VDS sklep Pdp 183/2006

Jedro

V skladu z 48. členom ZOFVI je imela tožnica na izbiro, da bodisi v roku 30 dni po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi neposredno uveljavlja sodno varstvo, bodisi da v roku 8 dni vloži pritožbo na svet tožene stranke in da šele zoper odločitev sveta tožene stranke v nadaljnjih 30 dneh vloži tožbo. Ker se je tožnica zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožila, je rok za vložitev tožbe začel teči šele z dnem, ko ji je bil vročen sklep sveta tožene stranke. Ker je bila tožba vložena po izteku 30 dnevnega roka od vročitve sklepa sveta, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (1. odstavek 274. člena ZPP). Vendar pa je pri tem zmotno zavrglo samo tisti del tožbe, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa sveta tožene stranke, medtem ko je reintegracijski zahtevek zavrnilo. Ker je reintegracijski zahtevek sestavni del tožbe, s katero se izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je potrebno prepozno vloženo tožbo zavreči v celoti.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki II v delu, s katerim je bil zavrnjen tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožnica tudi po preteku odpovednega roka v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz te pogodbe izhajajo ter se tožba v tem obsegu zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o odpovedi opr št. 3948 z dne 2.7.2004 in opr. št. 4798 z dne 19.8.2004, potrdi se tudi odločitev o stroških postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o odpovedi, opr. št. 3948 z dne 2.7.2004 in opr. št. 4798 z dne 19.8.2004 (točka I izreka). Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožnica tudi po preteku odpovednega roka v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki iz te pogodbe izhajajo (tč. II/1 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. II/2 izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica sklep sveta zavoda, opr. št. 4798 z dne 19.8.2004 prejela že 23.8.2004. Fotokopija povratnice (priloga B6) in izpis iz poštne knjige tožene stranke ne moreta biti dokaza o tem, kdaj je bila tožnici vročena kakšna listina. Na podlagi predložene povratnice ni mogoče zaključiti, da je bila v tej pošiljki odločitev sveta zavoda v zvezi s pritožbo tožnice. Iz povratnice namreč ni razvidna vsebina pošiljke z dne 19.8.2004. Prav tako tudi podatki iz poštne knjige tožene stranke niso verodostojen dokaz o vsebini poslanih pošiljk. Odpoved pogodbe o zaposlitvi in odločitve o pritožbi zoper takšno odpoved je potrebno vročati po določbah enajstega poglavja ZPP, kar pomeni, da jih je potrebno vročati v pisemskih ovojnicah, na katerih je navedena vsebina pošiljke in so kot opozorilo prejemniku na njej navedene tudi določbe ZPP v zvezi z vročanjem in fikcijo vročitve (140. in 141. člen ZPP). Tožnica je sklep sveta zavoda prejela 27.8.2004 in sicer s pisemsko ovojnico, ki jo je v spis predložila kot dokaz. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede upoštevanja posebnih predpisov v zvezi s pravočasnostjo tožbe za razveljavitev odpovedi. Sodišče prve stopnje se je tako sicer opredelilo, da je tudi po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/02) glede roka za vložitev tožbe potrebno upoštevati prekluzivni rok iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ni pa se opredelilo glede uporabe določb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96, 64/01). Gre za lex specialis, ki se uporablja za vse zavode in delodajalce, ki kot javno službo opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja ter dejavnost dijaških in študentskih domov. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo pravni pouk, ki ga je tožena stranka zapisala na odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki je merodajen za prava neuko stranko, kot je tožnica. Tožnica je ravnala v skladu s pravnim poukom in je tožbo vložila v 30 dneh od prejema odločitve sveta zavoda. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je iz dokazil, ki jih je predložila, povsem jasno razvidno, da je bil sklep sveta zavoda z dne 19.8.2004 tožnici vročen dne 23.8.2004; dne 27.8.2004 pa je bila tožnici vročena pošiljka z dne 25.8.2004, to je obvestilo o datumu prenehanja delovnega razmerja s priloženo zaključeno delovno knjižico. Vročitev je bila v skladu z drugim in tretjim odstavkom 87. člena ZDR opravljena na naslovu tožničinega stalnega prebivališča, na istem naslovu pa ji je bil s priporočeno poštno pošiljko s povratnico vročen tudi sklep sveta zavoda. V konkretnem primeru tako ni šlo za fikcijo vročitve, poštne povratnice je podpisala tožnica osebno in vpisala datum prejema. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbenih navedb o nepravilni uporabi določb ZPP pri vročanju izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa sveta tožene stranke ni mogoče obravnavati kot uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je v okviru presojanja zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi te določbe potrebno obravnavati kot materialno pravo. Za bistveno kršitev določb pravdnega postopka bi lahko šlo, če bi sodišče prve stopnje določbe o vročanju nepravilno uporabilo, takrat ko bi samo tožnici opravilo kakšno vročitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi listin v spisu štelo, da je tožnica sklep sveta tožene stranke, s katerim je ta zavrnil njeno pritožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, prejela 23.8.2004. Tožnica je svojo trditev dokazovala s fotokopijo pisemske ovojnice (priloga A7), iz katere je dejansko razvidno, da je bila pošiljka na pošto oddana 25.8.2004, na hrbtni strani pa je kot datum prejema naveden 27.8.2004. Vendar je tožena stranka prepričljivo dokazala, da je z navedeno pošiljko tožnici v resnici bil vročen dopis, opr. št. 4890 z dne 25.8.2004 (priloga B15), s katerim tožena stranka tožnico obvešča, da ji odpovedni rok poteče dne 3.9.2004 in da ji s tem dnem preneha delovno razmerje, dopisu pa je bila priložena tudi zaključena delovna knjižica. Iz obrazca Pošte Slovenije "Popis oddanih pošiljk" z dne 25.8.2004 je razvidno, da je tega dne na naslov tožnice res bila poslana poštna pošiljka, vsebina pošiljke (obvestilo o datumu prenehanja delovnega razmerja) pa je razvidna iz natisa računalniško vodene poštne knjige (oboje priloga B15). Glede na zaporedje dogodkov je prepričljivo tudi zatrjevanje tožene stranke, da je bil sklep sveta tožene stranke z dne 19.8.2005 tožnici poslan istega dne in da je tožnica vročilnico podpisala 23.8.2004 (očitno pomotoma znova vpisano kot priloga B15). Vsebina pošiljke je razvidna iz natisa računalniško vodene poštne knjige (priloga B15). Iz listin je nadalje razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici poslana 2.7.2004 in vročena 12.7.2004.

