VDS sodba in sklep Pdp 428/2006

Jedro

Glede na dikcijo 1. odst. 33. čl. KPND in 2. odst. 37. čl. KPND pridobi delavec, za katerega veljajo določbe KPND, plačo na podlagi svoje individualne delovne uspešnosti dodatno k osnovni plači, kar pomeni, da nižje plače od osnovne (ob predpostavki polnega delovnega časa in normalnih delovnih pogojev) ne more dobiti. Takšna ureditev se razlikuje od ureditve, opredeljene v 43. členu SKPgd, po kateri je osnovna plača odvisna tudi od vnaprej določenih delovnih rezultatov. Določbe, vsebovane v KPND, predstavljajo minimalni obseg pravic, ki je zagotovljen vsem delavcem, za katere ta kolektivna pogodba velja. Zato so za delavce morebitne manj ugodne določbe, ki jih vsebujejo podjetniške kolektivne pogodbe oz. splošni akti delodajalca, neupoštevne.

 

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti glasi :

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pri plači za november 2004 obračunati plačo tako, da se pri bruto plači za redno delo prišteje 51.060,60 SIT, od tega priznati, obračunati in plačati prispevke ter davke ter tožeči stranki izplačati 26.252,00 SIT.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 108.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 16.830,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

III. Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj mu bi bila dolžna tožena stranka za november 2004 obračunati razliko v plači v bruto znesku 51.060,60 SIT, od tega priznati, obračunati in plačati prispevke in davke ter tožniku plačati neto razliko v plači v višini 26.252,00 SIT. Poleg tega je odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 94.958,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bilo znižanje osnovne plače tožnika kot posledice negativne stimulacije zakonito. Veljavna splošna kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti namreč takšnega znižanja ne predvideva. Znižanje plač, ki ga splošna kolektivna pogodba ne predvideva, ni zakonito (kar izhaja tudi iz sklepa VDSS, opr. št. Pdp 534/2002), ne glede na to, da slednje izhaja iz 207. čl. Kolektivne pogodbe zavoda. Ker panožna kolektivna pogodba ne more določiti manj pravic kot splošna kolektivna pogodba, sodišče prve stopnje 207. čl. panožne kolektivne pogodbe ne bi smelo upoštevati. V kolektivni pogodbi tudi ni določenih nobenih meril in postopkov za ocenjevanje in določanje delovne uspešnosti ter posledično meril za znižanje osnovne plače. Podlage za znižanje tožnikove plače pa ne predstavlja niti njegova individualna pogodba o zaposlitvi, saj takšnih določb ne vsebuje. Če tožnik ni dosegel zadovoljivih rezultatov, je imela tožena stranka možnost sprejeti ukrepe na drugi podlagi, kar smiselno izhaja tudi iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 1236/2001. Tožena stranka tožniku sicer ni izdala nobenega sklepa o znižanju plače, kar je nezakonito. Tožniku tudi sicer ni mogoče očitati ravnanj, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je bila plača utemeljeno znižana. Tožnik je z tem, ko je dal določene informacije v javnost, predstavil svoje mnenje (ne kot odgovorna oseba v imenu tožene stranke), to pa ne more predstavljati žalitev tožene stranke s strani tožnika. Med temeljne ustavne svoboščine spada tudi pravica izražanja, ki je delodajalec delavcu ne more kratiti. V nobenem primeru pa to ravnanje tožnika ne bi smelo predstavljati utemeljenega razloga za znižanje njegove plače (tožena stranka bi lahko zoper tožnika eventuelno ukrepala le na podlagi zakonito izvedenega disciplinskega postopka). Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, s tem pa je bila toženi stranki tudi kršena ustavna pravica do enakega varstva po 22. čl. ustave Republike Slovenije. Osrednji del obrazložitve izpodbijane sodbe temelji na ugotovitvi, da je bilo znižanje plač tožnika utemeljeno, ker je prišlo pri toženi stranki do velikih zaostankov pri obdelavi obrazcev ER-8, ob tem pa sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni "obdelava obrazcev" in zakaj predstavlja to element delovne uspešnosti. Element delovne uspešnosti je namreč rezultat, to pa je uspešnost regresnih zahtevkov. Ti zahtevki niso zastarali, v praksi pa je zaradi zakonskih zamudnih obresti kasnejša uveljavitev regresnega zahtevka finančno celo bolj smiselna kot zgodnejša. ER-8 obrazec ni regresni zahtevek, vseh spornih 15.000 obrazcev je bilo evidentiranih, kar pomeni da so bili obdelani. Organizacijsko navodilo za obdelavo obrazcev je tožnik sprejel na zahtevo generalnega direktorja tožene stranke, čeprav sicer meni, da ni bilo potrebno sprejeti tega navodila, ker je bilo delo v zvezi z regresi glede na zakonske možnosti v preteklosti uspešno. Očitek o slabih rezultatih tožene stranke, ki jih omenja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je tožena stranka navajala v zvezi z preveliko uporabo zdravil in previsokimi stroški nadomestil, za ta očitek pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je neutemeljen.