VDS sodba Pdp 648/2006

Jedro

Po 115. členu ZOFVI se za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štejejo spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa. V obravnavanem sporu je poslovni razlog v smislu te določbe podan, ker se je zmanjšal vpis dijakov v dijaški dom, zaradi česar se je zmanjšalo število vzgojnih skupin, to pa je istočasno pomenilo, da je prenehala potreba po delu dveh vzgojiteljev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29.9.2005, št. 415/2005, ugotovitev, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, ampak mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto vzgojitelja, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico od prenehanja delovnega razmerja dalje, dokler nezakonito prenehanje delovnega razmerja traja in mu za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati ustrezne zneske prikrajšanj pri plači, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS št. 36/2004 - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi uveljavlja zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je tožena stranka kot delodajalec pravilno uporabila kriterije pri odločanju o tem, komu od vzgojiteljev bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč napačno upoštevala, da tožnik nima zahtevane strokovne izobrazbe in mu je po tem kriteriju dodelila 10 točk namesto 30, kar bi bilo dovolj, da bi obdržal zaposlitev. Pri tem kriteriju bi bilo namreč potrebno upoštevati 146. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer je navedeno, da vzgojitelj, ki je do uveljavitve citiranega zakona opravljal delo v dijaškem domu in je izpolnjeval z zakonom določene pogoje, lahko to delo opravlja še naprej, saj se šteje, da ima zahtevano strokovno izobrazbo. Res je, da ima tožnik za eno stopnjo nižjo izobrazbo od zahtevane, vendar bi morala tožena stranka glede na navedeno določbo 146. čl. ZOFVI šteti, da tožnik izpolnjuje zahtevane pogoje za delo vzgojitelja in mu torej po kriteriju strokovne izobrazbe dodeliti 30 točk. Ne glede na to je vprašanje, ali je bila tožena stranka sploh upravičena uporabiti kriterije iz 39. čl. panožne Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja, saj te določbe ne veljajo več, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ureja od 1.1.2003 dalje Zakon o delovnih razmerjih.

Pritožba nadalje uveljavlja, da je tožnik v času zaposlitve, kot vzgojitelj napredoval v višji plačilni razred, kar pomeni, da je tožena stranka štela, da izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za vzgojitelja, da ima torej tudi ustrezno izobrazbo, medtem, ko je pri odločanju o odpovedi pogodbe o zaposlitvi štela, da te izobrazbe nima. Gre za dvojna merila. Sicer pa je sporna odpoved nezakonita že zaradi tega, ker jo je tožena stranka podala po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Ravnatelj tožene stranke se je namreč z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil že na sestanku s sindikati 4.7.2005, odpoved pa je bila dana šele 29.9.2005. Obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe je bilo pomanjkljivo, saj je bilo v njem že določeno, da je uvrščen med presežne delavce, in je bil tožnik s tem postavljen pred gotovo dejstvo. Tudi same odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. V odpovedi namreč ni navedeno, koliko delavcev je bilo med seboj primerjanih, oziroma ocenjevanih, ocenitev po posameznih kriterijih, čas ocenjevanja, kdo je delavce ocenjeval in za katero obdobje. O tem tožena stranka ni predložila nobenih dokazil, zato se tožnik o tem ni mogel izjaviti. To bi lahko storil šele v primeru, če bi bil z vsemi temi podatki seznanjen. Ker tega ni bilo, mu ni bil omogočen minimalni standard varstva pravic, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 399. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na materialnopravno pravilno odločitev, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je potrebno zavrniti.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 29.9.2005 (priloga A/4). V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je zaradi zmanjšanega vpisa v dijaški dom za šolsko leto 2005/2006 prenehala potreba po delu dveh delavcev vzgojiteljev.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. V 1. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR je opredeljen poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ti razlogi morajo biti resni in utemeljeni, onemogočati morajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR), delodajalec mora pred odpovedjo preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odst. 88. čl. ZDR).

