VDS sodba Pdp 594/2006

Jedro

Prevzem dela dejavnosti, ki predstavlja zaključeno celoto, ni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oz. za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, pač pa bi moral biti tožnik prevzet k drugemu delodajalcu na podlagi 73. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 27.7.2004 in ugotovilo, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki obstoji na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.2.2004 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 190.767,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker naj tožena stranka tožniku kot sindikalnemu zaupniku ne bi ponudila ustrezne zaposlitve. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, to je 3. odstavek 90. člena ZDR, po kateri je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnje izobrazbe kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je delavec imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Čeprav je ugotovilo, da je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega se je po sistemizaciji zahtevala VII. stopnja izobrazbe, to je enaka stopnja strokovne izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga je prej opravljal tožnik. Zaključilo je, da gre zgolj za navidezno zahtevano izobrazbo, kar pa nima materialnopravne in ne dejanske podlage v izvedenih dokazih. Zaslišana priča B.P., vodja splošnega sektorja pri toženi stranki je izpovedal, da gre pri delovnem mestu skladiščnika I za umsko delo, saj gre za upravljanje s skladiščem, ki ima letni promet približno 150.000.000,00 SIT. Pri delu skladiščnika I torej ne gre za manipulativna dela, kot je zmotno predpostavljalo sodišče, saj je kot prva naloga opisana organizacija in koordinacija dela v skladišču, za razliko od delovnih mest skladiščnika III pa do skladiščnika VI, kjer je primarna naloga prevzem in oddaja materiala, natovarjanje, raztovarjanje in transport materiala. Zmotno in brez podlage je tudi mnenje sodišča, da bi morala tožena stranka preden je razpisala nova delovna mesta v letu 2004, počakati na dokončno rešitev o prevzemu delavcev, da bi tako zagotovila svojim delavcem, ki niso bili prevzeti k prevzemniku, ohranitev zaposlitve. Kot je izpovedal B.P., so se pogovori o prevzemu PC V. z R. začeli v mesecu aprilu 2004, medtem ko je tožena stranka prosta delovna mesta objavila že pred tem. Sodišče ni ugotovilo tudi diskriminacije tožnika, kot sindikalnega zaupnika. S ponujeno pogodbo o zaposlitvi se njegov položaj ni v ničemer poslabšal.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere očita pritožba.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ureja 90. člen Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbo o zaposlitvi. Tako je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati tudi razloge za to odpoved in ne le ustreznost nove ponujene zaposlitve, kot zmotno meni tožena stranka. Sodišče prve stopnje je res prvenstveno ugotavljalo ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi, za katero je ugotovilo, da ni ustrezna, vendar iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje tudi izhaja, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vodjo logistike organizacijske enote V., ki je bila prevzeta s strani družbe R.. V skladu z določbo 73. člena ZDR bi moral biti tudi tožnik, tako kot vsi preostali delavci, prevzet k novemu delodajalcu. Tožena stranka kot prenosnik ni ravnala zakonito, ko prenesla k novemu delodajalcu prevzemniku tudi tožnika. Že iz tega razloga niso bili podani zakoniti razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ob zakonitem ravnanju bi namreč moral biti tožnik prevzet z vsemi ostalimi delavci k novemu delodajalcu z obstoječo pogodbo o zaposlitvi. Šele novi delodajalec bi lahko ugotavljal, ali morda obstojijo poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v kolikor v prevzeti enoti ne bi več obdržal enake organizacijske oblike in tožnika ne bi potreboval. Tako je že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi bila nezakonita.

Glede na odločitev sodišča prve stopnje pa je moralo pritožbeno sodišče presoditi pritožbene navedbe, ali je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnika za tožnika ustrezna v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna in sicer iz razloga, ker se je na ponujenem delovnem mestu, poleg zahtevane VII. stopnje strokovne izobrazbe, zahtevalo tudi tečaj za voznika viličarja in tečaj za upravljanje z dvigali. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi zahteve po teh tečajih ne izhaja, da bi šlo za ustrezno zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kljub temu, da se formalno zahteva VII. stopnja tehnične ali druge ustrezne izobrazbe. Iz opisa nalog izhaja, da ne gre le za organizacijo in koordinacijo dela v skladišču, temveč tudi za skladiščenje materiala, kar dokazuje tudi zahteva po opravljenem tečaju za voznika viličarja in tečaja za opravljanje z dvigali. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da so zahtevani le tečaji in ne tudi opravljeni izpiti. Ni namreč mogoče razlikovati, kot se zavzema tožena stranka, med tečajem za voznika viličarja in izpitom za voznika viličarja oziroma tečajem za upravljanje z dvigali in izpitom za upravljanje z dvigali. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj formalna zahteva po VII. stopnji strokovne izobrazbe ne more pomeniti ustreznega delovnega mesta. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem poseglo v akt tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč le presojalo ustreznost ponujenega delovnega mesta in ne samega akta.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati zaposlitev, ki jih je tožena stranka sklenila od 1.4.2004 do 30.9.2004. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo daljše časovno obdobje, saj so pogovori za prevzem PC V. z R. potekali že tudi mesecu aprilu 2004, kar je razvidno tudi iz listinske dokumentacije, ki jo je vpogledalo sodišče prve stopnje.

Bistveno za zakonitost odločitve sodišča prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da bi glede na pogodbo o nakupu, prodaji in proizvodnji programa V. in pogodbi o prehodih delavcev na podlagi 73. člena ZDR med toženo stranko in R. d.o.o. moral biti med prevzetimi delavci tudi tožnik, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu vodja logistike PC V. nezakonita, saj prevzem dela dejavnosti, ki predstavlja zaključeno celoto, ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 792/2006
• VDS sodba Pdp 342/2007
• VDS sodba Pdp 235/2007