VDS sklep Pdp 1019/2006

Jedro

Za kaznovanje stranke zaradi žalitve druge stranke v postopku ni potrebna zahteva ali pobuda žaljene stranke, temveč se za kaznovanje odloči sodišče samo. Namen kazni je zavarovanje zaupanja v sodstvo in ugled in avtoritete sodstva. Kaznovanje po 109. členu ZPP ne pomeni kaznovanja za kaznivo dejanje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnika za žalitev tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo v višini 100.000,00 SIT (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da mora kazen plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa na račun prvostopenjskega sodišča (drugi odstavek izreka).

Zoper takšen sklep je laično pritožbo vložil tožnik. V pritožbi tožnik niza za toženo stranko ter sodišče prve stopnje žaljive izraze, ki jih v nadaljevanju pritožbeno sodišče niti ne povzema v celoti, temveč skuša povzeti tiste pritožbene navedbe, ki vsebujejo pravna stališča oziroma ki jasno izražajo, zakaj se tožnik ne strinja z izpodbijanim sklepom. Tožnik navaja, da soočenje z resnico ne žali, zato pa maloumne lažnivce lahko toliko bolj zaboli. Kdor se notorično zateka k idiotsko, kretensko, maloumno, kratkonogim lažem, je idiotsko, kretensko, notorično, maloumen, kratkonogi lažnivec. Izpodbijani sklep naj bi bil v posmeh 9. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) ter 1. in 2. odstavku 11. člena ZPP. Izpodbijani sklep naj bi bil povračilni ukrep, zaradi nesporno pravilnih ugotovitev pritožbenega sodišča v dopisu opr. št. Su 170001-253/06 z dne 28.4.2006, s katerim prvostopenjsko sodišče poskuša z metodo finančnega zastraševanja kaznovati tožnika, čeprav tožena stranka ni dala kakršnekoli pisne pobude, da jo moti že predhodno neštetokrat zapisana verodostojno dokumentirana resnica. V nadaljevanju tožnik podrobno opisuje, kar sam imenuje poskus njegove psihiatrične likvidacije. Z izpodbijanim sklepom naj bi sodišče prve stopnje stresalo svoj bes nemoči in prozorno zlorabljalo moč državnega aparata nad posameznikom, ki ga skuša skorumpirana oblast izključiti iz socialne družbe, namesto, da bi v opomin tovrstnim zlorabam izdalo relevantno sodbo. Sodišču prve stopnje ni niti nakazalo namena, da bi kaznovalo toženo stranko ali njenega pooblaščenca zaradi laži. Zdi se, da nekateri na prvostopenjskem sodišču še vedno sodijo po zločinsko fašističnem izročilu komunističnega relikta zloglasnega člena 133 Kazenskega zakonika, ko opravljajo vlogo nepoklicanega pooblaščenca tožene stranke. Iz sodnih spisov izhaja, da so vse navedbe tožnika resnične in lahko preverljive, zato ne morejo biti žaljive. Možno pa je, da je resnica na prvostopenjskem sodišču tako zelo nezaželjena, da se sedaj skuša utišati s finančnim kaznovanjem. Vsi po arbitrarnem mnenju prvostopenjskega sodišča sporni izrazi so razloženi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, zato so posledično dovoljene tudi besedne zveze tovrstnih izrazov. Iz zapisanih izrazov, ki so po mnenju prvostopenjskega sodišča sporni, izhaja skupni imenovalec trivialno dokazljive resnice, da so dejanja tožene stranke zaradi njenih splošno znanih slabih lastnosti neresnična, zavestno sestavljena, omejena, nespametno narejena, neumna tvorba slepilnega manevra laži, s katero je potrjeno splošno znano omejeno, nespametno, neumno ravnanje tožene stranke z edinim namenom zavestnega širjenja neresničnih izjav in prikritega hotenja zavesti v zmoto. V kolikor bi prvostopenjsko sodišče v zvezi z zadnjim stavkom tožniku lahko očitalo karkoli neresničnega in posledično kaznivega, potem bi bilo trivialno dokazljivo, da je prvostopenjsko sodišče več kot skregano z verodostojno dokumentirano resnico in resnicoljubnostjo. Mnenje sodišča prve stopnje, da tožnikove izjave, zaradi katerih je izreklo denarno kazen, nimajo zveze z utemeljevanjem tožbenega zahtevka in da niso niti nujne niti potrebne za varstvo njegovih pravic, naj bi bila sprevženost najnizkotnejše vrste. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče glede na vsebino sodnih spisov preveri, ali je tožniku možno očitati kakršnokoli naklepno neresnično izjavo, s katero bi lahko žalil toženo stranko. Tožnik pričakuje, da bo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, saj sodišče prve stopnje ni zaščitilo priče V.Ž., za katero je tožena stranka zapisala, da je na zaslišanju lagala. Kršeno je bilo načelo enakosti pred zakonom, sodišče prve stopnje je spregledalo določbe 9. člena ZPP ter 1. in 2. odst. 11. člena ZPP. Tožnik opozarja na določbo tretjega odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS št. 63/94 - 23/99), ki določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v resni kritiki, pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Tožnik z resnico zgolj brani lastne pravice in druge upravičene koristi, pri čemer karakterni zapis tožene stranke nikakor ni element zaničevanja, pač pa le verodostojno dokumentirano dejstvo o delovanju tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Za izdajo izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni potrebovalo zahteve ali pobude tožene stranke, kakor zmotno meni tožnik. Prvi odstavek 109. člena ZPP namreč določa, da pravdno sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena istega zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali druge udeležence v postopku. Iz takšne določbe je razvidno, da za kaznovanje stranke zaradi žalitve druge stranke, ni potrebna zahteva ali pobuda žaljene stranke, temveč se za kaznovanje odloči sodišče samo. Namen kazni namreč ni dajanje zadoščenja žaljeni stranki, temveč zavarovanje zaupanja v sodstvo ter zavarovanje ugleda in avtoritete sodstva. Tak namen prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP ugotavlja tudi Ustavno sodišče v odločbi U-1-145/03 z dne 23.6.2005 (Ur. l. RS št. 69/05). Zaupanje v sodstvo ter njegov ugled in avtoriteta, so lahko ogrožena tudi v primeru, če stranka v postopku žali drugo stranko in ne le takrat, ko to počne na račun sodišča.