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil pri toženi stranki v šolskem letu 2005/2006 manjši vpis dijakov v dijaški dom, zaradi tega se je število vzgojnih skupin zmanjšalo, s tem pa je prenehala potreba po delu dveh strokovnih delavcev - vzgojiteljev.

Po določbi 115. čl. Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS št. 12/1996 s sprem., uradno prečiščeno besedilo v Uradnem listu št. 16/2007), se za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štejejo spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa. V obravnavanem sporu je bil torej poslovni razlog izkazan v smislu te določbe z dejstvom, da se je zmanjšal vpis dijakov v dijaški dom v tem šolskem letu in se je zaradi tega zmanjšalo število vzgojnih skupin, to pa je istočasno pomenilo, da je prenehala potreba po delu dveh vzgojiteljev.

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da je tožena stranka zamudila 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V 5. odst. 88. čl. ZDR je namreč določba, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da je ravnatelj tožene stranke lahko šele z datumom 1.9.2005, ko je bil zaključen vpis dijakov v dijaški dom, ugotovil, koliko je bilo vpisanih in glede na to število določil tudi število vzgojnih skupin. Odpoved, ki je bila dana tožniku dne 29.9.2005 je bila torej pravočasna v smislu 5. odst. 88. čl. ZDR.

Neutemeljena je tudi pritožba v tistem delu, ko uveljavlja pomanjkljivosti obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora namreč v skladu s 3. odst. 83. čl. ZDR pisno obvestiti delavca o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Obvestilo, ki je bilo dano tožniku v skladu s to določbo ZDR (priloga A/3), v celoti ustreza navedeni zakonski zahtevi. ZDR namreč ne predpisuje oblike in vsebine obvestila. Edina zahteva je, da mora biti obvestilo pisno.

Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka v sporu dokazovati, da je pri odločanju o tem, komu bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravilno uporabila kriterije v smislu 39. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KP VIZ, Ur. l. RS št. 52/94 in nasl.), oziroma, da kriterijev ne bi smela uporabiti, glede na določbe ZDR, ki urejajo to problematiko po 1.1.2003. Pritožbeno sodišče v tem delu ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem spuščalo v presojo ustreznosti in pravilnosti izvedenega točkovanja, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo, da ima tožnik v resnici za eno stopnjo nižjo izobrazbo od zahtevane po ZOFVI. Po 1.1.2003 veljavni ZDR namreč predvideva kriterije za določitev presežnih delavcev le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (določbe 96. - 102. čl. ZDR). Ker pri toženi stranki ni šlo za tak primer, ampak za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev in v okviru programa določiti kriterije za določanje presežnih delavcev. Tožena stranka si je s tem, ko je pri tožniku upoštevala, da ima eno stopnjo nižjo izobrazbo, kot jo je zahteval veljavni ZOFVI, zgolj poenostavila odločitev o tem, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Da ima tožnik dejansko eno stopnjo nižjo izobrazbo od zahtevane, pa navaja tudi tožeča stranka sama in je kot nesporno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vsekakor tak način, s katerim si je tožena stranka pomagala pri odločitvi, komu odpove pogodbo o zaposlitvi, ni nezakonit, glede na to, da tožena stranka kriterijev glede na citirane določbe ZDR ni bila dolžna uporabiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer ugotovilo vse bistvene okoliščine v smislu citiranih materialnopravnih določb ZDR in ZOFVI, je pa svojo odločitev zmotno oprlo na določbe KP VIZ, glede uporabe kriterijev za določanje presežnih delavcev. Ne glede na to, je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je zavrnilo. Sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, dana iz poslovnega razloga, je bila namreč zakonita, v skladu z določbami 81. čl., 83. čl. in 88. čl. ZDR, v zvezi s 115. čl. ZOFVI.

Neutemeljena je tudi pritožba, ko uveljavlja, da sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obrazložena. Glede na to, da tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev, na katere se pritožba sklicuje, tudi v odpovedi toženi stranki ni bilo potrebno utemeljevati svoje odločitve v tem smislu.

Iz opisanih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožena stranka te stroške krije sama (1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 183/2006
• VDS sklep Pdp 403/2008
• VDS sodba Pdp 1054/2007