<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba in sklep Pdp 1166/2006

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2006:VDS..PDP.1166.2006
Evidenčna številka:VDS03904
Datum odločbe:26.10.2006
Področje:delovno pravo
Institut:jubilejna nagrada - prenehanje delovnega razmerja zaradi stečaja - kontinuiteta delovnega razmerja

Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot je položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugemu delodajalcu pri prejšnjem delodajalcu preneha delovno razmerje. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih sta s tem soglašala oba delodajalca. Sporazum o prezaposlitvi delavcev je bil sicer podpisan šele 19.4.1993, po uvedbi stečajnega postopka, vendar pa je bil prevzem delavcev dogovorjen že pred uvedbo stečajnega postopka. Družba X je bila ustanovljena samo zaradi predvidenega stečaja družbe Y in že ob ustanovitvi je bilo dogovorjeno, da bo nadaljevala del dejavnosti in zagotovila zaposlitev delavcem, ki jim je delovno razmerje kasneje prenehalo zaradi stečaja. Ni razumnega in stvarnega razloga, da bi se položaj teh delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema, zato je podana kontinuiteta zaposlitve. Upoštevati je treba tudi delovno dobo doseženo pri prejšnjem delodajalcu, zato je zadnji delodajalec (družba X) zavezan plačati delavcu jubilejno nagrado.

 

Izrek

r a z s o d i l o i n s k l e n i l o :

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu delna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo naložilo toženi stranki izplačilo jubilejne nagrade za 30 let dela v znesku 159.390,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2003 do plačila, vendar najdlje do tedaj, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Kar je tožnik zahteval drugače (izpolnitveni rok in tek zamudnih obresti), je zavrnilo.

Zoper ugodilni del delne sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o obstoju delovnopravne kontinuitete. Takega instituta materialno pravo sploh ne pozna, zato je bistveno le vprašanje obstoja pravnega nasledstva med podjetji oz. družbami, v katerih je bil zaposlen tožnik. Za štetje delovne dobe, ki je pogoj za izplačilo jubilejne nagrade, je relevantna zaposlitev tožnika pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Tako določa tudi 2. točka 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne industrije (KP dejavnosti, Ur. l. RS št. 7/98). Nesporno je bilo ugotovljeno, da obstaja pravno nasledstvo le med družbami B d.o.o., C d.d., D d.o.o. in E d.d.. Tožnik je bil do 1.4.1993 zaposlen v Tovarni A, kasneje z imenom Y d.o.o., nad katero je bil uveden stečajni postopek, ki pa še ni zaključen. Po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja se je tožnik zaposlil X d.o.o., ki ni pravna naslednica družbe Y d.o.o. in z njo tudi nikoli ni bila pravno povezana. Premoženje družbe Y d.o.o. v stečaju je v letu 1996 kupila B d.o.o., kjer se je zaposlil tudi tožnik. Družba X d.o.o. se je leta 1998 pripojila k družbi F d.o.o. in tako prenehala obstajati. Pritožba glede na to še opozarja, da se določbe 3. in 4. člena Direktive 2001/23, ki ureja pravice delavcev v primeru prenosa podjetja, ne uporabljajo, če je družba, ki prodaja premoženje, v stečaju. Sicer pa tožnik v času prodaje premoženja ni bil več delavec družbe Y d.o.o. v stečaju. Zato ima pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih manj kot 10 let delovne dobe in do jubilejne nagrade za 30 let dela ni upravičen. Nadalje pritožba navaja, da glede na nekatere odločitve Vrhovnega sodišča, ki uporabljajo institut delovnopravne kontinuitete, tožniku le te ni mogoče priznati tudi iz razloga, ker ob uvedbi stečaja in ob nakupu premoženja družbe v stečaju ni prešel k drugemu delodajalcu na podlagi zakona, ampak po svoji volji s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi. Tudi s sklicevanjem na podjetniško KP, ki naj bi delavcem priznavala pravico do štetja vse delovne dobe v podjetjih "sistema ABCD" naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker so pri tem mišljene le družba E d.d. in njeni pravni predniki. Sicer pa je bila podjetniška KP odpovedana in ne velja več. Pritožba očita sodišču prve stopnje napačno postopanje pri izvedbi dokaza po uradni dolžnosti - vpogled v spis Pd 491/97. Pred tem bi po njenem mnenju moralo oceniti, da z izvedbo predlaganih dokazov ne more ugotoviti odločilnih dejstev in šele nato pristopiti k izvajanju dokazov po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na vse navedbe strank, ki jih v obrazložitvi sodbe povzema, zlasti glede delovnopravne kontinuitete kljub uvedbi stečaja nad družbo Y d.o.o., glede uporabe določb 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ 60/89, 42/90) in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS 40/97). Predlaga spremembo izpodbijanega dela delne sodbe in stroškovno zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka vse do odpovedi podjetniške KP priznavala delavcem delovnopravno kontinuiteto, kakršno uveljavlja tudi sam. V ostalem pritrjuje razlogom izpodbijane delne sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela delne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz delovnopravne kontinuitete, ki naj bi tožniku zagotavljala pravico do jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe, napolnjene v podjetjih in družbah iz "sistema ABCD." Pri tem je štelo, da delovnopravna kontinuiteta obstaja zaradi tega, ker je tožnik ves čas delal na istih strojih enako delo in v istih prostorih, ne glede na to, kako so se menjali njegovi formalni delodajalci. Nadalje je odločitev oprlo na izpovedi prič in listine, ki izkazujejo, na podlagi kakšnih dogovorov na ravni države je tožnik "prehajal" od enega delodajalca k drugemu. Iz izpodbijane delne sodbe izhaja, da je tožnik v letu 1972 sklenil delovno razmerje v Tovarni A. Kasneje se je podjetje preimenovalo v Y d.o.o.. S 1.4.1993 je bil nad to družbo uveden stečajni postopek. Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom KSS Pergam, Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah - X d.o.o. in F d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo Y d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19.4.1993. Tožnik se je zaposlil v družbi X d.o.o. z 2.4.1993 in je torej delal naprej brez prekinitve kljub stečaju prejšnjega delodajalca. Družba X d.o.o. naj bi že 25.3.1993, to je pred uvedbo stečaja, sklenila z družbo Y d.o.o. najemno pogodbo, v kateri naj bi bil dogovorjen tudi prevzem delavcev. Družbo je ustanovil Sklad RS za razvoj - poleg še dveh podjetij : Podjetja G in Podjetja H - zaradi sanacije podjetja Y. Družba X d.o.o. je prevzela proizvodnjo papirja z najemom osnovnih sredstev dosedanjega podjetja. Najemne pogodbe z dne 25.3.1993 stranki sodišču nista predložili, da je bila sklenjena, pa izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22.10.1996. Po izvensodni poravnavi je delavce X d.o.o. prevzela družba B d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo E d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo dogovorjeno, da B d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Z delavci, tudi s tožnikom, je bila nato sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Podjetniška kolektivna pogodba podjetja E d.d., ki je bila sklenjena leta 2000, sedaj pa je odpovedana in ne velja več, je glede jubilejnih nagrad določala, da se za odmero upošteva vsa delovna doba, napolnjena v podjetjih "sistema ABCD". Na podlagi te določbe naj bi bile v preteklosti že izplačane jubilejne nagrade z upoštevanjem celotne delovne dobe delavcem, ki so bili tako kot tožnik zaposleni v Tovarni A, Y d.o.o., X d.o.o., B d.o.o. in E d.d.

Pritožba nima prav, da je pri odločitvi o jubilejni nagradi mogoče upoštevati le delovno dobo, ki jo je delavec napolnil pri zadnjem delodajalcu in njegovih pravnih prednikih. Po 2. odstavku 42. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS št. 40/97) se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Nadalje pa 3. alineja 1. odstavka 15. člena SKPGD določa, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu le pod pogojem, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Ta pravica v materialnem pravu res nima posebnega imena, v praksi pa je znana pod pojmom delovnopravna kontinuiteta.

