VDS sodba Pdp 1578/2006

Jedro

Tožena stranka je s pravnim poukom v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o možnosti ugovora v 15 dneh pri tožniku ustvarila prepričanje, da lahko pride v primeru vložitve ugovora do drugačne odločitve, da torej odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni "dokončna". Tožniku ne more biti v škodo, če se je ravnal po napotilu tožene stranke in ugovor vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Zato je pričel rok za vložitev tožbe teči šele po vročitvi sklepa o zavrnitvi tožnikovega ugovora. Tožba je pravočasna, četudi je bila vložena po izteku 30 dnevnega roka od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna regres za leto 2001 v bruto višini 117.298,00 SIT, za leto 2002 pa v višini 125.805,00 SIT, od tega plača ustrezne dajatve, tožniku pa izplača regres za letni dopust v neto zneskih za leto 2001 v višini 101.226,20 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2001 do plačila in za leto 2002 v višini 108.739,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni dopust več, je zavrnilo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 35.563,00 SIT in stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v skupni višini 22.230,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka pa je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2003, ki je bil potrjen s sklepom tožene stranke z dne 10.2.2003. Zavrnilo je tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč da mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ga za isti čas prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavrnilo je tudi reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer se pritožbeni stroški štejejo med nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca grafologa, ki bi odgovoril na vprašanje, če je izjavo z dne 27.1.2003 podpisal A.E.. V postopku je ostalo tudi nerazčiščeno vprašanje, kdo je nadomeščal K.F., ki je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu. Zaslišane priče K.F., A.E. in V.M. so svoje izjave uskladile, tako da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo njihovim izpovedbam.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o tožnikovi pritožbi že odločalo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 412/2004 z dne 7.4.2006 je njegovi pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo v 3. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo, medtem ko je v preostalem pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sklepom opr. št. VIII Ips 291/2006 z dne 19.12.2006 reviziji tožnika ugodilo, sklep pritožbenega sodišča v zvezi s 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno sodbo. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pri ponovnem obravnavanju tožnikove pritožbe preizkusilo le tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. V svojem sklepu je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je tožena stranka s pravnim poukom na sklepu o izredni odpovedi z dne 27.1.2003 o možnosti ugovora v 15 dneh ustvarila pri tožniku prepričanje, da lahko pride v primeru vložitve ugovora zoper to izredno odpoved do drugačne odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da torej odločitev tožene stranke o odpovedi še ni "dokončna" (ZDR pojma dokončnosti ne pozna več). Zaključilo je, da tožniku ne more biti v škodo, če se je ravnal po napotilu tožene stranke in z ugovorom preveril resnost in "dokončnost" oziroma nepreklicnost podane odpovedi, zato je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Po stališču vrhovnega sodišča je rok za vložitev tožbe pričel teči šele s sklepom o zavrnitvi tožnikovega ugovora, ki je bil tožniku vročen 8.2.2003, zato je bila tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena pravočasno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (3. točka izreka) v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožniku tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je tožnik z dela pri toženi stranki v obdobju od 6.1.2003 do 23.1.2003 izostal brez upravičenega razloga. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da mu je v tem obdobju dopust odobril delavec tožene stranke E.A., vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zaslišanih prič M.V., F.K. in E.A. utemeljeno zaključilo, da tožniku v tem obdobju dopust ni bil odobren. Iz izpovedb navedenih prič je zaključiti, da je E.A. v decembru 2002 in januarju 2003 sicer nadomeščal K.F., ki je bil tožnikov neposredno nadrejeni delavec, vendar pa je bilo v postopku prav tako ugotovljeno, da je dopust pri toženi stranki lahko odobril le vodja obrata M.V.. Tožniku pa vodja obrata dopusta v spornem obdobju ni odobril, kar jasno izhaja iz izpovedbe navedene priče. Tožnik je svojo trditev, da mu je dopust v spornem obdobju odobril E.A., utemeljeval z izjavo, ki naj bi jo podpisal E.A. (priloga A 3). Iz te izjave je razbrati, da naj bi mu E.A. odobril celoten letni dopust v višini 18 delovnih dni za leto 2002 od 17.12.2002 do 23.1.2003 in da tožniku odločba za dopust ni bila pisno izdana, je pa evidentirano v urniku delovnega razporeda. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje priči E.A. predočilo tudi citirano izjavo, vendar pa je E.A. izrecno pojasnil, da podpis na tej izjavi ni njegov. Poleg tega je še dodal, da takšne izjave sicer niti ni mogel podpisati, ker pooblastila za odobritev dopusta ni imel. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je dejansko stanje v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj razčiščeno in predlog tožnika za postavitev izvedenca grafologa, ki naj bi ugotavljal, če je podpis na sporni izjavi (priloga A 3) dejansko E.A., utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega.

Ker je bilo torej na podlagi navedenega ugotovljeno, da je tožnik v spornem obdobju izostal z dela iz neupravičenih razlogov, ker je ta tožnikov izostanek trajal 17 dni, je tudi po stališču pritožbenega sodišča obstajal razlog iz 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po citirani določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. S tem, ko je tožnik izostal z dela pri toženi stranki brez odobritve, je namenoma kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Po 1. odst. 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede tega, kdo je v spornem obdobju nadomeščal K.F.. Iz izpovedbe prič je razvidno, da je bil tožnikov neposredno nadrejeni delavec E.A., ki pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni bil pristojen za odobravanje letnega dopusta za tožnika. Pritožbene trditve tožnika, da je v prejšnjih obdobjih očitno K.F. odobraval dopust tožniku in da se V.M. ni ukvarjal z odobravanjem dopusta, temveč je to prepustil K.F., pa so potispisne. Iz izpovedb zaslišanih prič namreč jasno izhaja, da je bil za odobravanje letnega dopusta pristojen V.M..

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan in niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Prav tako krije svoje stroške v zvezi s pritožbo tudi tožena stranka, saj z ozirom na določbo 5. odst. 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker tožnik z vložitvijo tožbe oziroma z ravnanjem v postopku procesnih pravic ni zlorabljal, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 85/2005
• VDS sklep Pdp 187/2004
• VDS sklep Pdp 1269/2006