<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 359/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.359.2006
Evidenčna številka:VDS03906
Datum odločbe:06.07.2006
Področje:delovno pravo
Institut:javna dela - regres za letni dopust

Jedro

Brezposelni osebi, ki je vključena v javna dela, pripada poleg drugih pravic iz delovnega razmerja, določenih v 1. odst. 53. člena ZZZPB, tudi pravica do minimalnega dopusta, s tem pa tudi pravica do regresa za letni dopust oziroma do sorazmernega dela regresa za letni dopust.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova regresa za letni dopust za leto 2002 od bruto zneska 78.450,00 SIT odvesti dohodnino, neto znesek pa izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2003 dalje do plačila in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 od bruto zneska 101.250,00 SIT odvesti dohodnino, neto znesek pa izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.10.2003 dalje do plačila, vse v roku osem dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plačati stroške postopka v višini 66.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2006 do plačila.

Tožena stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter pritožbenemu sodišča predlaga, da v celoti razveljavi napadeno sodbo in samo zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma, da napadeno sodbo razveljavi in jo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Tožena stranka se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj po njenem mnenju tožnica ni upravičena do regresa za letni dopust. V danem primeru gre sicer le za pravno vprašanje, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do njega zavzelo napačno pravno stališče, da tudi brezposelna oseba, ki dela na javnih delih, upravičena do regresa za letni dopust. Tožena stranka je nasprotnega prepričanja, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da argumente naslovnega sodišča ponovno pretehta in sprejme drugačno odločitev. Že v času pred veljavnostjo novega zakona o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo z dnem 1.1.2003, je pravna praksa zavzela stališče, da tem osebam ne pripada regres za letni dopust. (Pravna praksa, letnik 2002, datum objave 20.6.2002). Navedenega stališča sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker tožnica vtožuje regres za letni dopust tudi za čas od 1.6.2002 do 31.12.2002, ko ta pravica sploh ni bila zakonsko urejena, je ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo regresa za letni dopust za leto 2002 v znesku 78.450,0 SIT s pp je materialno pravno nepravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, sodba pa je tudi ustrezno, natančno in prepričljivo obrazložena. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja :

V obravnavanem primeru je sporno le pravno vprašanje, in sicer ali osebe, ki opravljajo javna dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del, ki jo ureja 63. člen Zakon o delovnih razmerjih ZDR/02 (Ur. l. RS, št. 42/02), pripada regres za redni letni dopust ali ne.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 1. odstavka 53. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB), ki glede delovnega čas, odmorov, počitkov, nočnega dela, letnega dopusta, varnosti in zdravju pri delu izrecno napotuje na uporabo predpisov o delovnih razmerjih, tožnici priznalo sorazmerni del regresa za letni dopust. Pravilno je zaključilo, da saj ZZZPB kot kot posebni predpis, ki podrobneje ureja status in pravice osebe, zaposlenih na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del, ni izključil uporabo določb ZDR/02 glede ostalih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, med drugimi tudi ne določbe o regresu za letni dopust. Ker je treba tudi te osebe šteti za delavce v smislu 5. člena ZDR/02, so glede vseh pravic izenačene z ostalimi delavci razen, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

S pravno argumentacijo sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Brezposelni osebi, ki je vključena v javna dela, pripada poleg drugih pravic iz delovnega razmerja določenih v 1. odstavku 53. člena ZZZPB tudi pravica do minimalnega dopusta, s tem pa tudi pravica do regresa. Pravica do regresa je pravica akcesorne narave, saj je vezana le na pravico do dopusta, ki jo delavec po 161. členu ZDR/02 pridobi, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. S trenutkom pridobitve te pravice pridobi tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust.. Če pa ne pridobi pravice do celotnega letnega dopusta, mu v primerih iz 162. člena ZDR/02 pripada pravica do sorazmernega dela letnega dopusta s pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust v skladu s 4. odstavkom 131. člena ZDR/02. Glede na navedeno je tožnica v skladu s zakonsko določbo utemeljeno zahtevala plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar ji je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Ker je pravica do sorazmernega dela regresa za letni dopust v zakonu urejena šele od leta 2003 dalje, bi tožnici upoštevajoč sodno prakso, da je regres za letni dopust vezan le na pravico do dopusta, za leto 2002 pripadal cel regres za letni dopust.

Ker pravica do regresa ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, ampak le na pravico do dopusta, se je tudi pred uveljavitvijo nove delovno pravne zakonodaje, ko je bila pravica do regresa še predmet kolektivnega pogajanja in ne zakonska pravica, upoštevajoč akcesorno naravo te pravice oblikovala sodna praksa, na podlagi katere je delavcu pripadal regres za letni dopust ne glede na to, ali je letni dopust izrabil dejansko. Za presojo ali je delavcu pripadal regres za letni dopust ali ne je bilo odločilno samo to ali je delavec pravico do dopusta pridobil. Z uveljavitvijo nove delovno pravne zakonodaje pa je pravica do regresa postala zakonska pravica, saj jo ZDR/02 izrecno ureja v 131. členu. Po citirani zakonski določbi je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Le v primeru, če ima delavec pravico le do sorazmernega dela dopusta, ima pravico tudi le do sorazmernega dela regresa. Glede na tako zakonsko ureditev se v skladu s 2. odstavkom 7. člena ZDR s kolektivno pogodbo dejavnosti lahko dogovori le višji regres nad zakonskim minimum in v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je pravica do regresa tudi na temelju novega ZDR še vedno pravica, ki pripada delavcu na podlagi kolektivnih pogodb.

