<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1111/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2007:VDS.PDP.1111.2006
Evidenčna številka:VDS03925
Datum odločbe:18.01.2007
Področje:delovno pravo
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljenost odpovednega razloga

Jedro

Če bi dejansko prišlo do zmanjšanja potreb po delu delavcev na delovnem mestu skladiščni delavec, delodajalec ne bi sklepal novih pogodb o zaposlitvi za določen čas z dvema delavcema na tem delovnem mestu, ampak bi obdržal v delovnem razmerju tožnika, ki je bil na tem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas. Ker je v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še obstajala potreba po delu skladiščnega delavca, je tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 28.1.2004 nezakonita in jo je razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika vrniti na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, ga s tem dnem prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj minimalne plače in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter plačati pravdne stroške v višini 221.430,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne, tožnik pa sam krije svoje stroške tega postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni ugotovilo vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi lahko pravilno razsodilo o vtoževanem tožbenem zahtevku tožnika. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas v danem primeru sploh ni bilo bistveno. Te pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile brezpredmetne, saj je v primeru vseh 6 delavcev (A.M., L.H., S.M., N.G., I.F. in I.B.) prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ex lege. Ker so vsi ti delavci ostali na delu tudi po poteku časa, za katerega so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, se jim je delovno razmerje spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka je s temi delavci sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas izključno zaradi sanacije neurejenega stanja in urejenosti pogodbenih razmerij. Če delavec ostane po poteku določenega časa na delu, pride do transformacije delovnega razmerja, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. 307/2002 z dne 19.9.1998 (enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. 303/28 z dne 6.6.2000 in 312/49 z dne 13.3.2001). Poleg tega je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva v delu, v katerem se je sodišče opredelilo do dela tožnika na delovnem mestu "skladiščni delavec" v primerjavi s pogodbo o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno za delovno mesto "hlevar".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo zato, ker je ugotovilo, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je tožena stranka z nekaterimi drugimi delavci, ki so imeli z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in ki so delali na delovnih mestih, na katerih bi lahko delal tudi tožnik, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, obenem pa je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi zaradi ekonomskih razlogov prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku, ki je opravljal delo na delovnem mestu skladiščni delavec, 19.1.2004 podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A 2) z obrazložitvijo, da je prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju dela na tem delovnem mestu 28.1.2004 je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A 3). Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je v tem času tožena stranka z drugimi delavci sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje enega meseca, od tega z delavcema I.F. in I.B. za delovno mesto skladiščnega delavca, kjer je delal tudi tožnik (priloga B 18, B 20).

Če bi dejansko prišlo do zmanjšanja potreb po delu delavcev na delovnem mestu skladiščni delavec, potem delodajalec ne bi sklepal novih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tema delavcema in bi obdržal v delovnem razmerju tožnika, ki je bil na tem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je v podobnem primeru ugotovilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 347/2006 z dne 19.12.2006. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot ga opredeljuje 1. alinea 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), zato je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno razveljavilo, posledično pa ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delodajalec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu obenem zaposli delavca za določen čas enega meseca ob tem, da s takim delavcem še vedno sklepa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, iz katerih izhaja, da je s šestimi zgoraj omenjenimi delavci sklenila delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi samega zakona, pritožbeno sodišče ugotavlja, da za to trditev tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov. Iz prilog B15 - B20 ne izhaja, da bi delavci A.M., L.H., S.M., I.F., N.G. in I.B. ostali na delu pri toženi stranki tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. I.F. in I.B. sta v spornem obdobju opravljala delo prav na delovnem mestu skladiščni delavec, kjer je delal tudi tožnik. Z I.F. je bila za to delovno mesto sklenjena tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (priloga B18). Ob tem je potrebno to pritožbeno trditev v zvezi z I.B. šteti za pritožbeno novoto, saj jo je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Tudi iz tega razloga je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 286/2 člen ZPP (337/1 člen ZPP). Po stališču pritožbenega sodišča tudi sicer to zatrjevano dejstvo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nima bistvenega vpliva. Tako je iz podatkov, ki jih v spis vložila tožena stranka za svoja delavca I.F. in I.B. (priloga B 18, B 20), razvidno, da je z navedenima delavcema v letu 2004 sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas za krajše obdobje. Tako je z I.F. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto skladiščnega delavca za obdobje od 1.1.2004 do 31.1.2004, od 1.2.2004 do 29.2.2004, od 1.3.2004 do 31.3.2004 in od 1.4.2004 do 31.5.2004, medtem, ko je zadnja pogodba sklenjena za nedoločen čas od 1.6.2004. Z I.B. je tožena stranka sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto mesar II od 1.1.2004 do 31.1.2004, od 1.2.2004 do 29.2.2004, za delovno mesto skladiščnega delavca pa od 1.3.2004 do 31.3.2004, od 1.4.2004 do 31.4.2004 in od 1.5.2004 do 4.6.2004, zadnjo pogodbo za nedoločen čas pa je z I.B. sklenila 13.7.2004. Poleg tega je iz listinske dokumentacije (priloga B 18, B 20) razvidno, da sta se I.F. in I.B. prvič zaposlila pri toženi stranki šele v marcu oziroma juliju 2003, nato pa sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vsakič za dodatni mesec, kar pomeni, da neprekinjeni čas trajanja njunih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil daljši niti od dveh let, upoštevajoč obdobje po uveljavitvi ZDR (2. odst. 53. člena ZDR). Tudi v primeru, če bi do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas navedenih delavcev prišlo zaradi tega, ker sta ta delavca ostala na delu po izteku pogodb o zaposlitvi za določen čas, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obdobju, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z njima sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas za ista dela, za katera je bilo ugotovljeno prenehanje potreb po delu tožnika. To pa pomeni, da je še vedno obstajala potreba po delu skladiščnega delavca v obdobju, ko je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z nerazumljivo obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe zares nekoliko nejasno zapisalo, da na sklenitev ustnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 10.5.1999 kaže tudi dejstvo, da je tožnik opravljal delo skladiščnika in da bi zato morala tožena stranka izvesti postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako, da bi upoštevala dejstvo zadnjega opravljanja dela tožnika, to je dela skladiščnika. Ker pa je sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve tudi ugotovilo, da je tožena stranka ugotavljala, da je postalo nepotrebno delo tožnika na delovnem mestu skladiščnega delavca, kjer je tožnik dejansko delal, ta zatrjevana nejasnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88, 88/1, 88/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODgzOQ==