<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1033/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1033.2005
Evidenčna številka:VDS03968
Datum odločbe:15.02.2007
Področje:delovno pravo
Institut:vračilo stroškov izobraževanja - pravica do proste izbire zaposlitve - načelo sorazmernosti - svoboda dela - prosta izbira zaposlitve

Jedro

Čeprav v pogodbi o šolanju ni izrecno določeno, da bo delodajalec delavko po zaključku šolanja razporedil na ustrezno delovno mesto, je takšna obveznost določena v 8. odstavku 32. člena KPND. Ker se je delavka šolala v interesu delodajalca, ki svoje obveznosti za razporeditev delavke na delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni pridobljeni izobrazbi, ni izpolnil, delodajalec ne more zahtevati povračila stroškov, povezanih z izobraževanjem.

Zahtevek tožeče stranke bi bil neutemeljen tudi v primeru, če bi obveznost razporeditve izpolnila, saj predstavlja določilo v pogodbi o šolanju, po katerem je dolžan delavec ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu še trikratno dobo izobraževanja, nesorazmeren poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve in je neprimerno sredstvo za zaščito premoženjskih pravic ter interesov.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 3,718.937,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.11.2001 in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 292.140,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.5.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da napadeno sodbo spremeni in zahtevku stroškovno ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da je se je v pogodbi o šolanju s toženo stranko dogovorila, da bo ta po zaključku ostala pri njej na delu še trikratno dobo izobraževanja, sicer po bo vrnila valorizirano vrednost prejetih nadomestil osebnih dohodkov in stroškov. Obveznosti obeh strank so jasno določene, tako da opisane pogodbe ni potrebno nadalje razlagati, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje. Obveznost tožeče stranke, da bo toženo po zaključku šolanja razporedila na ustrezno delovno mesto sploh ni bila dogovorjena, pri čemer se je slednja tega tudi zavedala. Sicer pa gre po stališču tožeče stranke za dvostransko odplačno pogodbo, ki jo je potrebno v vsakem primeru razlagati tako, da so obveznosti strank v pravičnem razmerju. Nadalje je še navedla, da je tožena stranka ni pozvala, naj jo razporedi, tekom zaposlitve pa je napredovala v vodjo oddelka. Interes tožeče stranke ob njenem šolanju namreč ni bil v tem, da bo opravljala drugo delo, ampak da bo bolje opravljala svoje delo na istem delovnem mestu. Sicer pa je dogovorjene obveznosti v pogodbi o šolanju izpolnila, tožena stranka pa ni spoštovala določila, ki ji nalaga dolžnost ostati v delovnem razmerju, pri čemer je po stališču tožeče stranke pogodbo podpisala povsem prostovoljno in brez prisile. Načelo spoštovanja obveznosti je hkrati tudi eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava. Ob koncu je tožeča stranka še navedla, da bi sodišče prve stopnje moralo v primeru, če je podvomilo v višino vtoževane terjatve, zahtevku vseeno ugoditi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožeče in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, njej pa prizna priglašene stroške za zastopanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povračilo sorazmernega dela nadomestil osebnih dohodkov in povračil stroškov, ki jih je izplačevala toženi stranki v zvezi z njenim izobraževanjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, ugotovilo, da sta stranki dne 10.11.1993 sklenili pogodbo o šolanju ob delu (priloga A2), v kateri sta se dogovorili za medsebojne pravice in obveznosti. V 3. členu citirane pogodbe je tako določeno, da bo tožena stranka po zaključku ostala v delovnem razmerju še trikratno dobo šolanja, sicer pa bo glede na 4. člen iste pogodbe tožeči stranki povrnila vsa prejeta nadomestila in druge stroške v valorizirani obliki. Šolanje je nato sicer uspešno zaključila z diplomo dne 23.11.1998 (priloga A6), nato pa ji je delovno razmerje na njeno željo prenehalo na dan 31.8.2001 (sklep o prenehanju delovnega razmerja - priloga B4).

Glede dogovorjenih obveznosti strank sicer pritožbeno sodišče soglaša z navedbami v pritožbi, da v pogodbi o šolanju ni izrecno zapisano, da bo tožeča stranka toženo stranko po zaključku šolanja razporedila na ustrezno delovno mesto, vendar je takšna dolžnosti določena v 8. odstavku 32. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami), po katerem mora zavod delavca, ki ga je napotil na izobraževanje, razporediti v skladu s pridobljeno izobrazbo takoj po končanem izobraževanju, delavca, ki se je izobraževal v interesu zavoda pa v času, določenem v pogodbi. Dejstvo, da se je v konkretnem primeru tožena stranka šolala v interesu delodajalca, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanj prič (T.P. in J.M.K.), nato pa je pravilno zaključilo, da tožeča stranka svoje obveznosti v smislu razporeditve delavke na delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni pridobljeni izobrazbi, ni izpolnila. Neutemeljene ob tem so pritožbene navedbe, da bi morala biti ta obveznost izrecno dogovorjena v pogodbi o šolanju, saj je določena že v KPND. Ravno v primeru, če bi se stranki dogovorili nasprotno - da bi tožena stranka kljub pridobljeni visokošolski izobrazbi opravljala prejšnje delo - bi bilo to potrebno posebej zapisati.

Sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka niti ni bilo dolžno razlagati predložene pogodbe o šolanju, saj so v njej zapisana določila jasna, kot opozarja tožeča stranka, in zato ne potrebuje razlage. Po zaključku pritožbenega sodišča je navedeno potrebno razumeti tako, da obveznost razporeditve na ustrezno delo po končanem šolanju ni bila izključena. Ker pa pogodbe ni potrebno razlagati, so nadaljnje pritožbene navedbe glede tega, katero metodo gre uporabiti v konkretnem primeru, za odločitev nebistvenega pomena.

Na podlagi ugotovitve, da je obveznost tožeče stranke, da toženo stranko po zaključku šolanja ustrezno razporedi, določena v KPND, pri čemer ni predvideno, da bi moral na ustrezno razporeditev delavec delodajalca posebej pozvati, za odločitev ni bistveno dejstvo, na katerega opozarja pritožba, da tožena stranka ustrezne zahteve po zaključku šolanja ni podala.

Nadalje je za odločitev nebistveno dejstvo, da je tožena stranka sicer v času zaposlitve pri tožeči stranki "napredovala" na delovno mesto vodje oddelka, saj je s tem še vedno opravljala delo višje medicinske sestre, ne pa dela, za katero bi bila potrebna visokošolska izobrazba. Tega delovnega mesta torej ni mogoče oceniti kot ustreznega z vidika pridobljene izobrazbe. Prav tako tudi ni relevantno dejstvo, da tožena stranka svoje obveznosti po pogodbi o šolanju ni v celoti izpolnila s tem, ko ji je delovno razmerje prenehalo na njeno željo pred potekom dogovorjene dobe.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka vseh svojih obveznosti, povezanih s šolanjem tožene stranke, ni izpolnila ter na tej osnovi utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za povračilo valoriziranih zneskov nadomestil osebnih dohodkov in stroškov šolanja. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju, sodišče prve stopnje nadalje ni bilo dolžno ugotavljati same višine vtoževane terjatve in se tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje do tosmernih navedb tožeče stranke.

Ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bil zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi v primeru, če bi svojo obveznost razporeditve tožene stranke izpolnila, saj je potrebno določilu v pogodbi o šolanju, po katerem je dolžan delavec ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu še trikratno dobo izobraževanja, v vsakem primeru odreči pravno veljavo. V nasprotju je namreč s temeljnim načelom pogodbenih razmerij - načelom ekvivalence vzajemnih dajatev iz 15. člena v času sklepanja pogodbe o šolanju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/87, 39/85 in 57/89) in z ustavno pravico do proste izbire zaposlitve po 49. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 69/04 in 68/06). Ustavne pravice pa so glede na določilo 3. odstavka 15. člena URS lahko omejene le s pravicami drugih ter v primerih, ki jih določa URS. Dopustnost omejevanja pravic, kadar je to nujno zaradi varstva drugih, je tako mogoča le v minimalnem oziroma najnujnejšem obsegu, ki še omogoča dovolj učinkovito izvrševanje te druge pravice, hkrati pa prvo kar najmanj prizadeva. V konkretnem primeru zgoraj opisano določilo v pogodbi o šolanju tožene stranke predstavlja nesorazmeren poseg v njeno ustavno pravico do proste izbire zaposlitve in je iz tega razloga neprimerno sredstvo za zaščito premoženjskih pravic ter interesov tožeče stranke.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke skladno z določilom 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena istega zakona. Tožeča stranka krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k razrešitvi spora.

 


Zveza:

URS člen 49, 49/2, 49, 49/2. KPND člen 32, 32/8, 32, 32/8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg4MQ==