VDS sodba Psp 698/2004

Jedro

Ker tožnik - zavarovanec z opravljanjem svoje dejavnosti ni dosegal vsaj minimalne plače v RS, poleg tega je dejavnost opravljal le sezonsko (čiščenje snega), takšne dejavnosti ni mogoče šteti za njegov edini ali glavni poklic v smislu 17. člena ZPIZ-1. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo naslova zavarovanja in njegovo vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-1, v katero se vključijo (med drugim) samostojni podjetniki posamezniki, temveč je še vedno izpolnjeval pogoje za vključenost na podlagi 16. člena ZPIZ-1 kot zavarovanec - kmet.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku ter razveljavilo odločbi toženca z dne 5.7.2000 in z dne 9.11.2000 ter ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po 15. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v znesku SIT 73.044,00 v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v 15 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba poudarja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča oprta na ugotovljen obseg dela v okviru statusa samostojnega podjetnika posameznika ter na vrsto dejavnosti, ki naj bi bila sezonske narave. To pa ni pravno relevantno, saj v 2. odst. 17. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; ZPIZ-1), s katerim je odločitev v sodbi utemeljena, obseg poslovanja ni naveden kot merilo za opravljanje dejavnosti kot glavnega poklica. Za nastanek obveznosti zavarovanja po 15. čl. ZPIZ-1 je pomemben nastanek pravnega razmerja, ki je po tej določbi podlaga za obvezno zavarovanje. Skladno s 1. alineo 33. čl. zakona je takšno pravno razmerje nastalo s samim vpisom v vpisnik samostojnih podjetnikov posameznikov pri pristojnem organu. Obseg poslovanja pa ni okoliščina, ki bi vplivala na nastanek pravnega razmerja. 25. čl. ZPIZ-1, ki je pričel veljati s 1.1.2000 določa, da se oseba, ki istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Glede na 25. čl. ZPIZ-1 je prioriteta zavarovanja razvidna že iz vrstnega reda 15. čl. ZPIZ-1, ki določa obvezno zavarovanje samostojnih podjetnikov in 16. čl. zakona, ki določa zavarovanje kmetov in članov kmečkega gospodarstva. Tako ima zavarovanje na podlagi opravljanja podjetniške dejavnosti prednost pred zavarovanjem na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti. Osebi, za katero nastopi od 1.1.2000 dalje obveznost zavarovanja po 15. čl. in ki je bila od 1.1.2000 dalje nepravilno zavarovana po 16. čl. zakona, z dnem nastanka obveznosti zavarovanja na podlagi 15. čl. tudi preneha lastnost zavarovanca na podlagi 16. čl. zakona. Pritožba še poudarja, da tožnik opravlja samostojno dejavnost kot edini poklic, zaradi česar bi moral biti glede na navedene zakonske določbe ter glede na 2. odst. 48. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS št. 81/2000), zavarovan po 15. čl. ZPIZ-1 in to ne glede na višino dohodka iz dejavnosti. Zato po pritožnikovem mnenju stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik opravlja samostojno dejavnost kot postranski poklic, ni v skladu s 17. čl. zakona. Pritožba torej poudarja, da se je bil tožnik dolžan obvezno zavarovati na podlagi 1. alinee 1. odst. 15. čl. zakona glede na opravljanje samostojne pridobitne dejavnosti in sicer od 1.1.2000 dalje, torej od uveljavitve 25. čl. ZPIZ-1, zaradi česar naj bi toženec v svojem postopku pravilno odločil.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva ter na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja in dodaja naslednje.

Tožnik je nesporno prijavljen v zavarovanje pri tožencu kot kmet od 19.11.1996 dalje in zavarovan na podlagi opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti tudi od uveljavitve ZPIZ-1 dalje (po 16. čl.) ter je od 29.3.1996 vpisan v razvid samostojnih podjetnikov s sedežem obratovalnice Dobruška vas 4, Škocjan. Gre za opravljanje dela "zimska služba", kar predstavlja pluženje snega.

Po 15. čl. zakona se obvezno zavarujejo (med drugim) samostojni podjetniki posamezniki, ki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost (1. odst., 1. alinea 15. čl. zakona), vendar le, če to dejavnost opravljajo kot svoj edini ali glavni poklic. V tem členu je torej določeno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za samozaposlene. V nasprotju s prej veljavnim zakonom je novi zakon uvedel enoten pojem "samozaposleni" za vse, ki v RS kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Toženec je, kot izhaja iz njegove dokončne odločbe z dne 9.11.2000, iz potrdila DURS Novo mesto z dne 1.6.2000 ugotovil, da je za tožnika za leto 1999 ugotovljen dohodek iz opravljanja samostojne dejavnosti v višini 596.733,00 SIT. Ta podatek je tudi v odločbi o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti "zimska služba" z dne 11.5.2000, ki je v toženčevem spisu, iz katere pa je razvidno tudi, da znaša pokrivanje izgube iz preteklih let SIT 625.964,00. V sodnem postopku je tožnik predložil tudi odločbo o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti z dne 20.5.1998 (priloga A/3), iz katere je razvidno, da je bila davčna osnova 0,00 SIT, davčna izguba pa 223.938,00 SIT (za leto 1997) ter odločbo z dne 11.5.1999 (priloga A/4), iz katere je razvidno, da je bila davčna osnova 0,00 SIT, davčna izguba pa 224.841,00 SIT (za leto 1998), s čimer je tožnik po mnenju pritožbenega sodišča dovolj dokazal, da je poslovno leto 1997 zaključil z izgubo, prav tako tudi leto 1998 in da je ob sicer pozitivnem poslovanju v letu 1999, ko je bilo več snega, kot v prejšnjih letih, v tem letu pokrival izgubo iz prejšnjih let. Vse to je pravilno ocenilo tudi prvostopenjsko sodišče ter tudi na tej podlagi pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje kriterijev za zavarovanje po 15. čl. zakona ter pravilno zaključilo, da se opravljanje tožnikove navedene dejavnosti zaradi tega ne more šteti kot njegov edini ali glavni poklic (17. čl. zakona); pa tudi zaradi tega ne, ker gre že po naravi stvari za občasno, sezonsko dejavnost, ki se ne opravlja v obsegu, določenem v 2. odst. 17. čl. zakona. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnikov dohodek za leto 1999 iz navedene dejavnosti znašal manj kot je bila tedaj minimalna plača v RS, saj je le-ta od januarja do julija 1999 znašala mesečno SIT 68.223,00 (Ur. l. RS št. 1/99 in 39/99) ter za obdobje od avgusta 1999 do decembra 1999 SIT 72.521,00 na mesec (Ur. l. RS št. 59/99 ter 3/2000).

Zaradi vsega obrazloženega je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo s tem, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku ter ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po 15. čl. zakona in razveljavilo dokončno ter prvostopenjsko določbo, s katero je toženec odločil, da ima tožnik od 1.7.2000 dalje lastnost zavarovanca kot samostojni podjetnik posameznik.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 656/2005
• VDS sodba Psp 164/2007
• VDS sodba Psp 625/2004