Glede na to, da tožnik v pritožbi še posebej poudarja dolgotrajnost postopka, je potrebno opozoriti na nadaljnji argument Ustavnega sodišča v citirani odločbi, da žaljive vloge (tako kot vsake vloge, ki se oddaljujejo od relevantnega ali ki so pretirano obremenjene s čustvenim nabojem) obremenjujejo sodni postopek in otežujejo njegovo izvedbo, povzročajo nevarnost, da se navedbe strank oddaljijo od tistega, kar je za odločitev v sporu bistveno, predvsem pa tudi otežujejo zasledovanje cilja mirne rešitve spora oz. sklenitve sodne poravnave.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je kaznovanje po 109. členu ZPP po vsebini enako kaznovanju za verbalni delikt po 133. členu KZ SFRJ, torej da pomeni kršitev ustavne svoboščine svobode govora iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (URS - Ur. l. RS št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04). Kaznovanje v sodnem postopku zaradi žalitve stranke je omejitev svobode izražanja, ki je v skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP - Ur. l. MP 7/94). Ta namreč določa, da izvrševanje svobode izražanja predpostavlja dolžnost in odgovornosti, zaradi katerih je lahko predmet takšnih pogojev, omejitev ali kazni, ki so predpisane z zakonom in so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti ali javne varnosti, zaradi preprečitve nereda ali kaznivih dejanj, zaščite zdravja in morale, časti ali pravic drugih, zaradi preprečitve razkritja zaupnih informacij ali zaradi obvarovanja integritete ter neodvisnosti sodstva.

Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da je zaradi izpodbijanega sklepa kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku, kar je sicer človekova pravica iz 22. člena URS. Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje tožnikove pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v prvostopenjskem sklepu citirane žaljive navedbe tožnika iz vlog z dne 11.5.2006 in 18.5.2006 niso bile nujne in tudi ne potrebne za učinkovito varstvo tožnikovih pravic. Sodišče prve stopnje je s tem opravilo preizkus sorazmernosti, ki je nujen pred uporabo 109. člena ZPP. Sodišče namreč mora skrbno pretehtati, ali gre pri kritičnih in ostrih izjavah za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku po 22. členu URS, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva.

