VDS sodba in sklep Pdp 797/2006

Jedro

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove delovno razmerje delavca ne preneha, če delavec ponudbo sprejme. Ker je tožnik upravičen zgolj do izpodbijanja utemeljenosti odpovednega razloga in posledično do odškodnine, določba 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, da delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, ne pride v poštev.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka in del II. točke izreka glede stroškov tožeče stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se del izpodbijane II. točke sodbe sodišča prve stopnje (glede stroškov tožene stranke) spremeni tako, da se glasi:

" Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške postopka v višini 88,14 EUR v roku 8 dni."

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pritožbene stroške v višini 9,91 EUR v roku 8 dni.

Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.08.2005, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna vzdržati v veljavi pogodbo o zaposlitvi z dne 05.01.2000 št. 178268/44 in tožnika razporediti v organizacijsko enoto elektro remont, na elektrotehnološka dela in na delovnem mestu tehnolog elektro I s 6. tarifnim razredom in 30. plačilnim razredom ter da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko v plači, ki jo je tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi št. 178268/44 z dne 05.01.2000, in plačo, ki tožniku pripada po pogodbi o zaposlitvi št. 178268 z dne 01.09.2005, vse od 01.09.2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne razlike v plači od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je dokazno breme glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki, ne pa da bi moral tožnik izkazati, da njegovo delo opravljajo drugi delavci. V sistemizaciji delovnih mest z dne 04.02.2005, ki jo je predložil tožnik, je bilo še vedno sistemizirano delovno mesto tehnolog elektro II (J), pri čemer ni izkazano, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta sistemizacija ni več veljala. Shema z dne 01.01.2006, ki je sistemizacijo z dne 04.02.2005 razveljavila, pa po mnenju pritožbe ne more veljati za nazaj in je zato v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi sporno delovno mesto še vedno obstajalo. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja poslovnega razloga v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reorganizacije po odpovedi po mnenju pritožbe niso relevantne), zaradi česar je sodišče zagrešilo kršitev postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP, saj gre za odločilno dejstvo. Navaja, da je tožena stranka spremenila samo naziv delovnega mesta, na katerem je bil tožnik razporejen po prvotni pogodbi o zaposlitvi, pri čemer se dejavnost ni spremenila in se tožnikovo delo sedaj opravlja z drugimi delavci (V.), kar je razvidno ob primerjavi opisov del posameznih delovnih mest. Razlika je samo v opravljanju del pod zemljo. Iz vsega tega naj bi izhajalo, da ni bilo nobene potrebe po premeščanju tožnika.

Zoper II. točko izreka navedene sodbe (stroškovni del) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožuje tudi tožena stranka in predlaga spremembo stroškovnega sklepa. Meni, da je upravičena do povrnitve stroškov po določilu 154. člena ZPP, saj v konkretnem primeru določila 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) ni mogoče uporabiti, ker ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, temveč je tožnik na podlagi 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) izpodbijal zgolj utemeljenost odpovednega razloga. Tožniku delovno razmerje namreč ni prenehalo, saj je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto razvojni inženir sprejel.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon v drugem odstavku 88. člena ZDR tudi določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma če ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu na podlagi 90. člena ZDR ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu "razvojni inženir", za katero je zahtevana enaka stopnja in vrsta izobrazbe, kot na starem delovnem mestu "tehnolog elektro II (J)". Od odločitve tožnika je bilo odvisno, ali mu bo njegovo delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo ali pa bo še naprej v delovnem razmerju pri njej na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi je tožnik podpisal, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek po tem, da se vzdrži v veljavi stara pogodba o zaposlitvi, saj veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ne izpodbija. Po najnovejši sodni praksi vrhovnega sodišča je namreč sodno varstvo v takem primeru bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga (3. odstavek 90. člena ZDR), saj delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30.01.2007 v zvezi s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 483/2005 z dne 26.01.2006). Bistveno je, da ZDR šteje poslovni razlog iz 88. člena ZDR za take spremenjene okoliščine, zaradi katerih se v skladu z 90. členom ZDR sklene nova pogodba o zaposlitvi (48. člen ZDR). Tudi če bi sodišče ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga, to samo po sebi ne bi pomenilo ugotovitve nezakonitosti odpovedi stare pogodbe o zaposlitvi. Prejšnja pogodba o zaposlitvi namreč ne oživi že zgolj na podlagi take ugotovitve, temveč mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi po splošnih pravilih civilnega prava, kajti že sama sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje veljavnosti prejšnje (3. odstavek 47. člena ZDR). Ker je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal, tožnik torej na podlagi določbe 3. odstavka 90. člena ZDR obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem le utemeljenost odpovednega razloga in sicer v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. V primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga bi tako imel tožnik zoper toženo stranko samo odškodninske zahtevke (npr. za razliko v plačah).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka od začetka pa vse do konca leta 2005 izvajala reorganizacijo podjetja. To nedvomno izhaja iz listinskih dokazov (A31, A32, B38, B39, B41). Da je bilo staro delovno mesto tožnika ukinjeno, izhaja iz primerjave šifrantov delovnih mest z dne 12.02.2004 (B13) in 08.04.2005 (B14), ko je bilo to delovno mesto (tehnolog elektro II (J)) še sistemizirano in sistemizacije z dne 20.12.2005 (B16), v kateri tega delovnega mesta ni več.