Res je sicer, da bi tožena stranka čas vročanja posameznih pisanj lažje dokazovala, če bi vsebino pošiljk navedla že na vročilnicah ali pa tudi na ovojnici poslanih pošiljk, vendar opustitev takšnega ravnanja ne pomeni, da vročitve ni mogoče dokazovati drugače. Določba tretjega odstavka 87. člena ZDR o tem, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča po pravilih pravdnega postopka, ne pomeni, da bi tožena stranka vročanje odpovedi morala opraviti z ovojnicami, kakršne so predpisane s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. l. RS št. 75/2003), pri katerih je vsebina pošiljke res razvidna tudi iz vročilnice. Ta pravilnik zavezuje sodišče, ni pa mogoče zahtevati, da bi te vročilnice uporabljali tudi delodajalci pri vročanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe, češ da je ta vložena prepozno, je bistveno, kdaj in kako je bila tožnici opravljena vročitev sklepa sveta tožene stranke, s katerim je ta zavrnil tožničino pritožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 48. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96, 23/96, 64/01, 108/02, 34/2003), je imela tožnica na izbiro, da bodisi v roku 30 dni po prejemu odpovedi neposredno uveljavlja varstvo svojih pravic pred delovnim sodiščem, bodisi, da v roku 8 dni vloži pritožbo na svet tožene stranke in da potem, v kolikor z odločitvijo sveta tožene stranke ne bo zadovoljna, v nadaljnjih 30 dneh od vročitve sklepa sveta tožene stranke vloži tožbo. Tožnica se je zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožila na svet zavoda. Svet zavoda je to pritožbo prejel 20.7.2004, v njej pa tožnica sama navaja, da je bila odpoved vročena 12.7.2004. Svet tožene stranke je tožničino pritožbo obravnaval na seji dne 19.8.2004 in s sklepom pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok za vložitev tožbe je začel teči z dnem, ko je bil sklep sveta tožene stranke vročen tožnici in ne že z dnem, ko je bila tožnici vročena odpoved, kakor je to med postopkom zmotno trdila tožena stranka. Četrti odstavek 48. člena ZOFVI namreč določa, da delavec lahko v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, če ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oziroma šole oziroma le-ta ne odloči v roku 30 dni od vložitve pritožbe.

Navedeno pomeni, da ima tožnica sicer prav, ko graja stališče sodišča prve stopnje, ki se glede roka za sodno varstvo sklicuje zgolj na določbe ZDR, saj je citirana določba ZOFVI dostop do sodnega varstva za zaposlene v šolah in vrtcih uredila drugače, kot pa je to v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer urejeno v ZDR. Sodišče prve stopnje se tudi povsem neutemeljeno sklicuje na določbe ZJU, saj II. del tega zakona, ki med drugim določa tudi roke za uveljavljanje sodnega varstva, velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ne pa tudi za javne uslužbence v javnih zavodih, med katere spada tudi tožnica.

Vendar pa okoliščina, da sodišče prve stopnje kot pravne podlage za svojo določitev ni navedlo določbe 48. člena ZOFVI, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe. Ob ugotovitvi, da je tožnica sklep sveta tožene stranke, s katero je ta zavrnil njeno pritožbo, prejela 23.8.2004, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba vložena po izteku prekluzivnega roka iz četrtega odstavka 48. člena ZOFVI. Ta rok se je namreč iztekel 22.9.2004, tožnica pa je tožbo vložila 27.9.2004.

Glede na to, da je tožba vložena po izteku roka, ki je določen s citirano določbo ZOFVI, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se zavrže samo tisti del tožbe, s katerim tožnica zahteva razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa sveta tožene stranke, da pa je reintegracijski zahtevek potrebno zavrniti. Reintegracijski zahtevek je namreč sestavni del tožbe, s katero se izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v kolikor je tožba vložena prepozno, jo je potrebno zavreči v celoti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Uspeh tožnice v tem sporu se kljub delni ugoditvi pritožbi ni spremenil, tožnica je s tožbo propadla, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bil zavrnjen tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožnica tudi po preteku odpovednega roka v delovnem razmerju za nedoločen čas in v tem obsegu tožbo zavrglo. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe in o stroških postopka, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, ni mogoče šteti, da je bila tožnica v pritožbenem postopku uspešna, saj je pritožbeno sodišče tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 648/2006
• VDS sodba Pdp 1176/2006
• VDS sklep Pdp 1736/2003