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bilo načelo enakosti pred zakonom kršeno, ker sodišče prve stopnje ni kaznovalo tudi tožene stranke, ker je v eni od pripravljalnih vlog navedla, da priča V.Ž. laže. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29.10.2002 sicer v resnici na dveh mestih zapisala, da zaslišana priča laže, vendar je v obeh primerih navedla, na kateri del izpovedbe se to nanaša ter tudi navedla, iz katerih dejstev izhaja, da izpovedba priče ni resnična. Zaradi navedenega teh navedb ni mogoče šteti za žalitev udeleženca v postopku v smislu 109. člena ZPP, ki bi zahtevala kaznovanje tožene stranke. Pri tem je odločilno tehtanje, ali je ta navedba bila v funkciji izvrševanja pravice tožene stranke do izjavljanja v postopku. Argumentirana razlaga, zakaj izjava priče ni resnična, ne pomeni žalitve, tega pa ni mogoče trditi za citirane izraze tožnika v obeh navedenih vlogah.

Izpodbijani sklep ni v nasprotju z 9. členom ZPP, katerega naj bi po pritožbenih navedbah sodišče prve stopnje spregledalo. Določba 9. člena ZPP, da morajo stranke, njihovi zakoniti zastopniki, pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu, v ničemer ne vpliva na prepoved žaljivih vlog pod 109. členu ZPP. Prav tako tudi trajanje postopka (pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 11. člena ZPP) stranki ne daje pravice, da žali drugo stranko ali pa sodišče.

Kaznovanje po 109. členu ZPP ne pomeni kaznovanja za kaznivo dejanje, zato je možno, da se kazen po 109. členu ZPP izreče, čeprav ne gre za kaznivo dejanje. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, ali je tožnik v prvostopenjskem sklepu citirane izraze uporabil z namenom zaničevanja. Uporabljeni izrazi so žaljivi, tožnika pa ne opravičuje okoliščina, da je prepričan, da si tožena stranka takšne izraze zasluži ter da s tem stvari poimenuje s pravim imenom (bobu bob). Na žaljivost uporabljenih izrazov kaže tudi dejstvo, da jih tožnik uporablja kar kot serijo slabšalnih izrazov brez povezave z nekimi konkretnimi dejstvi (npr. maloumna zahteva slepilnega manevra kretensko notorične lažnive tožene stranke...). Kaj je žalitev, ne določa niti 109. člen ZPP in tudi ne 177. člen Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/01), temveč gre v obeh primerih za pravni standard, ki ga mora opredeliti sodna praksa, glede na vse okoliščine primera. Na splošno pa velja, da je kot žalitev možno opredeliti vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga izraža sovraštvo, prezir ali zasmehovanje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da besedne zveze in izrazi, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, izražajo negativno in podcenjujočo oceno tožene stranke in njenih predstavnikov in s tem tako po objektivnih kot subjektivnih merilih predstavljajo žalitev tožene stranke.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpodbijani sklep izdalo kot povračilni ukrep zaradi stališč pritožbenega sodišča v zvezi z njegovo nadzorstveno pritožbo. Tudi ta navedba kaže na nekritičnost tožnika do lastnega ravnanja. Tožnik je bil kaznovan zaradi žaljivih navedb na račun tožene stranke in ne zaradi vložene nadzorstvene pritožbe.

Zmotno je prepričanje tožnika, da izrazi in besedne zveze, ki jih citira sodišče prve stopnje (na primer "kretensko maloumno, notorično, lažniva tožena stranka") ne morejo pomeniti žalitve, ker jih pozna in razlaga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Navedeni izrazi so prav gotovo žaljivi, saj izražajo negativno vrednostno sodbo in zaničevanje, sicer pa Slovar slovenskega knjižnega jezika vsebuje ves fundus slovenskega jezika, torej tudi psovke in vulgarne izraze, zato okoliščina, da so posamezne besede navedene v SSKJ, ne pomeni, da z njimi ni mogoče žaliti sodišča, stranke ali druge udeležence v postopku.

Izpodbijani sklep je zakonit, saj je tožnik z izrazi in besednimi zvezami, ki so citirane v izpodbijanem sklepu, žalil toženo stranko, v takšnem primeru pa 109. člen ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 11. člena ZPP sodišču prve stopnje daje možnost, da stranki, ki žali, izreče denarno kazen do 300.000,00 SIT. Sodišče je kazen izreklo znotraj tega razpona, pri višini pa je bila ustrezno upoštevana tudi okoliščina, da je tožnik očitno še vedno brez zaposlitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 182/2005
• VSL sklep IV Cp 560/2015
• VSK sklep II Cp 1408/2005