Glede spornega delovnega mesta so tudi priče potrdile, da od odhoda tožnika v Nemčijo z dnem 26.11.2003 (po sporazumni razveljavitvi pogodbe na pobudo tožnika za dobo od 26.11.2003 do 31.08.2004) ni nihče več delal na tem delovnem mestu (niti tožnik), saj se dela v jami niso več opravljala (izpovedi prič I.K., D.J. in J.J., razvidne iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.04.2006 na list. št. 84 do 96). Potrebe po tem delu ni bilo več vse od takrat, ko je tožnik sporazumno zapustil toženo stranko. Po prihodu tožnika nazaj k toženi stranki (01.09.2004) je sicer oživela njegova stara pogodba o zaposlitvi na spornem delovnem mestu, vendar je bil tožnik najprej nekaj časa v bolniškem staležu, potem pa za čas medicinske rehabilitacije do 04.05.2005 zaradi delovnih omejitev napoten na delovno mesto projektant (izpoved I.K. in prilogi B2 in A9). Priča J.J. (vodja službe usposabljanja in zaposlovanja pri toženi stranki) je povedala, da je bil zatem tožnik poklican k njej na razgovor, ker njegovega prejšnjega delovnega mesta ni bilo več in so mu našli delovno mesto v razvoju za isti tarifni in plačilni razred. Skladno s tem mu je bila tudi dana odpoved stare s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Na tem delovnem mestu torej ni nihče opravljal del od 26.11.2003 pa vse do njegove formalne ukinitve, kar nedvomno izkazuje, da so potrebe po delu na tem delovnem mestu prenehale.

Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo tožnikovo staro delovno mesto zaradi prenehanja potreb po tem delu ukinjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka izkazala utemeljen odpovedni razlog. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se razlogov za reorganizacijo ne more presojati, saj gre za poslovno odločitev tožene stranke (delodajalca), v katero sodišče nima pristojnosti posegati. Šele ko v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnih mest, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti, pri čemer je ukinitev delovnega mesta zagotovo resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko pod pogoji iz stare pogodbe o zaposlitvi.

Napačno je mnenje tožnika v pritožbi, da odpovedni razlog ni izkazan, ker je bilo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi sporno delovno mesto še vedno formalno sistemizirano v aktih družbe. Tožena stranka je skozi vse leto 2005 izvajala obsežno reorganizacijo (listinski dokazi), po prihodu tožnika nazaj je prišlo do dejanske ugotovitve, da ni več potrebe po spornem delovnem mestu v podjetju, pri čemer ta ugotovitev ni nujno vezana na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Če je tožena stranka sprejela novi akt o sistemizaciji delovnih mest šele naknadno po že izvedenem postopku reorganizacije podjetja in v njem na novo opredelila organizacijsko strukturo delovnih mest, to ni vplivalo na zakonitost postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (smiselno enako stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 67/2004 z dne 23.11.2004 v povezavi s sodbo opr. št. VIII Ips 181/2006 z dne 24.10.2006). Tožena stranka akta o sistemizaciji delovnih mest v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi formalno sicer res ni spremenila in je to delovno mesto "na papirju" še obstajalo, vendar je nedvomno izkazano, da se v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (oziroma še veliko prej) delo na tem delovnem mestu dejansko ni več opravljalo.

Ker se je sodišče prve stopnje do odločilnega dejstva obstoja utemeljenega odpovednega razloga pravilno opredelilo, je tudi neutemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Glede na povedano in ker njegova pritožba ne navaja drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka samo spremenila naziv delovnega mesta, na katerem je bil tožnik razporejen po prvotni pogodbi o zaposlitvi in da sedaj na njegovem delovnem mestu delajo drugi delavci. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z zaključkom sodišče prve stopnje, da je razlika bistvena, ker se nanaša na pogoje opravljanja dela, saj so se le na delovnem mestu "tehnolog elektro II (J)" dela opravljala tudi v jami in gre zato za t.i. jamsko delovno mesto (delo pod zemljo nad 50 % delovnega časa). Kot dodatno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob primerjavi opisov starega delovnega mesta tožnika (tehnolog elektro II (J), priloga A7) in delovnega mesta tehnolog elektro I (priloga B 43) razvidno, da je razlika tudi v plačilnem razredu obeh delovnih mest, pri čemer je staro delovno mesto tožnika za 4 stopnje višje ovrednoteno od tega delovnega mesta. Poleg tega pa je bilo v času odpovedi tožnikove stare pogodbe o zaposlitvi navedeno delovno mesto že zasedeno (priloga B8) in mu tožena stranka tega dela zato ni mogla ponuditi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper stroškovni del izpodbijane sodbe pa je utemeljena, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ko bi se lahko uporabila specialna določba 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. V primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 90. člena ZDR delovno razmerje delavca pri delodajalcu namreč ne preneha, če delavec ponudbo delodajalca sprejme in z njim sklene novo pogodbo o zaposlitvi. S podpisom ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in ob upoštevanju, da veljavnost te pogodbe ni izpodbijana, delovno razmerje tožnika s toženo stranko še vedno obstoji. Ker gre za kontinuiteto delovnega razmerja pri toženi stranki, obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja sploh ni predmet tega spora. Tožnik je namreč v konkretnem primeru upravičen zgolj do izpodbijanja utemeljenosti odpovednega razloga in posledično do odškodnine, kar pa ni obseženo s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1. Ker je sodišče prve stopnje navedeno določbo kljub temu uporabilo, je o stroških napačno odločilo, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu (točka II. izpodbijane sodbe) spremeniti.

Ker tožnik v pravdi ni uspel, mora na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov tožene stranke ter v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS št. 1/90, 14/91, 6/1994, 19/1995, 23/1996, 38/1996, 20/1998, 70/2000, 93/2001, 99/2002, 121/2003). Toženi stranki je priznalo naslednje stroške: takso za odgovor na tožbo v višini 9,91 EUR (prej 2.375,00 SIT), kilometrino (Velenje - Celje - Velenje) za prihod pooblaščenke na obravnave dne 15.12.2005, 26.01.2006 in 11.04.2006 v skupni višini 42,91 EUR (prej 10.282,50 SIT), kilometrino za prihod priče J.J. na obravnavo dne 26.01.2006 v višini 15,90 EUR (prej 3.810,00 SIT), kilometrino za prihod priče I.K. na obravnavo dne 11.04.2006 v višini 14,81 EUR (prej 3.550,00 SIT) ter PTT stroške v skupnem znesku 4,61 EUR (5 priporočenih pisemskih pošiljk, prej 1.105,00 SIT), tako da skupni stroški pravdnega postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znašajo 88,14 EUR. Višjih priglašenih pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj jih tožena stranka ni izkazala z ustreznimi dokazi. Tudi stroškov refundacije plač pričam pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso ustrezno izkazani po višini, niti jih po višini ni odmerilo sodišče prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Ker je tožena stranka s svojo pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov tožene stranke ter v skladu z ZST. Toženi stranki je priznalo strošek za plačilo takse za pritožbo v višini 9,91 EUR (prej 2.375,00 SIT), ki ji jo je tožnik dolžan povrniti.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne gre za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, temveč zgolj za spor v zvezi s pravico do odškodnine delavca zaradi neutemeljenega odpovednega razloga, pri čemer delovno razmerje med strankama nesporno še vedno obstoji, revizija v tem delovnem sporu ni dovoljena, saj ni obsežena v kateri izmed 4 točk 31. člena ZDSS-1. Lahko pa jo pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke istega člena dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi gre za pravno vprašanje narave tega spora in posledično priznavanja stroškov postopka po 5. odstavku 41. člena ZDSS-1. O tem vprašanju Vrhovno sodišče RS še ni odločalo, pri čemer sodna praksa sodišč druge stopnje o tem vprašanju tudi ni enotna (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 155/2005 z dne 20.10.2006). Zato je pritožbeno sodišče dopustilo revizijo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1111/2006
• VDS sodba Pdp 64/2008
• VDS sodba Pdp 1751/2004