Vprašanje je torej, ali je mogoče pri uveljavljanju pravice do jubilejne nagrade upoštevati delovno dobo tožnika pri vseh zgoraj navedenih delodajalcih. Ni dvoma, da med vsemi ni pravnega nasledstva. Pravno nasledstvo je podano med Tovarno A in Y d.o.o. v stečaju ter B d.o.o. in E d.d.. Sporni pa sta zaposlitvi tožnika v podjetju X d.o.o., kjer se je zaposlil po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja podjetja Y d.o.o. v stečaju in v podjetju B d.o.o., kjer se je zaposlil na podlagi sklenjene izvensodne poravnave.

Med družbama Y d.o.o. v stečaju in X d.o.o. ni pravnega nasledstva, saj je bila družba X d.o.o. ustanovljena v času obstoja družbe Y d.o.o.. Med njima tudi ni večinske kapitalske povezave, saj je ustanovitelj družbe X d.o.o Sklad RS za razvoj (v letu 1993), šele kasneje, ko je bil tožnik tam že zaposlen, pa se kot ustanovitelj, a ne z večinskim deležem, pojavi družba Y d.o.o. v stečaju. Ostaja torej le še možnost delovnopravne kontinuitete, ki bi bila nedvomno podana, če bi tožnik k družbi X d.o.o prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Takega prehoda ni bilo. Tožnik se je v družbi X d.o.o zaposlil po posredovanju sindikatov, Vlade RS in Sklada RS za razvoj, ker mu je delovno razmerje prenehalo pri prejšnjem delodajalcu zaradi stečaja. V sporazumu z dne 19.4.1993, ki se je upoštevaje 1. člen izvajal v skladu s sklepi stečajnega upravitelja, je bilo dogovorjeno, da so bila podjetja X, G in H ustanovljena zaradi sanacije družbe Y d.o.o., ki se je začela prav z ustanovitvijo teh podjetij. Na podlagi sporazuma so bili v novo ustanovljena podjetja prezaposleni delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja z dne 1.4.1993 prenehalo, podjetjem pa se je zavezalo zaradi tega nuditi finančno pomoč Ministrstvo za gospodarske dejavnosti skupaj s Centrom za drobno gospodarstvo (8. člen). Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo odločitve o delovnopravni kontinuiteti pri opisanem prehodu tožnika v družbo X d.o.o.. Izpodbijana delna sodba ima razloge o tem odločilnem dejstvu na strani 6 in 7 obrazložitve. Sodišče prve stopnje sicer res ni citiralo 15. člena ZTPDR in 15. člena SKPGD, vendar pa iz obrazložitve jasno izhaja, da prezaposlitev tožnika ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja v družbo X d.o.o. enači s prehodom delavca od enega delodajalca k drugemu. Tožnik je z delom pri novem delodajalcu nadaljeval naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja, v istih prostorih in na istem delu, ki ga je opravljal vse dotlej. Ta prehod je temeljil na dogovoru, ki je bil sklenjen zaradi uvedbe stečajnega postopka in zaradi ohranitve zaposlitve delavcev. Novo podjetje je prevzelo osnovna sredstva, proizvodnjo in zaposlene.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno tožnikovo zaposlitev v družbi X d.o.o. glede na način in pogoje, enačiti s prevzemom delavcev. Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X d.o.o. popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugemu delodajalcu pri prejšnjem preneha delovno razmerje. Sporazuma o prezaposlitvi formalno sicer res nista sklenila prejšnji delodajalec in prevzemnik, dejansko pa sta ga, saj sta ga izvedla v celoti. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Razlikovanje je lahko uvedeno le, če obstojijo za različno ureditev razumni in stvarni razlogi. Po oceni pritožbenega sodišča v spornem primeru ni razumnega in stvarnega razloga, da bi se tožnikov položaj (in položaj drugih delavcev tožene stranke, ki je temu enak) obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, v tem primeru proizvodnje papirja, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih prostorih pri novem delodajalcu, ki je delavce prejšnjega delodajalca prezaposlil in sklenil z njimi pogodbe o zaposlitvi na ustreznih delih. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih sta s tem soglašala oba delodajalca. Zato ni razloga, da tožnik (in ostali delavci) ne bi bili izenačeni z delavci, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema. Sporazum o prezaposlitvi delavcev je bil sicer podpisan šele 19.4.1993, po uvedbi stečajnega postopka, vendar pa je bil prevzem delavcev dogovorjen že pred uvedbo stečajnega postopka. Družba X d.o.o je bila ustanovljena samo zaradi predvidenega stečaja družbe Y d.o.o.. In že ob ustanovitvi je bilo dogovorjeno, da bo nadaljevala del dejavnosti - proizvodnje papirja in zagotovila zaposlitev delavcem, ki jim je kasneje delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno stališče skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 60/2002 z dne 8.10.2003, ki obravnava vsebinsko sicer drugačen primer, dejansko pa gre za podoben problem.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju X d.o.o. in B d.o.o.. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo B d.o.o. in družbo Y d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996), ampak je bistveno razmerje med družbo X d.o.o. in B d.o.o.. Točna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik od podjetja X d.o.o. prevzet v družbo B d.o.o.. Po sporazumu z dne 20.10.1996, ki nosi naslov "Odstop pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.1993" (nanaša se sicer na drugega delavca, vendar med strankama ni bilo sporno, da je popolnoma enak sporazum prejel tudi tožnik) je podjetje B d.o.o., ko je prevzelo delavce podjetja X d.o.o., postalo nov delodajalec tožnika in prevzelo vse pravice in obveznosti, ki jih je do njega do tedaj imelo podjetje X d.o.o. (1. točka). Dokument ima vse elemente sporazuma o prevzemu delavcev, sam prevzem pa se je tudi dejansko izvedel.

