VDS sodba Psp 268/2005

Jedro

Če stranka nima pravic po materialnem pravu, v socialnem sporu ni aktivno legitimirana in se tožbeni zahtevek zavrne (ne pa zavrže tožba).

Ker je delovnemu invalidu med zaposlitvijo zagotovljeno posebno varstvo, ki zadeva tudi delodajalca, pravna oseba - delodajalec, pri katerem je zavarovanec zaposlen v času izdaje in vročitve dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in priznanju pravic, lahko uveljavi sodno varstvo.

Tožena stranka je dokončno odločbo pravilno vročila pravni osebi, ki je, kot tedanji delodajalec zavarovanca, vložila pritožbo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico udeleževati se upravnega postopka ima oseba, ki izkaže pravni interes. Ta interes izkaže, če zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Postopek ugotovitve invalidnosti ter priznanja pravic s tem v zvezi je poseben upravni postopek in bi zavarovančev novi delodajalec, ne glede na prijavo sprememb v matični evidenci zavarovancev, moral pri toženi stranki do dokončnosti odločbe, ki je bila pritožnici vročena več kot 6 mesecev po spremembi zavarovančeve zaposlitve, zahtevati vstop v postopek ter vročitev dokončne odločbe, s čimer bi si zagotovil rok za vložitev tožbe. Ker tega ni storil in ker tudi ni izkazal, da je dokončno odločbo od skupne pravne službe prejel po izteku roka za vložitev tožbe, je rok za vložitev tožbe zamudil. ZDSS ne določa nobenih izjem glede roka za vložitev tožbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravi odločba tožene stranke št. I-5041711 z dne 18.8.2004 ter da se tožeči stranki priznajo stroški sodnega postopka. Zavrnilno sodbo je izdalo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izpodbijanje dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja za zavarovanca D.K., ki je kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu skladiščnika III. Ugotovilo je, da je tožbo vložila pravna oseba, ki ni bila stranka v predsodnem upravnem postopku in ji ni bila vročena izpodbijana dokončna odločba.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo tožbo, če je ugotovilo, da niso izpolnjeni procesni pogoji za njeno vložitev, zavreči in ne zavrniti tožbenega zahtevka. Zavarovanec, ki je uveljavljal priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je zaposlen pri tožeči stranki, to je bilo toženi stranki znano že na podlagi prijave v zavarovanje na t.i. M-2 obrazcu in bi jo tožena stranka morala obravnavati kot stranko v upravnem postopku, v posledici pa je tožnica aktivno legitmirana v tem socialnem sporu. Pritožnica uveljavlja tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Brez pravne podlage so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje, če se je prepričalo, da tožeča stranka v tem socialnem sporu ni aktivno legitimirana, tožbo zavreči. Pomanjkanje aktivne legitimacije pomeni, da stranka nima pravic po materialnem pravu in se tožbeni zahtevek zavrne. V tem primeru ne gre za neizpolnitev procesnih pogojev sodne pristojnosti, pogojev, ki se nanašajo na sposobnost biti stranka v socialnem sporu, razumljivosti in popolnosti vloge in drugih določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), ki se nanašajo na procesno sposobnost tožeče stranke ter dopustnost obravnavanja tožbe.

