<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 356/2005

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.356.2005
Evidenčna številka:VDS03912
Datum odločbe:09.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:denarni zahtevek - plača - ničnost pogodbe - odškodnina

Jedro

Četudi prej veljavni ZDR ni vseboval tako jasne določbe kot jo vsebuje novi ZDR v 4. odstavku 15. člena, da če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ustni dogovor o plači iz leta 2000 ni ničen. Takšen dogovor ni ničen niti iz razloga, ker sta stranki z ustnim dogovorom za plačilo na uro le v neto znesku, ne da bi upoštevali obveznost plačila prispevkov in davkov, kršili predpise s področja obračunavanja in izplačevanja plač. Sploh pa delavcu ni mogoče pripisati odgovornosti za sklenitev takšnega dogovora in za posledice sklenitve dogovora o neporavnavanju davkov in prispevkov.

Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega dopusta ni neutemeljen zato, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi krivdi, ampak zato, ker tožnik ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal, da je v času trajanja delovnega razmerja na toženo stranko naslovil zahtevo za koriščenje letnega dopusta in da mu tožena stranka izrabe letnega dopusta ni omogočila.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba :

* delno razveljavi v 2. odstavku izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku iz naslova razlike v plači in v 3. odstavku izreka sodbe glede odločitve o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

* delno spremeni v 2. odstavku izreka sodbe tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov iz naslova dodatka za minulo delo iz 1. odstavka izreka sodbe tečejo od 1.4.2002 dalje do plačila oz. dokler vsota zakonskih zamudnih obresti ne doseže glavnice.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (1. odstavek ter del 2. odstavka izreka sodbe glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati minulo delo v višini 9,5% od bruto osnove po izplačilnih listah od maja 2000 do februarja 2001 v višini 6.613,00 SIT bruto, 8.449,96 SIT bruto, 7.315,95 SIT bruto, 7.691,20 SIT bruto, 7.017,94 SIT bruto, 7.674,48 SIT bruto, 7.674,48 SIT bruto, 7.676,76 SIT bruto, 8.407,88 SIT bruto, 8.407,88 SIT bruto, za marec 2001 v višini 10% od bruto osnove po izplačilni listi, to je v višini 8.672,50 SIT bruto, od teh bruto zneskov plačati vse prispevke in davke ter mu izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova neizplačanih plač in odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, je zavrnilo (2. odstavek izreka). Odločilo je še, da tožeča in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške postopka (3. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožniku plačevala dodatek za minulo delo glede na delovno dobo, ki je bila razvidna iz predložne delovne knjižice (izdala UE Kranj 15.7.1998). Druge delovne knjižice (izdana na Kosovem leta 1971), niti fotokopije, tožnik toženi stranki ni predložil. Ker je tožnik to delovno knjižico predložil šele na zadnji obravnavi, mu tožena stranka ni mogla že pred tem priznati dodatka za delovno dobo. Ker tožena stranka ni dala povoda za tožbo iz naslova dodatka za minulo delo, je bila tožba v tem delu nepotrebna, zato bi moral tožnik s tem v zvezi kriti sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa povrniti njene stroške postopka. Z ugotavljanjem trajanja tožnikove delovne dobe niso nastali posebni stroški. To, da je tožnik na roke prejel več, kot je bilo prikazano na plačilnih listah, za odločanje o stroških postopka ni pomembno.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da pritožbo prvenstveno vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zmotno zaključilo, da je ustni dogovor pravdnih strank ničen. Člen 103 ZOR tega ne določa. ZDR zaradi varstva delavca v 4. odst.15. člena določa, da če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Kršitev obličnosti ne pomeni neveljavnosti dogovora. Dopustna je ustna dopolnitve pisne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da sta obe stranki ravnali v nasprotju s prisilnimi predpisi, ustavo in moralnimi načeli čeprav je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi predložila šele en mesec po dejanski zaposlitvi in čeprav mu je šele po prijavi na inšpekcijo za delo izdala plačilne liste. Kot delavec je bil v podrejenem položaju. S tem, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi zapisano drugače kot je bilo dogovorjeno ustno, se ni ukvarjal, pa ne zato, da bi ravnal proti predpisom in se izognil plačilu dohodnine. Kot delavec je bil pač zadovoljen z ustnim dogovorom, ki se je potrjeval tudi z obračuni. Tožena stranka ustnega dogovora ni zanikala, delno ga je tudi izpolnjevala. Sodišče ni upoštevalo tožnikove izpovedi in njegovih zabeležk. Napačno je ugotovilo, da tožnik ni predložil dokazov o tem, da je staro delovno knjižico predložil toženi stranki. Tožnik je toženi stranki povedal, da je prej delal v podjetju S. in ji predložil fotokopijo prve delovne knjižice ter original druge delovne knjižice. Napačna je odločitev o datumu pričetka teka zamudnih obresti od priznanega zneska iz naslova minulega dela. Tudi sicer je odločitev iz naslova minulega dela napačna. Glede prenehanja delovnega razmerja tožnik ni vedel kako ukrepati. Tožena stranka je zaklenila poslovne prostore in ni mogel na delo. Šele nato je dobil odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Glede na ravnanje tožene stranke pa je tudi razumljivo, da ni imel interesa po nadaljevanju dela pri njej. Pripada mu odškodnina za neizkoriščen letni dopust, sodišče pa ni ugotavljalo, ali dopusta ni izkoristil po krivdi tožene stranke. Sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z dodatnim zaslišanjem tožnika, da bi razložil, kaj mu je bilo obračunano in plačano. Tožnik razen svoje korespondence in izpovedi ne more razpolagati z dokazi o vtoževanih neplačilih.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje navedenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (presoja ustnega dogovora o plači) je ostalo dejansko stanje v zvezi z vsebino ustnega dogovora nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi glede odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa je dejansko stanje v zvezi s tem ugotovilo pravilno in popolno, je pritožbeno sodišče ta del odločitve samo spremenilo.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku izhajalo iz napačnega stališča, da so ustni dogovori med delodajalcem in delavcem o plači na podlagi 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. RS, št. 29/78 s sprem.) nični, ker nasprotujejo prisilnim predpisom in morali, zaradi česar je upoštevalo le pisno sklenjen dogovor o plači iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25.6.2000. Posledično je tožbeni zahtevek v pretežnem delu, ne da bi raziskalo vsebino ustnega dogovora, že po temelju napačno zavrnilo. Tožniku je priznalo le del vtoževanega dodatka za minulo delo, pri čemer je pravilno upoštevalo delovno dobo iz tožnikove delovne knjižice z dne 25.1.1971, medtem ko je tožena stranka upoštevala le podatke iz delovne knjižice z dne 15.7.1998. Ker pa je napačno menilo, da je ustni dogovor o višji plači ničen, je pri priznanju tega dodatka izhajalo zgolj iz osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi.

Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s sprem.) ni vseboval tako jasne določbe kot jo vsebuje novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS; št. 42/2002) v 4. odstavku 15. člena, na katero se sklicuje tožnik v svoji pritožbi, da če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi (npr. določilo o plači in drugih prejemkih), to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa ni mogoč zaključek, da iz prej veljavne delovnopravne zakonodaje in sodne prakse izhaja, da je ustni dogovor o pravicah iz delovnega razmerja (npr. o plači) ničen. ZDR/90 (ki je veljal v spornem obdobju) v 11. členu določa, da delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in obveznostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. Po 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR , Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s sprem.) delavcu pripada za delo osebni dohodek v skladu s kolektivno pogodbo in zakonom. Tudi navedena določba ne kaže na to, da je sankcija za ustno sklenjen dogovor o plači ničnost dogovora. Po 1. odstavku 103. člena ZOR je namreč pogodba nična, če nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ni podlage za zaključek, da je ustni dogovor o plači ničen. Tudi ne iz razloga, na katerega se še posebej sklicuje sodišče prve stopnje, da sta stranki z ustnim dogovorom za plačilo na uro le v neto znesku, ne da bi upoštevali tudi obveznost plačila prispevkov in davkov, kršili predpise s področja obračunavanja in izplačevanja plač. Ničen bi bil lahko le dogovor, da delodajalec ni dolžan plačati prispevkov in davkov, nikakor pa ne dogovor o višji neto plači kot je dogovorjena s pisno pogodbo o zaposlitvi. Sploh pa ni mogoče delavcu pripisati odgovornosti za sklenitev dogovora in posledic sklenitve dogovora o neporavnavanju davkov in prispevkov. To je obveznost delodajalca, k izvršitvi katere sodišče zaveže delodajalca, če delavčevemu zahtevku iz naslova plače ugodi.

Glede na to, da tožena stranka obstoja ustnega dogovora niti ne zanika, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku raziskati sporno vsebino tega dogovora. Tožnik je namreč zatrjeval, da je bila za prve tri mesece dogovorjena urna postavka v višini 700,00 SIT, kasneje pa v višini 800,00 SIT (čeprav je v predloženih izračunih izhajal zgolj iz urne postavke v višini 700,00 SIT), medtem ko je tožena stranka zanikala zvišanje urne postavke na 800,00 SIT. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti tudi to, kakšen dogovor je obstajal glede plačila nadur ter ponovno odločiti tudi o tem delu zahtevka, ugotovljeno vrednost redne urne postavke pa bo moralo upoštevati tudi pri obračunu razlike dodatka za minulo delo. V zvezi s tem dodatkom bo moralo sodišče prve stopnje pri prisoji zakonskih zamudnih obresti upoštevati kot datum zapadlosti vtoževani datum (1.4.2002), ne pa datuma, ki ga je napačno določilo v prvotnem postopku.

Pritožba tožnika namreč utemeljeno uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje od prisojenih zneskov iz naslova dodatka za minulo delo napačno priznalo zakonske zamudne obresti šele od 23.4.2004, namesto od vtoževanega datuma. Napačno je namreč sklepalo, da je tožena stranka zato, ker je tožnik staro delovno knjižico predložil na naroku 22.4.2004, prišla s plačilom tega dodatka v zamudo šele 23.4.2004. Dodatek za minulo dobo je del plače (43. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97 s sprem.), ki zapade v plačilo v celoti npr. 18. v mesecu za pretekli mesec (3. odstavek 42. člen SKPGd). Zato so nerelevantne pritožbene trditve obeh strank o tem, ali je tožnik toženi stranki predložil staro delovno knjižico v originalu ali fotokopiji ali pa je tožencu zgolj povedal, da je bil že prej zaposlen. Bistveno je, da je tožnik s predložitvijo stare delovne knjižice dokazal, da je imel več delovne dobe kot pa jo je tožena stranka upoštevala pri obračunu dodatka za minulo dobo. Ker je tožnik zakonske zamudne obresti zahteval šele od 1.4.2002, sodišče pa ne sme odločati preko tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v tem delu spremenilo zavrnilni del sodbe in tožniku zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov iz naslova dodatka za minulo delo prisodilo od 1.4.2002 dalje do plačila oz. dokler vsota zakonskih zamudnih obresti ne doseže glavnice (376. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001).

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega dopusta pravilno zavrnilo, četudi je napačno razlogovalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker je tožniku dne 28.3.2001 delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi, zaradi česar tožnik sam nosi odgovornost za neizkoriščeni letni dopust. Posledično so nerelevantne tudi tožnikove pritožbene trditve o tem, da mu je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala neutemeljeno. Bistveno za odločitev o odškodnini za neizkoriščen letni dopust je to, da tožnik ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal, da je v času trajanja delovnega razmerja na toženo stranko naslovil zahtevo za koriščenje letnega dopusta, kar pa je po uveljavljeni sodni praksi pogoj za nadaljnje presojanje upravičenosti delavca do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Tako je tožnikova pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

Glede na takšno odločitev pritožbenega sodišča je bilo potrebno na podlagi obeh pritožb razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožba tožene stranke je torej zgolj v tem delu utemeljena, vendar ne iz uveljavljanega pritožbenega razloga - ker vložitev tožbe iz naslova dodatka za minulo ne bi bila potrebna, pač pa zato, ker je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenjen delež uspeha pravdnih strank v tej zadevi, kar je relevantno za odločitev o stroških postopka po 154. členu ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje za odločitev o stroških (da je pravično, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ker sta se dogovorili za način plačila v nasprotju s predpisi), pa so prav tako napačni, saj sodišče lahko odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, le v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP.

Ker so v navedenem obsegu uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama in v skladu z določbami 355., 4. točke 358. ter 353. člena ZPP zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. odstavek izreka sodbe) delno razveljavilo glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v plači, delno pa spremenilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov iz naslova dodatka za minulo delo (v 1. odstavku izreka sodbe). Razveljavilo je tudi odločitev o stroških postopka (3. odstavek izreka sodbe). V ostalem pa je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo 1. odstavek ter del 2. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje, v kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za letni dopust. V razveljavljenem delu je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na podlagi 4. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

 


Zveza:

ZOR člen 103, 103/1, 103, 103/1. ZTPDR člen 49, 49. ZDR člen 11, 15, 15/4, 11, 15, 15/4, 11, 15, 15/4, 11, 15, 15/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI3OA==