 10.3.2000. Ker je TO nastala pred tem datumom, torej v času, ko tožnik pri tožencu ni bil zavarovan, časa, prebitega v vojaški službi v bivši JLA pa v pokojninsko dobo, kot že obrazloženo, nima priznanega, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zato je za pritožbeno presojo izpodbijane sodbe irelevantno tudi, ali je TO nastala 30.5.1991, kot to nakazuje pritožba, ali pa 30.10.1991, kot izhaja iz obrazložitve toženčeve prvostopne odločbe z dne 22.8.2002. Zaradi vsega obrazloženega tudi vsa ostala že povzeta pritožbena izvajanja za sodno presojo zadeve ne morejo biti relevantna in je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Po 4. tč. 31. čl. ZDSS-1 revizija v socialnem sporu o pravici do invalidnine za TO ni dovoljena. To pomeni, da je pritožbeno sodišče na podlagi 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in v skladu z 32. čl. ZDSS-1 dolžno odločiti o dopustnosti revizije. Slednje pa je odvisno od ugotovitve, ali gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in od ugotovitve, ali sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru omenjeni pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi jasne zakonske ureditve pravilno odločilo. Odločitev o navedeni zadevi tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 


Zveza:

ZDSS člen 30, 31, 32, 32/1, 30, 31, 32, 32/1. ZUP člen 222, 222/4, 222, 222/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODkxMg==