VDS sodba in sklep Psp 640/2004

Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 (Ur. l. RS št. 36/03) presojalo skladnost Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/2002) z Ustavo. Ugotovilo je, da je zakon v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanjih SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (tč. 1 izreka odločbe US RS). V tč. 8 izreka odločbe je Ustavno sodišče odločilo : "Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99), se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v RS od 26.2.1992 dalje."

Za navedene osebe se stalno prebivanje v RS od 26.2.1992 dalje izkazuje na podlagi dopolnilnih odločb Ministrstva za notranje zadeve o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v RS od 26.2.1992 dalje. Ker tožnik take odločbe MNZ ni predložil, ni dokazila o stalnem prebivališču v RS od 26.2.1992, ki je eden od pogojev za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo. Potrdilo Upravne enote o tem, da ima tožnik od 13.12.2000 dalje stalno prebivališče na naslovu v RS, ne more nadomestiti navedene dopolnilne odločbe MNZ.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnika nosita stroške pritožbe sama.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo :

"Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi :

"Razveljavi se sklep in odločba Zavoda RS za zaposlovanje pod opr. št. 290-320/99-1-210 z dne 30.7.1999, odločba Zavoda RS za zaposlovanje, Območna enota Maribor opr. št. 220-194/99-9-710 z dne 10.5.1999 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje, Območna enota Maribor opr. št. 461-172/99-2-900 z dne 24.3.1999.

Tožeča stranka L.I. je upravičen do denarne pomoči med brezposelnostjo za čas od 29.12.1998 do upokojitve.

Tožena stranka Zavod RS za zaposlovanje je dolžna v roku 15 dni po izreku te sodbe pod izvršbo s posebno odločbo odmeriti višini pripadajoče denarne pomoči med brezposelnostjo tožniku za navedeno obdobje ter mu tako odmerjeno denarno pomoč izplačati, od tega do izreka sodbe zapadle v roku 15 dni brezobrestno, po preteku roka pa s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, v bodoče zapadlo denarno pomoč pa do konca vsakega meseca brezobrestno, po poteku roka pa s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranke je dolžna povrniti tožeči stranki povzročene pravdne stroške tega postopka s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje I. stopnje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, vse na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika X.X. pri banki X, št. XXXXXXX."

in sklenilo :

"Zavrže se tožba v delu, da je tožeča stranka upravičena do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 29.12.1998 do 29.11.2002 in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po izreku te sodbe pod izvršbo s posebno odločbo odmeriti za navedeno obdobje višino pripadajočega denarnega nadomestila oziroma pomoči med brezposelnostjo tožniku v višini redno valoriziranega zneska 60 % povprečne mesečne plače tožnika, prejete v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je znašalo 76.702,50 SIT ter mu tako odmerjeno denarno nadomestilo oziroma pomoč izplačati skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka nadomestila do plačila.""

Zoper sodbo in sklep se pritožujeta tožnika po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb postopka ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Po pritožbenem stališču, naj bi prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ko v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o naslednjem odločilnem dejstvu. Po pritožbenih navedbah gre namreč v primeru pok. tožnika I.L. za enega izmed tistih prebivalcev RS, rojenih v času SFRJ v drugih republikah, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva RS. O tem problemu je odločilo Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003, objavljeno v Ur. l. RS, št. 36/2003. V njej je Ustavno sodišče ugotovilo, da je potrebno državljanom drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ, ki so bili v letu 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, priznati stalno prebivališče za ves čas od dneva izbrisa. To pa pomeni, da je potrebno tudi (pokojnemu) tožniku priznati stalno prebivališče v RS v času, ko je od tožene stranke uveljavljal pravice, ki mu gredo iz naslova brezposelnosti, ki pa mu jih je toženec zavrnil ravno zaradi dejstva, ker ni imel v času toženčevega odločanja stalnega prebivališča v R Sloveniji. Prvostopenjsko sodišče se do teh navedb v razlogih sodbe ni opredelilo, jasno pa je, da gre za odločilna dejstva, na katerih temeljijo odločbe tožene stranke, pa tudi izpodbijana sodba. S tem je po pritožbenem stališču prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka iz 2. odst., 14. tč., 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, hkrati pa zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča v sklepu, s katerim je zavrglo del tožbe, vezana na iste razloge, je po pritožbenem mnenju prvostopenjsko sodišče tudi s sklepom bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava s sodbo in sklepom pravilno odločilo. Postopkovnih določb, ki jih uveljavlja pritožba in ostalih, na katere pazi pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo in sklep je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja in dodaja naslednje.

