<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 473/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PDP.473.2006
Evidenčna številka:VDS03955
Datum odločbe:15.12.2006
Področje:delovno pravo
Institut:prenehanje pogodbe - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - prekluzija - dokazovanje

Jedro

Po 2. odstavku 118. člena ZDR sodišče samo odloči o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ne glede na predlog delavca. Delodajalec mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajati dejstva in ponuditi dokaze v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kasneje pa le ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP, sicer je prekludiran. Le delavec lahko predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (1. in 3. odstavek 118. člena ZDR).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.9.2003 nezakonita in se razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je razsodilo, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak ji še traja in je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po obstoječi pogodbi o zaposlitvi ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ji za čas od 21.5.2004 obračunati 100% bruto nadomestilo plače zaradi poškodbe pri delu in za čas od 22.5.2004 do ponovnega nastopa dela bruto plačo z izplačilom neto nadomestila plače oziroma neto plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov neto nadomestila plače oziroma neto plače dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka). Kar je zahtevala tožnica več oziroma drugače in sicer plačo tudi za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 21.5.2003, je sodišče zavrnilo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 193.248,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (4. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena iz razloga, ker je imela tožnica za obdobje od 15.8.2003 dalje pokrit bolniški stalež. Delavec je dolžan svojo odsotnost z dela vedno opravičiti z ustrezno listino ali pa delodajalcu sporočiti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje, saj sicer delodajalec drugače dela ne more ustrezno organizirati. Tožnica ni poklicala delodajalca in je šele konec meseca avgusta 2003 po telefonu toženo stranko obvestila, da je v postopku psihiatričnega zdravljenja, ob tem tudi ni predložila nobene listine ali izvida. Zaradi občutljivosti dela z duševno prizadetimi osebami mora tožena stranka od svojih zaposlenih zahtevati večjo skrbnost, kot se sicer zahteva pri drugih delodajalcih. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti določila 1. odst. 34. člena Zakona o delovnih razmerjih, da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Tožnica je od dne 15.8.2003 enostavno ostala doma, ne da bi o razlogih obvestila toženo stranko. Tožnica je šele na zagovoru dne 26.9.2003 navedla, da pred ZZZS teče pritožbeni postopek zoper sklep, s katerim ji je bil bolniški stalež zaključen z dnem 14.8.2003. Tožnica je sicer tudi sama odgovorna, da v spornem obdobju, kot je bilo to ugotovljeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 783/2005, ni bila sposobna za delo, saj ni hotela opraviti prekvalifikacije za delovno mesto telefonist - receptor, ki ustreza njenim zdravstvenim zmožnostim. Sodišče bi pri navedenem odločanju moralo upoštevati tudi dejstvo, da se tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja ni držala navodil specialistov. Ne glede na dejstvo, da ima s pravnomočno sodbo sodišča opr. št. Ps 783/2005 pokrit bolniški stalež za čas od 15.8.2003 do 21.5.2004, je tožnica nedvomno vedela, da brez odobrenega bolniškega staleža ne more samovoljno ostati doma, zato tudi ni bila v dobri veri, da ji je odobren bolniški stalež. Z navedenim ravnanjem je naklepno huje kršila pogodbene in druge obveznosti. Poudariti je še, da se sodišče prve stopnje opira zgolj na mnenje in izvide zdravnikov oziroma komisij, ki pa so v postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja le eden od možnih dokazov. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo glede navedbe tožene stranke na glavni obravnavi dne 4.1.2004 v zvezi z 2. odst. 118. člena ZDR, da naj sodišče, v kolikor bo ugodilo zahtevku tožnice, pri svoji odločitvi upošteva navedeno določilo ZDR iz razloga, ker so se odnosi med toženo stranko in tožnico že v času trajanja delovnega razmerja tako močno skrhali, da bi vrnitev tožnice na delo ogrozila normalen delovni proces. Ker sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne more predlagati delodajalec in daje zakon pravico le delavcu, bi moralo sodišče upoštevaje 2. odst. 118. člena ZDR o tem odločiti in pri tem upoštevati vse navedene okoliščine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s sprem. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 26.9.2003 izdala odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) in sicer iz razloga neupravičene odsotnosti z delovnega mesta od dne 15.8.2003 dalje z navedbo, da gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnico dne 18.9.2003 pisno obvestila o razlogih za odpoved in jo tudi vabila na zagovor v skladu z določili 2. odst. 83. člena ZDR, tožnica se je zagovora tudi udeležila in pojasnila, da teče pred Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije pritožbeni postopek zoper sklep, s katerim je bil tožnici bolniški stalež zaključen z dnem 14.8.2003 in tožnica meni, da je prišlo do administrativne napake, saj sta ji bila sklepa o začasni odsotnosti z dela vročena šele 6.9.2003 in 12.9.2003.

Za rešitev predmetne zadeve je pomembno le-to, ali je bila tožnica neupravičeno odsotna z dela od 15.8.2003 dalje, saj ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.9.2003, kot je sama navedla "zaradi neupravičene odsotnosti z delovnega mesta od 15.8.2003 dalje, kar predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja" in so tako brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da bi morala tožnica posebej sporočati razlog svoje odsotnosti tudi iz razloga posebne občutljivosti dela s prizadetimi osebami in ker naj bi bila tožnica sama kriva za nastalo situacijo, ker se ni držala navodil za zdravljenje in ker se tudi ni hotela dokvalificirati za delo telefonista.

Tožnica je namreč v postopku zaradi priznanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja v zadevi, ki se je vodila pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. Ps 783/2005 z dne 29.9.2005 in je postala pravnomočna dne 18.10.2005, uspešno dokazala, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi posledic poškodbe pri delu tudi od 15.8.2003 pa vse do 21.5.2004, saj je sodišče v socialnem sporu odpravilo sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 250000-2002-45383 z dne 10.11.2003 in sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Ljubljana št. 250000-2002-45383 z dne 9.9.2003 in ugotovilo upravičeno odsotnost z dela za navedeno obdobje zaradi posledic poškodbe pri delu. Tako je tožena stranka tožnici nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela.

Ugotoviti je tudi, da ni upoštevna pritožbena navedba tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati določilo 1. odst. 34. člena ZDR, ki določa, da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivali na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Kot že navedeno, je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izključno zaradi neupravičene odsotnosti z dela od 15.8.2003 dalje (pa do podane izredne odpovedi dne 26.9.2003) ne pa iz razloga obveznosti kakršnegakoli obveznega obveščanja tožene stranke in posledično samovoljnosti zaradi izostanka z dela brez odobrenega bolniškega staleža.

Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče odločati na podlagi 2. odst. 118. člena ZDR iz razloga, ker je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 4.1.2006 navedla, da so po njeni oceni odnosi med toženo stranko in tožnico tako močno skrhani, da vrnitev tožnice na delo ni več mogoča, saj bi to ogrozilo normalen delovni proces, ni utemeljen. ZDR v 118. členu ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - sodno razvezo in sicer v 1. odst. 118. člena določa, da na predlog delavca sodišče v primeru, ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja lahko delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter delavcu prizna tudi odškodnino po pravilih civilnega prava. 2. odst. 118. člena ZDR pa določa, da če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko odloči enako kot v 1. odst. 118. člena ZDR, tudi ne glede na predlog delavca. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 4.5.2006 navedla, da kot podrejeno predlaga, da naj sodišče, v kolikor bi ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice pri svoji odločitvi, upošteva določilo 2. odst. 118. člena ZDR, "ker so se odnosi med delodajalcem in delavko že v času trajanja delovnega razmerja močno skrhali in bi vrnitev delavke na delo ogrozila normalen delovni proces, saj se tudi ostali delavci z njeno vrnitvijo ne strinjajo". Tožena stranka je tako nedvomno že v času prvega naroka za glavno obravnavo, ki jo je sodišče opravilo dne 11.2.2004 vedela za navedene okoliščine, pa tega do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni predlagala in tudi ne navedla nikakršnih dokazov, kar pomeni, da je bila tožena stranka z navedeno navedbo na glavni obravnavi dne 4.1.2006 prekludirana na podlagi določila 286. člena ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. 2. odst. 286. člena ZPP pa določa, da lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po določilih 3. odst. 118. člena ZDR samo delavec lahko predlaga sodno razvezo do zaključka glavne odravnave po določilih 1. odst. 118. člena ZDR ne pa tudi delodajalec, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi. Tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej odločati o navedbi tožene stranke na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka za svoje navedbe o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja oz. glede sodne razveze tudi ni predlagala izvedbe nikakršnega dokaza, da bi sodišče lahko odločalo upoštevaje 2. odst. 118. člena ZDR, pri čemer pa sodišče lahko odloča le o postavljenem tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in pri svoji odločitvi upoštevalo, da je tožnica v postopku uspela v večinskem delu, z zavrnjenim delom pa posebni stroški niso nastali. Sodišče je pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 286, 286/1, 286/2. ZDR člen 118, 118/1, 118/2, 118/3, 118, 118/1, 118/2, 118/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg2OA==