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej ugotovilo, da terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, predstavlja čisto denarno terjatev, zato tožniku niti ni bilo potrebno predhodno uveljavljati varstva pri delodajalcu po 1. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), čeprav je tožnik to varstvo sicer zahteval tudi pri delodajalcu, vendar pri tem ni bil uspešen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka plačo tožnika v novembru 2004 iz naslova negativne stimulacije utemeljeno znižala na podlagi določb kolektivne pogodbe tožene stranke, ki se nanašajo na delovno uspešnost delavcev (B1) in Sklepa o elementih in vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi delavcev na najodgovornejših delovnih mestih pri toženi stranki (B2) in ker je ugotovilo, da je bila z navedenima aktoma skladna tudi določba 4. čl. individualne pogodbe o zaposlitvi (A3). Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da so obstajali razlogi za znižanje plače tožnika iz naslova njegove delovne uspešnosti, ker je ugotovilo, da je prišlo pod vodstvom tožnika na OE Ljubljana do velikih zaostankov pri obdelavi 15.000 obrazcev ER-8, takšno stanje pa je sodišče prve stopnje ocenilo kot neuspešnost tožnika pri delu. Zaključilo je, da predstavlja v postopku sanacije tožene stranke škodo tudi neizvajanje aktivnosti v zvezi s temi obrazci, ker bi lahko tožena stranka v nasprotnem primeru povečala dohodke. Poleg tega je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno znižala plačo iz naslova stimulacije tudi zato, ker je tožnik z objavo člankov v dnevnem časopisju očrnil ogled javnega zavoda in ker je takšen način komuniciranja na osebni ravni neprimeren za osebe na vodilnih položajih, na kakršnem je tožnik. Nadalje je ugotovilo, da se preostali očitki tožene stranke, s katerimi je ta dodatno utemeljevala znižanje tožnikove plače, neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik ravnal pravilno, ko je na podlagi določbe 1. odst. 204. čl. ZDR pred vložitvijo tožbe pri pristojnem sodišču uveljavljal varstvo svojih pravic pri toženi stranki v zvezi z negativno oceno delovne uspešnosti, v posledici katere mu je bila v novembru 2004 obračunana in izplačana nižja plača. Če se delavec z oceno delovne uspešnosti ne strinja, mora sprotno mesečno zahtevati ugotavljanje pravilnosti te ocene. Če delavec to oceno delovne uspešnosti uspešno izpodbije, lahko zahteva pripadajočo razliko v plači. To pomeni, da takšne terjatve delavca ni mogoče opredeliti kot čiste denarne terjatve, glede katere je na podlagi 4. odst. 204. čl. ZDR dopustno neposredno sodno varstvo (podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 8/2002 z dne 4.2.2003). Glede na to je napačno stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja tožnikova terjatev v tem individualnem delovnem sporu čisto denarno terjatev, ki jo naj bi tožnik uveljavljal na podlagi pisnega obračuna plače. S tem pisnim obračunom je tožnik le dokazoval, da mu je tožena stranka izplačala nižjo plačo od tiste, do katere bi bil upravičen, pri čemer pa je vtoževano terjatev utemeljeval s tem, da tožena stranka ni imela niti pravne niti dejanske podlage za znižanje njegove plače iz naslova negativne stimulacije oz. negativne ocene njegove delovne uspešnosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela veljavne pravne podlage za znižanje njegove plače iz naslova delovne uspešnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 29.3.2000 (A3), katere IV. člen je bil delno spremenjen z aneksom z dne 6.12.2000 (A2). V IV. členu sta se stranki dogovorili o tožnikovi plači. V 1. odst. citiranega člena je bilo dogovorjeno, da je tožnikova osnovna plača skladna s 3. tč. 4. čl. Sklepa o elementih in vsebini individualnih pogodb delavcev na najodgovornejših delovnih mestih v zavodu in znaša 7,2 količnika, ki pa se v skladu s pravilnikom o napredovanju poveča za 5 PR in skupaj znaša 9,5 količnika. V 2. odst. je bilo določeno, da del plače za delovno uspešnost določi mesečno generalni direktor zavoda skladno z rezultati dela v višini največ 20% plače, medtem ko so bili v 3. odst. tega člena (ki je bil delno spremenjen z aneksom z dne 6.12.2000) dogovorjeni dodatki in nadomestila skladno z Kolektivno pogodbo delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije (B1).