Obravnavani spor je spor o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter se, glede stvarne pristojnosti, uvršča v 1. alineo 1. tč. 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS), ki je veljal v času vložitve tožbe ter je v 33. čl. določal, da tožbo v tovrstnih sporih lahko vloži vsaka fizična in pravna oseba, če je z dokončno odločbo odločeno o kakšni njeni pravici ali obveznosti. Ker je nesporno, da je zavarovanec D.K. od 1.2.2004 v delovnem razmerju pri tožeči stranki, kar je izkazala s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi, in ker je delovnemu invalidu med zaposlitvijo zagotovljeno posebno varstvo, ki zadeva tudi delodajalca, je tožeča stranka nedvomno pravna oseba, o katere pravicah ali obveznostih je odločeno z dokončno odločbo, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja njenemu delavcu zavrne. Zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi neobstoja aktivne legitimacije je tako neutemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena po preteku 30 dni od vročitve dokončne odločbe, to je po roku, kot ga je v času vložitve določal 31. čl. ZDSS ter 2. oz. posredno 3. odst. 252. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Tožena stranka je dokončno odločbo pravilno vročila družbi P. d.d., Ljubljana, ki je dne 7.1.2004 v skladu z 2. odst. 251. čl. ZPIZ-1, kot tedanji delodajalec zavarovanca, vložila pritožbo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Dokončna odločba je bila pritožniku vročena 24.8.2004, 30-dnevni rok za vložitev tožbe je potekel 23.9.2004, tožba je bila zato očitno vložena prepozno. Brez zakonske podlage je trditev tožeče stranke, da jo rok za vložitev tožbe ne obvezuje, ker ji dokončna odločba ni bila vročena. Po 43. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP), ki se na podlagi 12. in 249. čl. ZPIZ-1 uporablja za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, ima pravico udeleževati se upravnega postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Ta interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da bi jo morala tožena stranka med upravnim postopkom, glede na spremembo zavarovančeve zaposlitve, upoštevajoč odjavo iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, poslano Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije dne 5.2.2004, uradoma šteti za stranko in ji zagotoviti udeležbo v postopku. Takšne trditve so neutemeljene, prvič zato, ker je tožeča stranka na ta dejstva opozorila šele v pritožbi ter priložila fotokopijo obrazca M-2. Ker gre za novo dejstvo in nov dokaz, je v skladu s 337. čl. ZPP zamudila rok za opravo procesnih dejanj, saj ni izkazala, da teh dejstev ni mogla navesti ter predlagati novih dokazov brez svoje krivde do prvega naroka za glavno obravnavo oz., ob izpolnjenih pogojih iz 2. odst. 286. čl. ZPP, do konca glavne obravnave. Drugič pa je postopek ugotovitve invalidnosti ter priznanja pravic s tem v zvezi poseben upravni postopek in bi tožeča stranka, ne glede na prijavo sprememb v matični evidenci zavarovancev, morala v skladu s 142. čl. ZUP, če je nameravala uveljavljati svoje interese in pravne koristi, pri toženi stranki do dokončnosti odločbe, ki je bila pritožnici vročena več kot 6 mesecev po spremembi zavarovančeve zaposlitve, zahtevati vstop v postopek ter vročitev dokončne odločbe, s čimer bi si zagotovila rok za vložitev tožbe. Po omenjeni določbi lahko oseba, ki meni, da ima pravico biti stranka v postopku, ves čas trajanja zahteva vstop v postopek, pri čemer pa mora sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. ZDSS ne določa nobenih izjem glede roka za vložitev tožbe. Pooblaščenka tožeče stranke je na naroku pojasnila, da je skupna pravna služba, ki posluje na sedežu družbe P. d.d., tožeči stranki odstopila dokončno odločbo z dne 18.8.2004, vendar tožnica ni z ničemer izkazala, da je pri toženki posebej zahtevala vročitev odločbe in tudi ne, da je odločbo od skupne pravne službe prejela po izteku roka za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe.

Sodišče prve stopnje bi sicer moralo, ob upoštevanju 274. čl. ZPP prepozno vloženo tožbo zavreči, ne pa zavrniti tožbenega zahtevka. Ker zavrnitev vsebinsko ne pomeni drugačne odločitve o pravici tožeče stranke in ker zamuda materialno-pravnega roka, določenega tudi v ZPIZ-1, pomeni izgubo same pravice, sodišče druge stopnje v prvostopno odločitev ni poseglo ter je neutemeljeno pritožbo zavrnilo.

Tožeča stranka je zahtevala povračilo pritožbenih stroškov. Ker s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 68. čl. ZDSS-1 ter ob upoštevanju 1. odst. 154. čl. ZPP, po pravilu, da je do povračila stroškov upravičena le stranka, ki v sporu uspe, sklenilo, da stroške pritožbe trpi sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Psp 353/2000
• VDS Sklep Pdp 158/2000
• VDS Sklep Psp 11/99