<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 715/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.715.2006
Evidenčna številka:VDS03951
Datum odločbe:12.04.2007
Področje:delovno pravo
Institut:izredna odpoved - datum prenehanja delovnega razmerja

Jedro

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca delavcu delovno razmerje preneha skladno z njegovo izraženo voljo, in sicer z dnem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalcu. Delodajalec takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more šteti kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne more zahtevati upoštevanja odpovednega roka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem 26.7.2005 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter, da mu je dolžna tožena stranka popraviti vpis datuma prenehanja delovnega razmerja na dan 26.7.2005 (točka I. izreka sodbe). Poleg tega je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 246.538,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.4.2006 dalje (točka II. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da napadeno sodbo in sklep odpravi (pravilno: spremeni in zahtevek zavrne) oziroma podredno, da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik sedmi dan po opozorilu za odpravo nepravilnosti izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in tako toženi stranki onemogočil, da kršitve odpravi. Slednje je potekalo v času, ko je bil poslovni sekretar na dopustu. Nadalje je zmotno presodilo, da je bila tožba pravočasna, saj je tožnika že z dopisom z dne 28.7.2005 obvestila, da bo njegovo odpoved štela kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ga kasneje tudi pozivala na delo. Dejstvo, da ni opravil primopredaje, s čimer je povzročil škodo v višini 2,058.500,00 SIT, pa kaže na veliko samovoljo. Poleg tega bi moral odpravo morebitnih nepravilnosti zahtevati primarno od tožene stranke, saj v tem primeru ni dopustno direktno sodno varstvo. V zahtevi za odpravo nepravilnosti, ki jo je tožnik podal pred odpovedjo pogodbe, posamezne kršitve niso bile konkretizirane. Glede očitka o kršitvi varnostnih predpisov tako ni navedel nobenega primera, ko naj bi bil ogrožen, glede nadurnega dela pa ga je vedno, ko je bilo odrejeno, odklonil. Tožena stranka je slednje spregledala in tega ni disciplinsko sankcionirala. Poleg tega mu je redno izplačevala vse plače in nadomestila, pri čemer je sodišče prve stopnje napak presodilo pojem destimulacije. V pogodbi o zaposlitvi je imel tožnik določen osebni dohodek, pri čemer so bila vsakokratna izplačila višja, saj jih je tožena stranka vezala na delovno uspešnost in tako izplačevala tudi stimulativni del v višini 20%. Slednji pa seveda ni bil priznan v primerih, ko je tožnik delo odklonil oziroma, ko je neupravičeno izostal z dela. O domnevnem žaljivem odnosu pa je tožena stranka navedla, da je bil tožnik razburljiv ter je pogosto uporabljal kletvice in žaljivke, tudi v odnosu do direktorja. Neposredni povod za njegovo odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil v konkretnem primeru pravnomočno končan disciplinski postopek, ko je bil tožniku za tri neupravičene izostanke z dela izrečen le javni opomin. Bil je namreč dober delavec, vendar zelo samovoljen in ni spoštoval odredb direktorja, toleriranje tega pri toženi stranki pa mu je omogočalo vedno hujše kršitve. Ob koncu je tožena stranka kot nesprejemljivo ocenila stališče sodišča prve stopnje, da bi bila v primeru nespoštovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršena tožnikova pravica do proste izbire dela. Vsak trenutek je imel namreč možnost podati redno odpoved in po poteku odpovednega roka prenehati z delom. V vmesnem času pa bi dokončal začeta opravila, saj je narava dela pri toženi stranki takšna, da nalog ni mogoče opustiti na sredini. V konkretnem primeru bi bilo potrebno razstavljeni stroj ponovno sestaviti, pri čemer niti ni bilo znano, kam je tožnik pospravil posamezne dele, s čimer je povzročil škodo v višini prek dveh milijonov tolarjev. Posledica izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi obveznost za plačilo odpravnino, četudi ta ni vtoževana v tem postopku. Hkrati pa takšno ravnanje siromaši državno blagajno, saj delavec uživa nadomestilo za brezposelnost. Sodišče prve stopnje je prezrlo zlorabo teh pravic, ki je kazniva, ker gre za zavestno oškodovanje javnih financ. V pritožbi je tožena stranka še dodala, da so razlogi v izpodbijani sodbi in sklepu nejasni ter, da so podana nasprotja med njuno vsebino in vsebino listinskih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve o tem, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Uvodoma je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je neutemeljen pritožbeni očitek, s katerim tožena stranka uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Miselno pot sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti, to je, zakaj je odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in sklepa. V obrazložitvi so namreč navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in ni podano nasprotje med tem, kaj je navedeno v razlogih sodbe in sklepa o vsebini listinskih dokazov in med samimi listinami v spisu, kot neutemeljeno navaja pritožba.

Glede vprašanja o dopustnosti sodnega varstva pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je bila tožba z dne 21.9.2005 pravočasno vložena. Tožnik je namreč dokončno ugotovil, da tožena stranka ni spoštovala njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.7.2005, šele na dan, ko je po pošti prejel zaključeno delovno knjižico. Z dopisom z dne 28.7.2005 ga je tožena stranka sicer obvestila, da smatra njegovo odpoved kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki začne učinkovati šele po poteku odpovednega roka, vendar na podlagi tega ni mogoče šteti, da se je tožnik tedaj seznanil s trenutkom, ko bo zaključena njegova delovna knjižica. Kot začetek teka tridesetdnevnega roka za sodno varstvo iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki teče od trenutka, ko se je delavec seznanil s kršitvijo pravice, je tako potrebno upoštevati dan prejema delovne knjižice, torej dan 12.9.2005.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da tožnik ni izkoristil predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Spori o datumu zaključka delovnega razmerja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč po stališču Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 343/2006 z dne 13.2.2007 sodijo med spore o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja delovnega razmerja iz 3. odstavka 204. člena ZDR, za katere je dopuščeno direktno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Takšna ureditev je tudi edina smiselna, ker po odpovedi pogodbe o zaposlitvi stranki nista več v medsebojnem razmerju in tako ni mogoče pričakovati od delavca, da bo na svojega nekdanjega delodajalca naslavljal zahteve za odpravo kršitev.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo zahtevek tožnika po vsebini, pri tem pa je izhajalo iz 1. odstavka 112. člena ZDR, po katerem mora delavec za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno pisno opomniti delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorja za delo, poleg tega pa mora v primeru spora dokazati vsaj enega izmed taksativno naštetih razlogov.

Ne soglaša pa pritožbeno sodišče z zaključkom v izpodbijani sodbi, da je tožnik navedel in izkazal razloge, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem je potrebno upoštevati tudi določilo 1. odstavka 110. člena ZDR, po katerem je izredna odpoved mogoča le v primeru, ko so razlogi zanjo takšni, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Destimulacija, ki jo je tožniku obračunala tožena stranka v mesecih novembru 2004, februarju in maju 2005, ne ustreza razlogu po 3. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR (bistveno zmanjšano plačilo za delo), prav tako pa za je potrebno v primeru razloga iz 5. alineje (nezagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu), da delavec od delodajalca predhodno zahteva odpravo grozeče in neizogibne nevarnosti za življenje in zdravje, za kar pa v tem primeru ni šlo. Ostane tako le še razlog iz 6. alineje (žaljiv in nasilen odnos delodajalca do delavca), pri čemer ima pritožbeno sodišče pomisleke glede sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje o žalitvah direktorja tožene stranke. V primeru izvedbe dokaza z zaslišanjem prič jih sicer sodišče presodi tudi na podlagi neposrednega vtisa, ne more pa jim odreči verodostojnosti zgolj zato, ker gre za delavce tožene stranke, kot je bilo v konkretnem primeru.

Poleg tega sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je tožnik za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi spoštoval petnajstdnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, ki teče od seznanitve z razlogi, ter šestmesečni rok od nastanka razloga. V primeru, da bo z ločeno tožbo zahteval tudi izplačilo odpravnine in odškodnine za izgubljeno plačilo tekom odpovednega roka iz 2. odstavka 112. člena ZDR, bo potrebno ponovno presojati dejansko stanje ter ugotavljati, ali je bilo njegovo ravnanje zakonito.

Neutemeljeno pa je stališče v pritožbi, da bi lahko tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi šele po poteku osemdnevnega roka po tem, ko je toženo stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o tem obvestil inšpektorja za delo. 1. odstavek 112. člena ZDR je namreč potrebno razumeti tako, da mora delavec izredno odpoved podati znotraj roka osmih dni, ki začne teči od opomina oziroma obvestila dalje. Ob tem tudi ni bistvena okoliščina, na katero opozarja tožena stranka in sicer, da je bil tedaj poslovni sekretar na dopustu, saj je delodajalec tisti, ki mora tako organizirati delo, da to nemoteno poteka.

Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem sodišča prve stopnje, da pravica delavca do proste izbire zaposlitve iz 2. odstavka 49. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 69/04 in 68/06) ne more biti omejena, pa tudi prisilno delo je po določilu 4. odstavka istega člena prepovedano. V primeru izredne odpovedi delavca je tako potrebno šteti, da mu delovno razmerje preneha skladno z izraženo voljo in sicer z dnem vročitve odpovedi. Slednje delodajalec ne more po lastni presoji šteti kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 80. člena ZDR in zahtevati spoštovanja odpovednega roka. Le-to velja v vsakem primeru in sicer ne glede na to, ali je izredna odpoved utemeljena, torej ali je delavec spoštoval formalne in materialne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za njeno zakonitost. Tako je v konkretnem primeru zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na dan vročitve odpovedi, utemeljen.

Ob koncu pritožbeno sodišče dodaja, da na odločitev v presojani zadevi nima vpliva dejstvo, da je zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki nastala škoda. Njeno povračilo bo lahko, v primeru obstoja vseh elementov odškodninske odgovornosti, kadarkoli zahtevala v ločenem postopku. Okoliščine, povezane z domnevnim oškodovanjem države, ki naj bi nastalo kot posledica pravice tožnika do nadomestila za čas brezposelnosti, pa so ob sumu storitve kaznivega dejanja lahko predmet kazenskega postopka.

Ker tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno po določilih 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

ZDR člen 80, 80/1, 80/2, 112, 80, 80/1, 80/2, 112.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg2NA==