<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Psp 526/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.526.2005
Evidenčna številka:VDS03861
Datum odločbe:21.06.2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
Institut:obnova postopka - sodna poravnava - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti

Jedro

Klavzula o umiku tožbe v sodni poravnavi v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima enakih pravnih posledic kot umik tožbe po 188. členu ZPP-UPB2. Sodna poravnava ima iste pravne učinke kot pravnomočna sodna odločba in je na njeni podlagi postopek zaključen. Zato ni mogoče šteti, da bi zaradi takšne klavzule v sodni poravnavi prišlo do primera iz 5. alinee 242. člena ZDR in s tem do obnovitvenega razloga po 1. tč. 260. člena ZUP za izgubo pravnomočno priznane pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo odločbe toženca opr. št. 210-1-300/04-1717-ZD z dne 27.9.2004 ter hkrati izreklo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zavrnilna zamudna sodba je izdana na podlagi 1. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Zoper sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je povsem napačno interpretirana in razumljena vsebina sodne poravnave, sklenjene med tožnikom in S. dne 7.4.2004 v postopku opr. št. I Pd 515/2003. Tekst cit. sodne poravnave, kjer se umika tožba, nima in ne more imeti enakega smisla, pomena in posledic, kot jih ima umik tožbe po 188. členu Zakona o pravdnem postopku, ko se šteje, da tožba sploh ni bila vložena. V obravnavani zadevi pa je sodna poravnava obsegala celotni tožbeni zahtevek, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o umiku tožbe s posledico, kot da ta sploh ni bila vložena kot razloguje sodišče. Postopek se je pravnomočno končal s sklenitvijo poravnave in ne z umikom tožbe, da bi jo bilo mogoče ponovno vložiti. Če bi obveljalo stališče sodišča, se v bistvu sploh ne bi smel poravnati, oziroma bi bil pri sklepanju poravnave bistveno omejen, kar naj bi bilo v nasprotju s 3. in 306. členom Zakona o pravdnem postopku. Tako mu ni mogoče očitati, da mu je zaposlitev pri S. prenehala po njegovi krivdi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper dokončni posamični upravni akt o izgubi pravice iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in torej presojo pravilnosti in zakonitosti v obnovitvenem predsodnem upravnem postopku izdanih upravnih odločb, s katerima je bilo poseženo v pravnomočno priznano pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost. Gre torej za spor zaradi izgube pravnomočno priznane javnopravne dajatve, s čimer pa ni mogoče prosto razpolagati, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. V ustaljeni sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da zamudna sodba v sporih o pravicah do in iz obveznih socialnih zavarovanj ni dopustna že glede na pravno naravo pravic. Navedeno seveda pomeni, da stranke tudi z zahtevki o teh pravicah v smislu 3. odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2) ne morejo prosto razpolagati. Zato v sodnih socialnih sporih o teh pravicah ob izostanku tožene stranke s pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo ni mogoče zakonito odločati z zamudno zavrnilno sodbo po 1. odstavku 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ker ne more biti izpolnjena predpostavka 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP-UPB2 in s tem vsi, kumulativno predpisani pogoji.

V obravnavani zadevi je podano prav slednje procesno stanje. Zaradi zmotnega procesno-pravnega naziranja o dispozitivni naravi tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje izpodbijano zavrnilo zamudno sodbo izdalo v nasprotju z 2. točko 1. odstavka 318. člena ZPP-UPB2. V postopku je tako prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena istega zakona in je sodbo sodišča prve stopnje potrebno razveljaviti že iz tega razloga.

Sicer pa pritožbeno sodišče povsem soglaša s procesno-pravnim stališčem pritožnika, da klavzula o umiku tožbe v sodni poravnavi, sklenjeni v individualnem delovnem sporu 7.4.2004 (list. št. B 2 sodnega spisa) ne more imeti enakega smisla, pomena in posledic, kot jih ima umik tožbe po 188. členu ZPP-UPB2. Takšna klavzula, oziroma dodatek o obveznosti tožnika, da bo umaknil tožbo zaradi sklenjene sodne poravnave, je po stališču pritožbenega sodišča tudi sicer nepotrebna in povsem nesmiselna, saj sama po sebi nima nikakršnih procesno-pravnih učinkov. S sklenitvijo sodne poravnave je namreč individualni delovni spor avtomatično zaključen. Perfektna in odobrena sodna poravnava pomeni konec litispendence in procesno-pravnega razmerja v delovnem sporu. Sama sodna poravnava ima namreč glede na 308. člen ZPP-UPB2 moč pravnomočne sodbe. Že zato mora sodišče po tej določbi ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali morda med strankama teče pravda, oziroma spor, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava. To pa pomeni, da je zaradi zmotnega procesno-pravnega naziranja v obravnavani zadevi zmotno zaključeno, da naj bi do odpada pravne podlage za priznano pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost prišlo zaradi umika tožbe. Takšnega procesnega akta ni bilo, niti glede na učinke sodne poravnave ni moglo biti. Posledično je zato ostala v celoti odprta presoja materialnopravne in procesno-pravne pravilnosti ter zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov.

Ob ponovnem sojenju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter torej ocenjevanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov o odpravi dokončnih in pravnomočnih odločb o priznanem denarnem nadomestilu za brezposelnost od 11.7.2003 do 10.4.2004, bo zato potrebno najprej preizkusiti, ali so bile sploh izpolnjene predpostavke za uvedbo obnovitvenega postopka po uradni dolžnosti in ali so bile dejansko izpolnjene vse predpostavke za uporabljeno izredno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Poleg subjektivnega in objektivnega roka, na katerega je v skladu z 2. odstavkom 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 84/99; v nadaljevanju ZUP) vezan tudi organ, če sam začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, mora biti namreč v obnovitvenem postopku vselej izkazan vsaj še eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu istega zakona. Obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP pa je podan le, če se zve za nova dejstva, ali najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre v bistvu za stara nova dejstva, ki so morala obstajati že v času prejšnjega odločanja, le da niso bila uporabljena, ker organ zanje ni vedel, oziroma z njimi ni razpolagal. Če je neko dejstvo nastalo pozneje tako kot v konkretnem primeru sodna poravnava sklenjena potem, ko je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost, pa je obstoj obnovitvenega razloga iz 1. odstavka 260. člena ZUP ter ponovno ugotavljanje izključitvenega razloga iz 5. alinee 242. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002; v nadaljevanju ZDR) v zvezi z 19. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB) v celoti vprašljivo.

Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP-UPB2 razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele ko bodo odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti in v skladu s procesno-pravnimi stališči pritožbenega sodišča ocenjena razpoložljiva listinska dokumentacija v upravnem spisu toženca, bo mogoče ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava, pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih upravnih aktov ter pravilno in zakonito odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Tedaj bo potrebno ponovno odločati o priglašenih stroških postopka, nastalih pred prvostopenjskim sodiščem, kot pritožbenih stroških, ki so v skladu s 165. členom ZPP-UPB2 pridržani za končno sodno odločbo.

 


Zveza:

ZZZPB člen 19, 19. ZPP člen 3, 3/3, 188, 318, 318/1, 318/1-2, 354, 354/1, 3, 3/3, 188, 318, 318/1, 318/1-2, 354, 354/1. ZUP člen 260, 260/1, 263, 263/2, 260, 260/1, 263, 263/2. ZDR člen 242, 242/5, 242, 242/5. ZDSS-1 člen 28, 28/1, 28, 28/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zODQwOQ==