Določbe odpovedane podjetniške kolektivne pogodbe glede na zgornje ugotovitve niti niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ne opredeljuje.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je izvedlo dokaz po uradni dolžnosti v nasprotju z zakonom. Po 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004) lahko sodišče izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. ZDSS-1 v zvezi s tem ne določa posebne procedure, prav tako pa tudi ZPP ne predpisuje, da mora sodišče pred izvedbo posameznega dokaza posebej utemeljiti dokazni sklep. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 34. člen ZDSS-1 je zadostilo vsem postopkovnim zahtevam. Sicer pa po oceni pritožbenega sodišča tudi, če bi dokaz izvedlo, ne da bi se sklicevalo na 34. člen ZDSS-1, samo zaradi tega bistvena kršitev določb postopka ne bi bila podana.

Pritožbeno sodišče je že uvodoma poudarilo, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani delni sodbi opredelilo do vseh relevantnih navedb strank. Do vseh navedb se mu ni bilo treba opredeljevati. Bistveno je, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vseh navedb strank.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, prav tako pa krije sam stroške odgovora na pritožbo tudi tožnik, ker odgovor k rešitvi ni pripomogel.

Ker gre v tem primeru za spor zaradi plačila jubilejne nagrade v znesku 159.390,00 SIT, revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo.

Pritožbeno sodišče se je odločilo dopustiti revizijo, ker glede tega vprašanja v praksi pritožbenega sodišča ni enotnosti (drugačna odločitev npr. v zadevi Pdp 1700/2003), ta in še nekatere druge odločbe tega sodišča pa tudi odstopajo od prakse vrhovnega sodišča glede delovnopravne kontinuitete v primeru stečaja delodajalca (VIII Ips 133/2001). Od odločitve o tem pravnem vprašanju je odvisna rešitev večjega števila sporov, o katerih pri sodišču prve stopnje zoper isto toženo stranko še ni bilo odločeno.

 


Zveza:

URS člen 14, 14/2, 14, 14/2. ZTPDR člen 15. SKPg člen 15, 42, 42/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODI3MA==