Postopek pri tožencu je bil končan z dokončno odločbo z dne 30.7.1999. V postopku pred sodiščem se presoja zakonitost dokončne odločbe, zoper katero je vložena tožba, kar posledično pomeni tudi, da se presoja zadeva samo po dejanskem stanju, kot je bilo podano do zaključka toženčevega postopka, konkretno do 30.7.1999. I.L. pa dotlej ni imel državljanstva RS (v to državljanstvo je bil sprejet z odločbo z dne 6.12.2000; pod prilogami v spisu prvostopenjskega sodišča A/10) in ni imel stalnega prebivališča v RS (imel ga je šele od 13.12.2000 dalje po potrdilu pristojnega upravnega organa z dne 8.5.2003, pod prilogami A/11) in ni imel osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas za delo v RS, kar vse je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in čemur tudi pritožba ne oporeka. Glede na zakonsko predpisane pogoje za priznanje pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo, ki jih je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe citiralo ter pravilno uporabilo, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne ponavlja znova, je glede na navedeno dejansko stanje ter glede na že pojasnjen obseg sodne presoje v tem sporu izpodbijanih upravnih odločb, prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo s tem, ko je zahtevek na priznanje denarne pomoči zavrnilo. V obrazložitvi sodbe se sicer res ni opredelilo do že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se je I.L. skliceval tudi v pripravljalni vlogi, datirani s 5.5.2003. Vendar s tem ni kršilo že navedene postopkovne določbe, saj ta odločba Ustavnega sodišča RS po mnenju pritožbenega sodišča za konkreten spor ne predstavlja odločilnega dejstva, zaradi katerega bi bil lahko izid sodnega postopka drugačen. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo presojalo skladnost Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/2002) z Ustavo ter ugotovilo, da je zakon v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanjih SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (tč. 1 izreka odločbe). S tč. 8 izreka odločbe je Ustavno sodišče odločilo : "Z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 44/97) ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99), se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v RS od 26.2.1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v RS od 26.2.1992 dalje." V tč. 20 obrazložitve odločbe je Ustavno sodišče obrazložilo, da "zakonodajalec vprašanja časovnega učinkovanja pravne ureditve ne bi mogel urediti drugače, kot da bi določil, da imajo navedene osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, priznano tudi stalno prebivanje za nazaj. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da določi način izvršitve te odločbe tako, da se z dovoljenji za stalno prebivanje, ki so bila že izdana državljanom drugih republik, ugotavlja stalno prebivališče za nazaj, to je od dneva izbrisa iz registra stalnega prebivalstva 26.2.1992 (8. tč. izreka). Da bodo navedeni državljani lahko dokazovali svoje stalno prebivanje tudi za nazaj, je Ministrstvu za notranje zadeve naložilo, da po uradni dolžnosti izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja od 26.2.1992 dalje vsem tistim državljanom drugih republik, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra prebivalstva in so dovoljenje za stalno prebivanje že pridobili (220. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku; (Ur. l. SFRJ št. 80/99 in nasl. - ZUP)".

Vse citirano torej pomeni, da se za navedene osebe stalno prebivanje v RS od 26.2.1992 dalje izkazuje na podlagi dopolnilnih odločb Ministrstva za notranje zadeve o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v RS od 26.2.1992 dalje. Take odločbe pristojnega organa, torej Ministrstva za notranje zadeve, pa I.L. ni predložil, prav tako pa tudi ne njegova sinova - tožnika. Že navedeno potrdilo Upravne enote Ptuj (priloga A/11) z dne 8.5.2003 o tem, da ima tožnik od 13.12.2000 dalje stalno prebivališče na naslovu P. 98b (pred tem pa je imel v obdobjih od 14.5.1993 - s presledkoma - do 11.1.1999 dovoljenje za začasno prebivanje, za čas od 12.1.1999 do 12.12.2000 pa iz potrdila ni razvidno ničesar), pa seveda ne more nadomestiti že navedene dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožba zoper sodbo neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep. Sodišče je tožbo v delu, s katerim je I.L. zahteval priznanje podaljšanega izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 29.12.1998 do 29.11.2002 zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke - dokončne odločbe upravnega organa (30. čl. ZDSS/94). Če navedena procesna predpostavka ni izpolnjena, sojenje po vsebini sploh ni dopustno. Dejstvu, da ni izpolnjena procesna predpostavka, pa tudi pritožba ne oporeka. Vsebinska pojasnila v izpodbijanem sklepu glede navedene vtoževane pravice so zato dejansko odveč, na pravilnost izpodbijanega sklepa, da se zavrže ta del tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, pa seveda nimajo vpliva.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, je odločilo tudi, da nosita stroške za pritožbo sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 323/2006
• VSL sklep II Kp 49/00
• VSK sklep I Cpg 70/2000