<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 31/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.31.2006
Evidenčna številka:VDS03916
Datum odločbe:20.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:razveljavitev - zmota - prevara - reintegracija

Jedro

Ker se je tožnica pred podpisom izvensodne poravnave, s katero se je odpovedala zahtevku po reintegraciji, pri direktorju tožene stranke pozanimala, kaj pomeni reintegracija, ta pa ji je odgovoril da to ne pomeni nič oz., da pomeni, da so vsi zahtevki do države in zavoda poravnani, povprečna skrbnost pa od tožnice ni terjala, da se še pri kom drugem prepriča o njej neznanem pojmu, je bila tožnica pri sklenitvi poravnave v bistveni in opravičljivi zmoti. Obljuba direktorja tožene stranke, da se bo tožnica lahko zaposlila v drugi družbi, v kateri je prav tako direktor, pa je prevara in tako dodaten razlog za razveljavitev poravnave.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 2. odstavku izreka tako, da se stroški znižajo na znesek 151.558,00 SIT (namesto zneska 194.568,00 SIT). V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo poravnavo, ki sta jo tožeča in tožena stranka sklenili 18.3.2005 v zvezi z načinom poravnave obveznosti iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 194.568,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2005 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče, čeprav je bilo to nujno za razjasnitev zadeve, zaslišanje (bivšega) direktorja tožene stranke pa je predlagala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je vsebino poravnave sestavila tožena stranka, saj je pri sestavi sodelovala tudi tožnica. Nesporazumi so se odpravljali sproti. Tožbo je mogoče pripisati le kasnejšemu sprenevedanju tožeče stranke, ki je očitno naknadno ugotovila, da bi lahko od tožene stranke iztržila večji znesek. Razveljavitev poravnave je v nasprotju z zakonom. Sodišče ni podrobno obrazložilo, kako je odmerilo dosojene stroške, zato se sodba v tem delu ne da

preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje :

Iz poravnave z dne 18.3.2005 izhaja, da je bila sklenjena zaradi izvršitve sodbe Delovnega sodišča, v zvezi s sodbo VDSS. Z navedenima sodbama je bilo ugotovljeno, da je bila dne 19.7.2003 tožnici podana nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. S poravnavo sta se stranki dogovorili za odškodnino v znesku 820.000,00 SIT in povračilo stroškov sodnega spora, kar mora tožena stranka plačati do 31.3.2005. Poravnava vsebuje določbo, da se tožnica odpoveduje zahtevku po reintegraciji.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 1. odstavka 1054. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št.83/2001 - OZ), saj je poravnava posebna vrsta pravnega posla, za katerega se uporabljajo splošne določbe OZ o dvostranskih pogodbah. Tožnica je zahtevala razveljavitev poravnave zaradi napake volje v smislu 84. člena in 1. odstavka 59. člena OZ zaradi bistvene zmote (46. člen OZ) oz. prevare (49. člen OZ). Sporen je bil predvsem 4. člen poravnave, v katerem je določeno, da se tožnica odpoveduje zahtevku po reintegraciji. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, katere pravilnost potrjujejo izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da je tekst poravnave vnaprej pripravila tožena stranka in da je tožnica po prejemu vabila tožene stranke z dne 16.3.2005 pričakovala, da bo dne 18.3.2005 nastopila delo. Isto velja za del tožničine izpovedi, ki se nanaša na tožničino nerazumevanje pojma "odpoved reintegraciji". Po 2. odstavku 46. člena OZ lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Takšna skrbnost zahteva, da se pogodbenik pozanima, kaj določbe oz. pojmi v pogodbi (ali poravnavi), ki mu niso jasni, pomenijo. Tožnica se je pred podpisom poravnave pri direktorju pozanimala, kaj pomeni reintegracija, direktor pa ji je odgovoril, da to ni nič, oz. da to pomeni, da so vsi zahtevki do države in zavoda s tem poravnani. Glede na direktorjevo izjavo, da jo čaka služba v podjetju A., je bila tožnica utemeljeno prepričana, da bo tam nadaljevala z delovnim razmerjem, saj je bil J.H. tudi direktor te družbe (po podatkih iz sodnega registra) in je bil zato pristojna oseba za takšno obljubo. Povprečna skrbnost od tožnice ni terjala, da se še pri kom drugem prepriča o njej nepoznanem pojmu "odpoved reintegraciji". Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožničina zmota bistvena in opravičljiva, ter da imajo direktorjeve obljube, da se bo tožnica zaposlila v družbi A., znake prevare, ki je privedla do sklenitve poravnave. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi poravnave pravilna in skladna s citiranimi določbami OZ, pritožbene navedbe v zvezi z navedenim pa so neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče J.H., ki ga je dvakrat zaporedoma neuspešno vabilo na obravnavo, saj je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedbo drugih dokazov. Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je z dveh narokov zapored izostal tudi pooblaščenec tožene stranke, pri čemer izostanka z zadnjega naroka ni niti opravičil, čeprav je bil pravilno vabljen. Zato so bili podani pogoji, da je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 70/2004 - ZDSS-1) odločilo glede na stanje spisa, saj je že prej opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi in je bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno sklicevalo na 1. odstavek 154. člena ZPP in odvetniško tarifo, vendar je navedene predpise napačno uporabilo, saj je stroške odmerilo v previsokem znesku. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških delno spremenilo in prisojene stroške znižalo. Tožnici so bili neutemeljeno priznani stroški za sestavo zahteve za varstvo pravic (300 točk) ter konferenco s stranko (20 točk), skupaj z 2% za materialne stroške ter 20% DDV, kar skupaj znaša 391 točk oz. 43.010,00 SIT. Stroški predsodnega postopka niso bili priglašeni v okviru predhodnega postopka pri delodajalcu, poleg tega pa iz zahteve za varstvo pravic niti ni razvidno, da jo je sestavil odvetnik. Stroški za konferenco s stranko pa ne spadajo med potrebne stroške, ker so vključeni v nagrado za druga opravila (sestavo tožbe, vloge, zastopanje...). Ostali stroški (tožba, pripravljalna vloga, zastopanje na narokih) so bili priglašeni v višini, ki je v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Tar. št. 15 OT, Ur. l. RS št. 67/2003), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot potrebne stroške in toženi stranki naložilo, da jih povrne tožnici v znesku 151.558,00 SIT.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je stroške znižalo na znesek, naveden v izreku te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (4. točka 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP, 353. člen ZPP).

V skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) in 32. členom istega zakona je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti. Po 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zato ni razlogov za dopustitev revizije.

 


Zveza:

OZ člen 46, 49, 59, 59/1, 84, 46, 49, 59, 59/1, 84.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI4Mg==