VDS sodba in sklep Pdp 997/2006

Jedro

Odpravnina, ki jo je delavec pridobil zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru prisilne poravnave (107. člen ZDR), ni predmet te prisilne poravnave in se ne izplačuje pod pogoji prisilne poravnave; delavec, ki pridobi pravico do te odpravnine, nima statusa ločitvenega upnika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožnici 27.3.2006 v delu, v katerem je določeno, da se odpravnina tožnici izplača v skladu z načrtom finančne reorganizacije v roku enega leta. V 2. tč. izreka je ugotovilo, da je dolžna tožena stranka tožnici izplačati odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.3.2006 ob izteku odpovednega roka, v 3. tč. izreka pa je naložilo toženi stranki, da povrne tožnici njene pravdne stroške v znesku 117.810,00 SIT z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbe oz. da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Tožena stranka je prepričana, da odpravnina tožnice, ki je dospela na dan začetka postopka prisilne poravnave, kot ločitvena terjatev dospe v plačilo pod pogoji prisilne poravnave v skladu z načrtom finančne reorganizacije tožene stranke. Plačilo odpravnine predstavlja privilegirano terjatev delavcev, ki se poplača v 100 % višini v skladu in na podlagi načrta finančne reorganizacije (4. odst. 48. čl. ZPPSL). Po 3. odst. 48. čl. ZPPSL pa lahko upnik ponudi tudi znižanje obrestnih mer za čas od dneva začetka postopka dalje kadar se poplačilo terjatve odloži v skladu z načrtom. Po 4. odst. 48. čl. ZPPSL lahko posamezni ločitveni upnik, kamor sodi tudi tožnica, izrecno pisno pristane na manj ugodno plačilo. To je storila tožnica s pravnim dejanjem, ko je pisno glasovala za prisilno poravnavo in soglašala z izplačilom odpravnine pod pogoji prisilne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/99- 2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3. 4., 6., 7., 8. , 11. , 12. in 14. tč. 2.. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pod pogoje prisilne poravnave lahko zapadejo samo terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave in ki so v postopku prisilne poravnave ugotovljene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A 3) v posledici potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko, je utemeljeno zaključilo, da se pogoji sklenjene prisilne poravnave ne raztezajo na tožničino terjatev iz naslova odpravnine, do katere je upravičena zaradi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.3.2006 na podlagi določbe 107. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Citirani člen določa, da imajo med drugim tudi delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v primeru potrjene prisilne poravnave, pravico do odpravnine po 109. čl. ZDR. Ker je tožničina terjatev iz naslova odpravnine nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, pogoji, dogovorjeni v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, na to terjatev nimajo vpliva. V prisilni poravnavi se namreč obravnavajo terjatve upnikov, ki so nastale do začetka prisilne poravnave dolžnikom (4. tč. 29. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.). Ker je torej terjatev tožnice iz naslova odpravnine po 107. čl. ZDR nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, tožnica v zvezi s to terjatvijo nima statusa ločitvenega upnika, kot to zatrjuje v pritožbi tožena stranka. Tudi ločitveni upniki so upniki, katerih terjatev je nastala do začetka postopka prisilne poravnave nad tožnikom, čeprav imajo sicer poseben status, ker z ozirom na določbo 2. odst. 60. čl. ZPPSL na njih potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka (razen za tiste terjatve, za katere so pravico do ločenega poplačila pridobili z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen zato, ker je glasovala za sklenjeno prisilno poravnavo in soglašala z izplačilom odpravnine pod pogoji prisilne poravnave. Po 5. odst. 109. čl. ZDR se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec sicer lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po 2. odst. navedenega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Takšnega pisnega sporazuma pa med tožnico in toženo stranko ni bilo, kar je povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je tožnica soglašala z izplačilom odpravnine na način, kot je opredeljen v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, da naj bi glasovala za prisilno poravnavo, je neutemeljeno, saj to ne pomeni, da sta tožnica in tožena stranka sklenili pisni sporazum o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine iz 5. odst. 109. čl. ZDR. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da sicer tožnica z glasovanjem za prisilno poravnavo ni soglašala z izplačilom odpravnine pod pogoji prisilne poravnave. Ob tem ne gre prezreti tega, da v načrtu finančne reorganizacije (B 8) ni navedeno, kakšne vrste odpravnine so zajete v tem načrtu in, da se o vrsti odpravnine, ki so navedene v načrtu finančne reorganizacije, ni mogla opredeliti niti prisilna upraviteljica tožene stranke, ki je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 21.6.2006. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da odpravnine, do katerih so delavci upravičeni zaradi odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi prisilne likvidacije (107. čl. ZDR), v načrtu finančne reorganizacije ne morejo biti zajete, ker so te terjatve nastale po začetku postopka prisilne poravnave.

Ob koncu pritožbeno sodišče še opozarja na načelno pravno mnenje, ki ga je 30.6.2004 na občni seji sprejelo Vrhovno sodišče R Slovenije, v katerem je terjatve iz naslova odpravnin zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka nad delodajalcem opredelilo kot strošek stečajnega postopka, zaradi česar se v stečajnem postopku ne prijavljajo. Ob upoštevanju navedenega je potrebno tudi odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka prisilne poravnave nad delodajalcem obravnavati kot strošek postopka prisilne poravnave, ki jih upravitelj prisilne poravnave poplačuje sproti, kot dospevajo v plačilo.

Ker ni bil podan niti uveljavljeni pritožbeni ne razlog in razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker revizija v tem individualnem delovnem sporu z ozirom na določbe 1. do 4. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni dovoljena, je bilo potrebno v skladu s 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 odločiti o tem, če se revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 979/2002
• VSK sklep II Ip 292/2008
• VSK sklep Cpg 178/96