<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 43/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.43.2006
Evidenčna številka:VDS03942
Datum odločbe:18.01.2007
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved - izredna odpoved - odpovedni rok - pogodba o zaposlitvi

Jedro

Za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Če delodajalec delavcu kljub podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka 30 dnevnega (odpovednega) roka, to kaže na možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma na delodajalčev interes za nadaljevanje delovnega razmerja, kar pa je v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki K.D. št. 81-1/2005 z dne 20.1.2005 nezakonita in se razveljavi.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od izdaje te sodbe pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto solo solist - vodja skupine I. OBOA.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati za čas od 20.2.2005 do ponovnega nastopa dela pripadajoče plače z vsemi dodatki in od njih odvesti vse prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter plačati vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 306.820,00 SIT oziroma 1.280,34 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 210 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi D.K. z dne 20.1.2005, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto solo solist - vodja skupine I. OBOA, mu za čas od 20.2.2005 do ponovnega nastopa dela izplačati pripadajoče plače z vsemi dodatki in od njih odvesti vse prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter plačati vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja in povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni določno navedla čas, ko naj bi tožnik storilo očitano kršitev, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izredni odpovedi nista navedena ne pravna podlaga niti kršitev, ki naj bi jo tožnik storil. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kateri znaki kaznivega dejanja so bili z očitano kršitvijo izpolnjeni. Ker je bil glasbeni instrument oboa s strani komisije predlagan v odpis 18.11.1998, je objektivni 6-mesečni rok za izredno odpoved že potekel, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila 110. člena ZDR o začetku teka rokov in glede vročitve izredne odpovedi. Ker je do zastaranja kazenskega pregona zoper tožnika prišlo v letu 2001, je izredna odpoved z dne 20.1.2005 nezakonita. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da naj bi bil sporni instrument last tožene stranke in kot tak zaveden v njene poslovne knjige. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov o tem, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Dne 18.6.2006 je tožeča stranka vložila še dopolnitev pritožbe. V dopolnitvi pritožbi je še navajala, da je v mesecu juliju 2006 s strani Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru prejela sklep, s katerim je bila zoper tožnika zavržena ovadba zaradi kaznivega dejanja goljufije zaradi zastaranja kazenskega pregona in ga tudi priložila.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in na dopolnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da tožnik listine "seznam z dne 18.11.1998" ni nikoli predlagal, zato ga sodišče tudi ni moglo izvesti. V uvodu izredne odpovedi je navedena tudi pravna podlaga za odpoved, pa tudi razlog za izredno odpoved je v njej zadosti konkretiziran. Brezpredmetne so tudi navedbe tožnika, da je kazenski pregon v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zastaral, saj instrument ni bil odpisan v letu 1998, o čemer priča tudi inventurna lista z dne 17.1.2000. Tožena stranka še poudarja, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi protipravna odtujitev sicer odpisanega instrumenta, s čimer je podano tudi kaznivo dejanje tatvine. V odgovoru na dopolnitev pritožbe je tožena stranka še navajala, da je neutemeljeno stališče okrožnega državnega tožilstva o tem, da je kazenski pregon zoper tožnika zastaral. Meni, da je bil postopek izredne odpovedi začet še pred zastaranjem kazenskega pregona za kaznivo dejanje tatvine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo in dopolnitev pritožbe kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka podala dopolnitev pritožbe dne 18.8.2006, torej po poteku 15 dnevnega pritožbenega roka, saj iz podpisane vročilnice izhaja, da je tožeča stranka prejela sodbo sodišča prve stopnje dne 7.12.2005 in je tako potekel rok za vložitev pritožbe dne 22.12.2005. Po navedenem roku je v smislu določbe 336. člena ZPP dovoljeno vložiti dopolnitev pritožbe le v primeru, ko ima pritožba pomanjkljivosti, ki so navedene v tej določbi in ko sodišče prve stopnje s sklepom od pritožnika zahteva, da vlogo v določenem roku popravi ali dopolni. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba takšnih pomanjkljivosti nima. Ker je bila dopolnitev vložena prepozno, jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz te določbe izhaja, da se lahko pogodba o zaposlitvi izredno odpove, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (razlogi v 111. členu ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) torej poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka 30 dnevnega (odpovednega) roka. Na ta način namreč delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Določitev odpovednega roka v primeru izredne odpovedi je sicer lahko tudi v korist delavca, vendar prav takšno ravnanje dokazuje, da ni podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved. Glede na navedeno in upoštevaje, da je tožena stranka ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočila še odpovedni rok (30 dni), zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo šele po poteku tega roka, je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga. Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS že v zadevah VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006 in VIII Ips 262/2006 z dne 24.10.2006.

Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpoved pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh (subjektivni rok), odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca in ves čas, ko je možen kazenski pregon (objektivni rok). Roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR sta prekluzivna, kar pomeni, da ob poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prekluzivni rok se glede na veljavno sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, kar pomeni, da ga sodišče ugotavlja samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne, in to ves čas postopka.

Objektivni rok je vezan na zastaranje kazenskega pregona, ki teče od trenutka storitve očitanega kaznivega dejanja oz. zatrjevane kršitve delovne obveznosti. V sodnem spisu se v zvezi s tem pojavljajo različni podatki. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je do zatrjevane kršitve delovnih obveznosti prišlo v letu 2000, o čemer priča inventurna lista z dne 17.1.2000 (priloga B6). Po drugi strani pa naj bi inventurna komisija tožene stranke že dne 18.11.1998 (priloga C2) ugotovila, da je bila oboa znamke Puchner dotrajana in predlagana v odpis.

Glede teka subjektivnega roka pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zoper neznane storilce dne 2.7.2004 podala kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja za vse tri manjkajoče instrumente (tudi oboo znamke Puchner), dne 23.12.2004 pa je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vabilo toženo stranko na dogovor o odložitvi kazenskega pregona, iz katerega je razbrati, da je osumljenec D.K.. V tej zvezi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in tudi v kasnejši pripravljalni vlogi z dne 9.6.2005 navajala, da se je dne 28.12.2004 prek vabila na narok za dogovor o odložitvi kazenskega pregona Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru (priloga B3) seznanila, da je bil tožnik storil kaznivo dejanje in v tej posledici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav je bil zagovor opravljen šele 6.1.2005. Te ugotovitve pa kažejo na to, da je najkasneje dne 28.12.2004 tožena stranka že vedela tako za kršitev delovne obveznosti kot za storilca. Če je tožena stranka iz tega razloga želela podati izredno odpoved po 1. alineji 1. odst. 111. člena ZDR, bi morala to storiti v nadaljnjih 15 dneh. Ker je to storila šele 20.1.2005, je zamudila prekluzivni rok in je izredna odpoved tudi iz tega razloga nezakonita.

V skladu s 4. točko 1. odstavka 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenim zahtevkom ugodilo.

Tožeči stranki pripadajo tudi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu s tarifno številko 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) pripada tožeči stranki 300 točk za vložitev tožbe, 675 točk (3 x 225 točk) za tri pripravljalne vloge, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in po 150 točk za ostala dva naroka (narok 4.7.2005 ni bil opravljen), 360 točk (3x120 točk) za odsotnosti iz pisarne v času potovanja, 150 točk za porabljen čas med zastopanjem na narokih, 50 točk za dokazni predlog, skupaj torej 2135 točk, kar skupaj z obračunom DDV in stroški za prevod listine (računa) v znesku 24.200,00 SIT ter upoštevajoč vrednost odvetniške točke (110,00 SIT) znaša 306.820,00 SIT oziroma v skladu s 4. odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi evra (ZUE, Ur. l. RS št. 114/2006) 1280,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 do plačila.

Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov prevoda v znesku 35.000 SIT. Po 45. členu Pravilnika o sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 49/2002) za pisno izdelavo prevoda listine iz tujega v slovenski jezik pripada tolmaču 55 točk za eno stran. Zato tožniku za 4 strani prevoda računa s prilogami iz nemškega v slovenski jezik pripada 220 tč (4 x 55 tč), oz. 24.200,00 SIT, upoštevajoč vrednost točke (110 SIT). Potni stroški pooblaščenca so nepotrebni v tem sporu. Tožnik je iz Maribora, pooblastil pa je odvetniško družbo iz Ljubljane. To je sicer njegova pravica, vendar pa toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se obravnave vršile in tudi izven območja tožnikovega bivališča, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške, ki bi jih bila tožena stranka dolžna povrniti (1. odst. 155. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 375 točk oz. 172,13 EUR (vrednost točke je 0,459 EUR), povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov pa 210 EUR (2. odst. 165. člena ZPP).

 


Zveza:

ZDR člen 80, 80/2, 110, 110/1, 80, 80/2, 110, 110/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODg1NQ==