Upoštevajoč pravno naravo pravice do regresa za letni dopust ni mogoče zagovarjati stališča, da brezposelni osebi, ki dela na javnih delih in ki je upravičena tudi do minimalnega letnega dopusta, ne bi pripadal regres za letni dopust. Po novem ZDR se pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del šteje med posebne vrste pogodb o zaposlitvi. To pa pomeni, da brezposelna oseba opravlja javna dela na podlagi delovnega razmerja, ki nastane s sklenitvijo take pogodbe. Res je, da se ta pogodba sklene upoštevaje posebnosti, določene z zakonom, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, vendar glede priznanja temeljnih pravic in obveznosti, ki izhajajo iz delovno pravne zakonodaje, tudi ta zakon ne ureja bistveno drugače. Čeprav ZDR te pogodbe izrecno ne ureja, ampak nanjo le opozarja, je mogoče na podlagi te posebne pogodbe o zaposlitvi, brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela šteti za delavce. Zato morajo tudi za njih veljati predpisi o delovnih razmerjih in vse pravice, ki so izrecno določene v 53. členu ZZZPB. Pravice do regresa za letni dopust ZZZPB med pravicami, ki gredo osebam, vključenim v javna dela, izrecno ne priznava, jo pa tudi ne izključuje. Glede na to, da posebna ureditev osebi, ki opravlja delo na podlagi posebne vrste pogodbe o zaposlitvi opredeljeni v 63. členu ZDR/02, priznava pravico do letnega dopusta, ne izključuje pa pravice do regresa za letni dopusti, je upravičena tudi do izplačila tega regresa.

Da je pravno stališče, po katerem tudi brezposelnim osebam, ki opravljajo javna dela, pripada regres za letni dopust glede na to, da imajo pravico do minimalnega letnega dopusta, pravilno izhaja tudi iz predlaganih sprememb ZZZPB (prva obravnava - Poročevalec DZ št. 34 z dne 27.3.2006). Predvidena je ureditev, da bo zavod poleg deleža plače zagotavljal tudi sredstva za stroške javnega prevoza na delo, stroške prehrane med delom, naročnik oziroma izvajalec javnih del pa bo moral zagotavljat še sredstva za pokrivanje stroškov razlike v plači udeležencev, regresa za letni dopust ter materialnih stroškov, vključno s stroški prostorov in potrebe opreme. Za udeležence, katerih plača ne bo dosegala minimalne plače, se po spremenjeni zakonodaji zagotavlja tudi plačilo prispevkov za socialno varnost v skladu z zakonom, ki ureja prispevke za socialno varnost, ter kot osnovo upošteva minimalno plačo. Ker gre tudi pri tovrstni pogodbi za posebno vrsto pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhajajo vsi elementi delovnega razmerja, je taka ureditev tudi povsem logična in konsistentna.

Sicer pa je še pred uveljavitvijo novega ZDR, ko še ni bila zakonsko urejena posebna vrsta pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del, glede vprašanja, kaj tem osebam sploh pripada, zlasti glede povračila stroškov v zvezi z delom oblikovala sodna praksa. Kot izhaja iz sklepa Pdp 233/2004 z dne 10.2.2006 se je sodišče postavilo na stališče, da ima brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, skladno s 53. členom in 53.a členom ZZZPB nekatere pravice, ki jih imajo delavci v delovnem razmerju. Čeprav v teh določbah ni bilo izrecno navedeno, da ima taka oseba tudi pravico do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na terenu oziroma na službenem potovanju, to je takrat, kadar je tak delavec napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebivališča, je po stališču pritožbenega sodišča za take primere treba smiselno uporabiti določbe kolektivnih pogodb o povračilu stroškov v zvezi s terenskim delom in službenimi potovanji. Če brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, dokaže, da ji je bilo s strani izvajalca javnih del oziroma delodajalca takšno delo odrejeno in da se ji dejansko nastali stroški v zvezi z opravljanjem javnih del, je upravičena tudi do povračila nastalih stroškov, saj je šlo pri tovrstnem opravljanju dela za razmerje podobno delovnemu razmerju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. (353. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker denarna terjatev tožnice proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. člen ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur.l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar revizije ni dopustilo.

 


Zveza:

ZZZPB člen 53, 53/1. ZDR člen 5, 63, 131, 131/4, 161, 162, 5, 63, 131, 131/4, 161, 162.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI3Mg==