Prvi odst. 33. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) je določil, da zavod in delavec v pogodbi o zaposlitvi določita osnovno plačo delavca. Ta osnovna plača delavca za polni delovni čas in normalne delovne pogoje ne more biti nižja od izhodiščne plače za tarifno skupino, v katero je delavec razporejen. Po 2. odst. 37. čl. KPND pridobi plačo na podlagi svoje delovne uspešnosti delavec dodatno k osnovni plači, določeni na podlagi izhodiščne plače iz 33. čl. te pogodbe, povečani za dodatek iz 38. čl. te pogodbe. Z ozirom na dikcijo 1. odst. 33. čl. KPND in 2. odst. 37. čl. KPND pridobi po stališču pritožbenega sodišča delavec, za katerega veljajo določbe KPND, plačo na podlagi svoje individualne delovne uspešnosti dodatno k osnovni plači, kar pomeni, da takšen delavec nižje plače od osnovne (ob predpostavki polnega delovnega časa in normalnih delovnih pogojev) ne more dobiti. Takšna ureditev se razlikuje od ureditve, ki je opredeljena v 43. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), kjer je osnovna pravica odvisna tudi od vnaprej določenih delovnih rezultatov. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da v pritožbi tožnik utemeljeno opozarja, da predstavljajo določbe, vsebovane v KPND, minimalni obseg pravic, ki je zagotovljen vsem delavcem, za katere ta kolektivna pogodba velja, in da so morebitne manj ugodne določbe za delavce, ki jih vsebujejo podjetniške kolektivne pogodbe oz. splošni akti delodajalca v zvezi z ugotavljanjem pravic delavcev, neupoštevne.

Kot je bilo že ugotovljeno, je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. V individualni pogodbi o zaposlitvi se pogodbeni stranki zaradi specifične ureditve medsebojnih pravic in obveznosti lahko dogovorita o drugačnem načinu in postopku določanja plače delavca, ki sklene takšno individualno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem. Iz individualne pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku osnovno plačo, dogovorjeno v 1. odst. IV. čl. individualne pogodbe o zaposlitvi lahko znižala iz naslova ocene njegove delovne uspešnosti. Takšni ugotovitvi ne nasprotuje niti dejstvo, da je bilo v 4. tč. 4. člena Sklepa o elementih in vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi delavcev na najodgovornejših delovnih mestih v zavodu z dne 29.7.1998 (B2) med drugim določeno, da se del plače za delovno uspešnost delavcev na delovnih mestih iz 2-5 alinee 1. čl. tega sklepa (med katere je spadal tudi tožnik) določi skladno s Kolektivno pogodbo delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije. IV. člen individualne pogodbe o zaposlitvi (A3) se namreč na zgoraj navedeno določbo sklepa (B2) ne opira. Individualna pogodba o zaposlitvi se na ta sklep sklicuje le v 1. odst. IV. člena, pa še to le glede določbe o tožnikovi osnovni plači, ki pa je v sklepu (B2) opredeljena v 3. tč. 4. čl.

Ker je bila tožnikova plača natančno določena v IV. členu individualne pogodbe o zaposlitvi, se tožena stranka v zvezi z utemeljevanjem pravilnosti znižanja tožnikove plače za november 2004 neutemeljeno sklicuje na določbo 4. odst. 2. čl. Kolektivne pogodbe za zdravstveno zavarovanje Slovenije (B1), ki je določil, da med drugim tudi za direktorje področnih enot ne veljajo določbe o osnovni plači delavca, druge določbe pa veljajo le, če njihova uporaba ni v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, ki jo imajo ti delavci sklenjeno s toženo stranko.

Ker torej ob upoštevanju navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage za znižanje tožnikove plače iz naslova ocene delovne uspešnosti in ker tožbeni zahtevek tožnika po višini med strankama ni bil sporen, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in z ozirom na določbo 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku na obračun razlike bruto plače za november 2004 in na izplačilo ustrezne neto razlike v plači. Pritožbeno sodišče o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenega neto zneska razlike v plači ni odločalo, ker jih tožnik v zahtevku ni vtoževal.

Ker je prišlo zaradi spremembe sodbe do spremembe uspeha strank v pravdi, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 100 točk po odvetniški tarifi (OT Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj. in sicer po tarifni številki 15/1.a), za zastopanje na prvem naroku dne 21.9.2005 100 točk (tarifna št. 15/3.a) za trajanje 50 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku dne 11.11.2005 100 točk (tarifna št. 15/3b) in za trajanje 300 točk (člen 7/1 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT), 2% materialnih stroškov in 20% DDV znaša 85.800,00 SIT. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti tudi stroške sodne takse za tožbo in sodbo 2x 11.400,00 SIT, kar skupaj znese 108.600,00 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo vse priglašene pritožbene stroške in sicer stroške za sestavo pritožbe v višini 125 točk po odvetniški tarifi (tarifna št. 15/4 OT), 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (110,00 SIT) znaša skupaj 16.830,00 SIT.

Ker glavnična terjatev, ki jo tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne presega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP, je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti o tem, ali se revizija dopusti. Pritožbeno sodišče je revizijo dopustilo, ker je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (5. točka 31. člena ZDSS-1) in sicer o tem, če je dopustno delavcu, za katerega velja KPND, znižati osnovno plačo iz naslova delovne uspešnosti na podlagi določb kolektivne pogodbe, sklenjene na ravni delodajalca.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 645/2002
• VDS sodba in sklep Pdp 647/2003
• VDS sodba Pdp 1841/2003