VDS sodba in sklep Pdp 304/2005

Jedro

Ker se glede disciplinskega postopka (izvedenega v letu 2004) zoper delavce policije ne upošteva ZJU, ampak posebna ureditev v ZPol, lahko predstojnik (generalni direktor policije) za vodenje disciplinskega postopka pooblasti delavko policije (1. odst. 97. člena ZPol), ni pa dolžan imenovati disciplinske komisije (1. odst. 129. člena ZJU).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep denarne kazni in sklep, s katerim je bila pritožba tožnice zoper izrečeni disciplinski ukrep zavrnjena. Disciplinski postopek zoper tožnico je ustavilo, toženi stranki pa naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami v Ur. listu RS, št. 96/2002 in št. 2/2004, odločba US, Ur. list RS, št. 58/2003, uradno prečiščeno besedilo v Ur. listu RS, št. 36/2004 - UPB2, v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica storila le lažjo disciplinsko kršitev, ne pa težje, pri tem ni pojasnilo, za katero lažjo disciplinsko kršitev gre. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ocenilo izvedene dokaze, saj je v obrazložitvi sodbe navedlo, da naj bi tožnica zaradi preobilice dela pozabila vpisati telefonsko obvestilo občana in posledično pozabila poslati policijsko patruljo na kraj prijavljenega dogodka. Tožnica je namreč sama izpovedala, da tega klica ni štela za tako pomembnega, da bi ga bilo potrebno vpisati v dnevnik dogodkov, ni pa govorila o tem, da bi navedeni klic pozabila vpisati. Tudi če se sledi taki razlagi sodišča prve stopnje, je očitno, da je tožnica namerno, naklepno opustila svoje delovne obveznosti in odgovornosti. Jasno se je zavedala možnosti, da bo prišlo do kaznivega dejanja tatvine avtomobila, pa je v to možnost privolila, ker je pač ocenila, da je možnost malo verjetna. Njena opustitev obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja je zato očitno namerna, naklepna.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, v odgovoru predlaga, naj pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrne. V odgovoru navaja, da je bila v disciplinskem postopku potrjena pravilna ocena tožnice, da na podlagi opisanega obvestila občana ni potrebno ukrepanje, da ne gre torej za nujni interventni klic, predvsem pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici očitana opustitev delovnih obveznosti nima znakov disciplinske kršitve iz 4. tč. 2. odst. 123. čl. Zakona o javnih uslužbencih (Ur. list RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZJU), saj v njenem ravnanju ni elementa zlorabe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v disciplinskem postopku zoper tožnico ni bilo bistvenih kršitev pravil disciplinskega postopka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče le dodaja, da je disciplinski postopek vodila pooblaščenka v skladu s 1. odst. 97. čl. Zakona o policiji (ZPol - Ur. list RS, št. 49/1998, s spremembami in dopolnitvami, uradno prečiščeno besedilo v Ur. listu RS, št. 110/2003).

Za odločitev v tem sporu je bila bistvena ugotovitev, ali je tožnica s tem, ko dne 7.11.2003 kot pomočnica vodje izmene na OKC PU C., po obvestilu občana, da se trije moški predstavljajo za delavce Policije in da nameravajo odpeljati vozilo znamke BMW, na kraj ni napotila patrulje in ob prijavi dogodka niti kasneje v dnevnik dogodkov OKC ni vpisala prijave tega dejanja, izpolnila znake težje kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti po 4. tč. 2. odst. 123. čl. ZJU. Po tej določbi ZJU gre za težjo disciplinsko kršitev v primeru prekoračitve opustitve ali drugačne zlorabe pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica zlorabila svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za obstoj težje disciplinske kršitve po 4. tč. 2. odst. 123. čl. ZJU potrebno, da storilec prekorači, opusti, ali na kakšen drugačen način zlorabi svoje pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Lažja oblika te disciplinske kršitve je opredeljena v 1. tč. 1. odst. 123. čl. ZJU, medtem ko je v 11. tč. 2. odst. 123. čl. ZJU opredeljena težja disciplinska kršitev delovnih obveznosti, če ima ravnanje storilca težje posledice za stranke ali za poslovanje organa. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, v disciplinskem postopku zoper tožnico ni bilo ugotovljeno, da bi očitano opustitev vpisa obvestila občana v dnevnik dogodkov OKC in napotitev patrulje izvršila z zlorabo svojih pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Kot je razvidno iz sklepov o disciplinski odgovornosti tožnice (prilogi A/2 in A/5), tožena stranka tega elementa težje disciplinske kršitve sploh ni ugotavljala. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je v obrazložitvi svojega sklepa z dne 7.5.2004 zapisala svoje stališče, da pri ugotavljanju utemeljenosti kvalifikacije po 4. tč. 2. odst. 123. čl. ZJU opustitev obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki je bila tožnici očitana, ne implicira zlorabe. Tako stališče je zmotno, za obstoj opisane težje disciplinske kršitve je bistveni element ravno zloraba pravice, obveznost in odgovornosti iz delovnega razmerja. Zaradi tega je, kot rečeno, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnice v spornem primeru nima znakov težje disciplinske kršitve iz 4. tč. 2. odst. 123. čl. ZJU. Pri tem ni relevantno vprašanje, ali je tožnica dolžno ravnanje opustila zaradi tega, ker je pozabila vpisati obvestilo v knjigo dogodkov in poslati na kraj dogajanja patruljo Policije, ali ker je kot pomočnica vodje izmene na OKC ocenila, da ne gre za dogodek, ki bi zahteval opisano ravnanje.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje, da ni jasno opredelilo, za katero lažjo disciplinsko kršitev gre, če je že ugotovilo, da niso podani elementi za obstoj težje disciplinske kršitve. Sodišče prve stopnje sicer res ni navedlo, za katero lažjo disciplinsko kršitev, opredeljeno v 1. odst., tč. 1, 2 in 3 123. čl. ZJU, gre. V obrazložitvi sodbe pa je v tem delu natančno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da tožnica ni storila težje disciplinske kršitve, da pa je z že opisano opustitvijo vpisa v dnevnik dogodkov kršila svoje delovne obveznosti zaradi njene premajhne skrbnosti. Gre torej za opustitveno dejanje kršitve tožničinih delovnih obveznosti iz 1. tč. 1. odst. 123. čl. ZJU, ki je opredeljeno kot lažja disciplinska kršitev. Zaradi tega je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vodenje disciplinskega postopka zaradi omenjene lažje disciplinske kršitve zastaralo, iz razlogov, ki so v izpodbijani sodbi pravilno opredeljeni. Iz teh razlogov, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo oba, s tožbo tožnice napadena sklepa tožene stranke, ki sta bila izdana v disciplinskem postopku. V zvezi s tem je tudi pravilna odločitev, da se disciplinski postopek zoper tožnico ustavi.

Uveljavljani pritožbeni razlogi, po povedanem, niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške, ki so ji nastali s pritožbo. Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebne stroške v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP, zato jih krije tožeča stranka sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. tč. 31. čl. in 32. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavanem sporu ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 730/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 658/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 1331/2005