VDS sodba in sklep Pdp 613/2006

Jedro

ZDR v zvezi s pravico do povračila stroškov za prehrano izrecno ne določa, da mora biti povračilo teh stroškov vedno v denarni obliki (kot je to npr. določeno za plačo). Tudi po novi delovno pravni zakonodaji je mogoče to pravico s kolektivno pogodbo urediti na drug ustrezen način. Kolektivna pogodba dejavnosti lahko določi, da je delodajalec praviloma dolžan zagotoviti delavcu topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in kakovosti in le tedaj, če tega objektivno ne more zagotoviti, mora delavcu povrniti stroške prehrane v denarnem znesku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (pravilno: sta toženi stranki) dolžna tožeči stranki izplačati povračilo stroškov za prehrano med delom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov kot izhajajo iz izreka sodbe do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti njune stroške postopka v višini 195.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, neupoštevanja dokazov, nasprotujočih se izjav prič in dvomljivih izjav prič ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da se tožnik ne strinja niti z dejanskimi niti s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato predlaga razveljavitev sodbe.

Toženi stranki (X, d.d. in Y, d.o.o.) sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo toženi stranki nastalih pritožbenih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pavšalno uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene take kršitve pravil postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Ker vse pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, se v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe do njih tudi ni opredelilo, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na povračilo stroškov za prehrano, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

Ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni presoji dokazov. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. S sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Ker je na naroku dne 6.12.2005 tožeča stranka vztrajala pri tožbi tako zoper prvo toženo stranko X d.d., kakor tudi zoper drugo toženo stranko Y, d.o.o., ne glede na to, da je tožnikov delodajalec družba Y d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je smiselno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki. Dejstvo je, da prvo tožena stranka X, d.d. ni tožnikov delodajalec, zato je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je materialno pravno ne pa procesno pravno vprašanje, zato mora sodišče v takem primeru v posledici pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti. Čeprav sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko ni izrecno zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je treba zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko šteti kot zavrnitev zaradi utemeljenega ugovora pasivne legitimacije, saj prvo tožena stranka ni tožnikov delodajalec.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in tudi z argumentacijo, s katero je obrazložilo zavrnitev tožbenega zahtevek na povračilo stroškov za prehrano. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bila tožnikova pravica do zagotovitve povračila stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu določena v 52. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) in v 53. členu Kolektivne pogodbe za lesarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 63/95 - 23/2004), za obdobje po letu 2003 pa v 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Z uveljavitvijo nove delovno pravne zakonodaje je pravica do povračila stroškov za prehrano, ki predstavlja strošek delodajalca, postala zakonska pravica, le višina stroškov se določi s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, oziroma če ni višina določena v taki kolektivni pogodbi, se po zakonu določi z izvršilnim predpisom. Sodišče prve stopnje je pri svoji argumentaciji uporabilo zgodovinsko razlago in se pri svojih razlogih oprlo na prakso iz časov samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, ko je bilo vprašanje povračila stroškov za prehrano urejeno z družbenim dogovorom in sindikalno listo, kar potrjuje tudi sprejeti pravilnik tožene stranke, v katerem so urejeni izdatke za topli obrok. V 1. alinei 73. člena pravilnika je določeno, da družbeno organizirana prehrana med delom ne predstavlja izplačila v gotovini ali denarnih bonih, izjemoma pa se šteje izplačila v gotovini ali denarnih bonih za organizirano prehrano le v primerih, če ima delavec dietno prehrano, ki je ni mogoče organizirati na racionalen način. Glede na take določbe pravilnika je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo in tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožniku prehrana v okviru organizirane prehrane na racionalen način zagotovljena, zaradi česar je odločilo, da tožnik ni upravičen do povračila v denarju.

V zvezi s povračilom stroškov za prehrano, ki so bili vse do uveljavitve nove delovno pravne zakonodaje, kot stroški delodajalca opredeljeni v kolektivnih pogodbah, pritožbeno sodišče še dodatno argumentira zavrnitev tožbenega zahtevka z razlago Komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKP - Ur. I. RS, št. 39/93), ki je v 1. odstavku 45. člena določala pravila glede povračila stroškov za prehrano delavcem med delom za dneve prisotnosti na delu. Po sprejeti razlagi objavljeni v Ur. l. RS, št. 67/95 je obveznost po navedenem členu s strani delodajalca izpolnjena tudi, če delavcem zagotovi topli obrok. Zato delodajalec ni bil dolžan delavcem izplačevati regresa za prehrano v denarju, če je bila zagotovljena ustrezna prehrana v obratu prehrane, tako da je vsem delavcem izplačal regres za prehrano v obliki blokov za malico. Po prej veljavni ureditvi ter po dosedanjih stališčih komisij za razlago kolektivnih pogodb je bilo namreč povračilo stroškov za prehrano med delom namenjeno predvsem za zagotavljanje toplega obroka med delom. Le, če toplega obroka med delom ni bilo mogoče organizirati, ali če je delavec iz zdravstvenih razlogov tako pripravljenega toplega obroka ni smel uživati, mu je pripadalo povračilo stroškov v zvezi z prehrano.

Kljub temu, da ZDR v zvezi z obravnavano pravico izrecno ne navaja, da mora biti povračilo stroškov za prehrano med delom vedno v denarni obliki (kot je to npr. določeno za plačo), pa pritožbeno sodišče meni, da je tudi po novi delovno pravni zakonodaji, to pravico s kolektivno pogodbo mogoče urediti na drug ustrezen način. Torej bi bila spoštovana določba 130. člena ZDR tudi v primerih, ko veljavna kolektivna pogodba dejavnosti določa, da je delodajalec praviloma dolžan zagotoviti delavcu topli obrok med delom v ustrezni kalorični vrednosti in ustrezne kakovosti in le tedaj, če tega objektivno ne more zagotoviti, mora delavcu povrniti stroške prehrane.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k bistveni razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3208/2008
• VSL sklep III Cp 1593/2005
• VSK sodba I Cp 326/2005