<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Psp 252/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS.PSP.252.2006
Evidenčna številka:VDS03920
Datum odločbe:15.11.2006
Področje:pokojninsko zavarovanje
Institut:načela postopka - pokojninska osnova

Jedro

Pri delavcih, zaposlenih v podjetjih v družbeni lastnini, ki so potrdila o neizplačanem delu neto osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki jo je v skladu z 33. členom SKPG določala kolektivna pogodba dejavnosti, uporabili za interno razdelitev ali notranji odkup po 25a. členu ZLPP, gre v bistvenih okoliščinah za enako pravno in dejansko situacijo z delavci, zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz družbenih sredstev, ki so lahko lastniške certifikate iz naslova premalo izplačanih plač po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992 zamenjali za pokojninske bone po Zakonu o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Ur. l. RS, št. 50/99). Kljub taki, v bistvenih okoliščinah enaki situaciji, pa so bile posledice na področju pravic iz sistema socialne varnosti za zaposlene v družbenih podjetjih urejene, za zaposlene v javnih zavodih in državnih organih pa ne.

Ker so bili od prejetega certifikata tudi v primeru zaposlenih v javnih zavodih in državnih organih plačani prispevki, je potrebno obstoječo pravno praznino zapolniti s smiselno uporabo pravil, ki glede posledic veljajo za zaposlene v podjetjih z družbeno lastnino ter posledično bruto zneske premalo izplačanih plač upoštevati pri ugotavljanju višine pokojninske osnove.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženca št. P-6001646 z dne 31.12.1999 in št. 16-6001646 z dne 31.12.1998 in tožnici od 9.12.1998 dalje odmerilo predčasno pokojnino v višini 66.729,55 SIT na mesec, z vsemi uskladitvami, od 27.9.2003 dalje pa v višini 107.277,41 SIT, ki se usklajuje ob vsakokratnem usklajevanju pokojnin. Odločilo je še, da se že izplačani zneski predčasne pokojnine po 9.12.1998 poračunajo in da je toženec dolžan razliko med že izplačanimi mesečnimi zneski predčasne pokojnine in med zneski po sodbi priznanih mesečnih zneskov predčasne pokojnine tožnici izplačati v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, na novo določene zneske predčasne pokojnine pa z vsemi uskladitvami izplačevati v mesečnih zneskih za nazaj.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in pravno podlago ter navaja, da iz Uredbe o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Ur. l. RS št. 40/93 s spremembami, v nadaljevanju : Uredba), ki je bila izdana na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju : ZLPP) izhaja, da se za razlike med izplačanimi in neizplačanimi plačami ne obračunavajo, niti se ne plačujejo prispevki, zato se certifikati, ki so izdani za to razliko, ne upoštevajo kot pokojninska osnova. Toženec ne soglaša, da je sodišče prve stopnje neto vrednost certifikata samo pretvorilo v bruto znesek in ga na ta način opredelilo kot pokojninsko osnovo. Izračun pokojnine tudi ni izdelan v celoti, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidna nova odmera tožničine predčasne pokojnine, niti niso zneski pokojnine usklajeni na dan izdaje sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva ter na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju : ZPP). Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, glede pritožbenih navedb pa sodišče prve stopnje dodaja naslednje.

Pravno podlago za presojo te zadeve predstavljajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju : ZPIZ), ZLPP, na njegovi podlagi sprejeti Uredba in Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur. l. RS št. 59/93 s spremembami, v nadaljevanju : Uredba o potrdilih) ter Zakon o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in o preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Ur. l. RS št. 50/99 s spremembami, v nadaljevanju : ZSPID).

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je za toženca sporno, da se certifikat, ki ga je tožnica prejela za razliko med izplačanimi in neizplačanimi plačami v skladu s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992 (v nadaljevanju : certifikat), šteje v pokojninsko osnovo.

Po določbi 7. odst. 31. čl. ZLPP izda Republika Slovenija (v nadaljevanju : RS) zaposlenim v javnih zavodih, državnih organih ter drugih organih in organizacijah, ki se pretežno financirajo iz proračunskih sredstev, lastniške certifikate za razliko med izplačanimi plačami in neizplačanimi plačami v skladu s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti za čas od 1.1.1992 do 31.10.1992. Te, t.i. uslužbenske certifikate lahko imetnik uporabi za nakup delnic ali drugega premoženja RS ter podjetij v njeni lasti, ki se ponudijo javnosti za odkup za lastniške certifikate (4. al. 2. odst. 31.čl. ZLPP). Iz navedenega izhaja, da so bili certifikati na podlagi 7. odst. 31. čl. izdani kot nadomestilo za neizplačane plače. Uresničitev pravice iz 4. al. 2. odst. 31. čl. ZLPP je bila urejena s sprejemom ZSPID, ki v 3. odst. 28. čl. določa, da Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju : KAD) izda pokojninske bone, ki se na imetnike uslužbenskih certifikatov prenesejo tako, da vsak imetnik uslužbenskega certifikata pridobi pokojninske bone v skupnem nominalnem znesku, ki je enak nominalnemu znesku njegovega uslužbenskega certifikata (2. tč. 8. odst. 28. čl. ZSPID). S pokojninskimi boni imetnik lahko prosto razpolaga (29. čl. ZSPID) ali pa jih zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja (1. odst. 30. čl. ZPIZ).

V istem obdobju, t.j. med 1.1.1992 do 31.10.1992, je lahko prišlo tudi pri delavcih, ki so bili zaposleni v podjetjih v družbeni lastnini in so bila namenjena za privatizacijo, do situacije, ko jim je bila dejansko izplačana manjša plača kot tista, do katere so bili upravičeni po kolektivni pogodbi. Določba 1. odst. 25a. čl. ZLPP je tako določala, da podjetje lahko opravi interno razdelitev in vplačila za notranji odkup delnic na podlagi potrdil, ki jih podjetje lahko izda zaposlenim na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih osebnih dohodkov (plač), znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določajo kolektivne pogodbe dejavnosti, za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1.1.1993. Če podjetje ni obračunalo in plačalo prispevkov in davkov na neto osnovne dohodke, izda in prenese delnice v tej višini na KAD. Za vrednost izdanih in prenesenih delnic se zmanjša vrednost družbenega kapitala, ki ga podjetje po programu lastninskega preoblikovanja nameni za interno razdelitev, ali notranji odkup (4. odst. 25a. čl. ZLPP). Razlika, za katero se delavcu izda potrdilo, je razlika med višino bruto osnovnih plač, ki bi jih delavec prejel ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe dejavnosti po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač ter dejansko izplačanimi bruto osnovnimi plačami po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač (1. odst. 3. čl. Uredbe o potrdilih). Po določbi 4. al. 46. čl. ZPIZ se za izračun pokojninske osnove ne šteje del plač ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju : US RS) je z odločbo U-I-392/98 z dne 10.7.2002 odločilo, da je bila ta določba ZPIZ v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami, v nadaljevanju : URS). US RS ugotavlja, da so delavci s tem, ko so se izrekli za uporabo z zakonom urejene možnosti vplačila delnic iz obračunanega neizplačanega osebnega dohodka (ne glede na stopnjo "prostovoljnosti"), uresničevali pravico do razpolaganja z osebnim dohodkom. Gornje določbe potrjujejo zaključek, da so bili za razliko med izplačano in neizplačano, a pripadajočo plačo, obračunani in plačani tudi prispevki; v primeru, da niso bili, je bilo podjetje dolžno prenesti svoje delnice na KAD, s čimer se je zmanjšal del razpoložljivega premoženja za notranji odkup in interno razdelitev.

Primerjava pokaže, da je šlo pri delavcih v primeru iz 25a. čl. ZLPP v bistvenih okoliščinah za enako dejansko in pravno situacijo, kot pri javnih uslužbencih iz 7. odst. 31. čl. ZLPP. Obe kategoriji delavcev so za premalo izplačano plačo dobili potrdilo - certifikat, ki so ga v nadaljnjem postopku privatizacije lahko uporabili, osebe iz 25a. čl. ZLPP pri privatizaciji podjetij, v katerih so bili zaposleni, javni uslužbenci pa pri privatizaciji podjetij v lasti RS oz. za nakup drugega premoženja v lasti RS. Kljub taki, v bistvenih okoliščinah enaki dejanski in pravni situaciji, pa so bile posledice na področju pravic iz sistema socialne varnosti za zaposlene v podjetjih v družbeni lastnini pravno urejene, za javne uslužbence pa ne. Po določbi 50. čl. URS država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, pri čemer mora upoštevati tudi načelo enakosti iz 14. čl. URS. Pravna praznina glede posledic pridobitve certifikatov zaradi premalo izplačanih plač na področju pravic socialnega zavarovanja, zato po prepričanju pritožbenega sodišča ni skladna z URS, saj ustvarja neenakost med osebami, katerih dejansko in pravno stanje je v bistvenih okoliščinah enako. Obstoječo pravno praznino je glede javnih uslužbencev mogoče zapolniti s smiselno uporabo pravil, ki glede posledic na področju pravic iz socialnega zavarovanja veljajo za delavce v bivših podjetjih v družbeni lastnini.

Iz ugotovitev v izvedenskem mnenju sodne izvedenke V.K. z dne 7.8.2005 izhaja, da je občina kot delodajalec tožnika ob izračunavanju višine certifikata dejansko postopala po Uredbi o potrdilih, čeprav za to ni imela izrecne pravne podlage; ta uredba je bila namreč sprejeta na podlagi 25a. čl. ZLPP za delavce v podjetjih v družbeni lastnini. Upoštevaje gornje ugotovitve pa je bilo tako ravnanje skladno z URS in pravilno. Iz Obrazca za ugotovitev vsote razlik med plačami, ki se nahaja v izvedenskem mnenju, izhaja, da je občina upoštevala bruto plačo, ki bi tožnici šla po kolektivni pogodbi in bruto plačo, ki jo je dejansko prejela. Na ta način je ugotovila bruto razliko med plačami, na podlagi katere je ugotovila prispevke od razlike. Preostanek je predstavljala neto razlika, ki jo je pomnožila s koeficientom povečanja po 5. čl. Uredbe o potrdilih in na ta način dobila neto vrednost certifikata.

Posledično zato ne držijo pritožbene navedbe, da od prejetega certifikata niso bili obračunani prispevki. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da gre za pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja z dne 7.8.2005. Slednje je bilo vročeno tožencu dne 17.8.2005, s pozivom sodišča v smislu 25. čl. ZDSS-1, da morebitne pripombe na izvedensko mnenje poda v roku 15 dni. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (4. odst. 25. čl. ZDSS-1). Toženec je pripombe na izvedensko mnenje podal šele dne 16.1.2006, t.j. po zaključku glavne obravnave, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo niti ni smelo upoštevati. Pritožbene navedbe glede dejanskega obračuna in plačila prispevkov od vrednosti certifikata, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 1. odst. 337. čl. ZPP, s takimi navedbami pa bi bil tožnik namreč prekludiran tudi na podlagi 4. odst. 25. čl. ZDSS-1. Če so ugovori dejanske narave kot prepozni nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem.

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 


Zveza:

URS člen 14, 50, 14, 50. ZPIZ člen 46, 46-4, 46, 46-4. ZLPP člen 25a, 25a/1, 31, 31/7, 25a, 25a/1, 31, 31/7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI4Ng==