VDS sklep Pdp 1152/2005

Jedro

Tožniki so delali pri toženi stranki na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb do konca leta 2004, nato so bili v dejanskem delovnem razmerju do dneva, ko jim je bilo s strani tožene stranke nadaljnje opravljanje dela prepovedano. Ker tožniki v času vložitve tožbe tako niso bili več v delovnem razmerju pri toženki, je potrebno pravočasnost njihove tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja presojati po 3. odstavku 204. člena ZDR. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je začel teči od dneva, ko so tožniki izvedeli za kršitev pravic, torej od dneva, ko jim je toženka prepovedala prihajati na delo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavku izreka) razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki V.J., I.Š., D.M., V.I., D.P., J.L., M.C. in M.Č. od 1.1.2005 v delovnem razmerju s toženko za nedoločen čas (1. odstavek izreka) ter da je toženka dolžna tožnike iz 1. odstavka izreka sodbe pozvati nazaj na delo, jim vročiti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezna delovna mesta in jim od 1.1.2005 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delali, v roku 15 dni pod izvršbo (2. odstavek izreka). Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožnika D.C. na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 1.1.2005 dalje (3. odstavek izreka). Razsodilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Toženka je zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) v konkretnem primeru ne velja, ker med tožniki in toženko niso bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi, po drugi strani pa obrazlaga, da je med tožniki in toženko obstajalo delovno razmerje. Navedeno zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Meni, da je tožba vložena prepozno in bi jo bilo potrebno zavreči. Pisma za ureditev razmer, naslovljenega na svet delavcev, ne smemo enačiti z zahtevo za odpravo kršitev, ki se s strani delavca naslovi na delodajalca. Svet delavcev tudi ni pristojen za odločanje o zahtevah. Tožniki so opravljali delo na podlagi podjemnih in avtorskih pogodb, saj ni bilo pogojev za sklenitev pogodb o zaposlitvi, ker ni bilo potrebe po njihovem stalnem delu, kar dokazuje tudi to, da toženka kasneje ni sklenila drugih pogodb z drugimi delavci. Relevantno je tudi to, da toženka tožnikom ni izplačevala regresa, prispevkov, nadomestila plače za čas odsotnosti zaradi dopusta ali bolezni in nadomestila za prehrano. Dejavnost toženke je pač taka, da tožniki niso mogli samovoljno delati, temveč so morali delati po navodilih. Nekateri od tožnikov pa so nekaj časa delali tudi preko študentskega servisa in preko podjetja M.T. d.o.o.. Toženka je s tožniki prekinila sodelovanje prav zaradi stališča, da se dela ne morejo opravljati po podjemnih pogodbah. Na strani toženke tudi ni bilo volje za sklenitev delovnega razmerja. V primeru, da bo prvostopenjska sodba obveljala, bo morala toženka tožnikom odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj dela zanje nima. Izpodbijana sodba je tudi nerazumljiva, saj toženki ni jasno, na kakšno delo naj tožnike pozove, zato je sodba tudi neizvršljiva. Sodišče z izpodbijano sodbo sili toženko k kršitvi odločbe Inšpekcije za delo, zaradi česar bo toženka kaznovana.

Tožniki v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe toženke in navajajo, da je sodišče pravilno ugotovilo, da prekludiranost tožnikov v smislu 204. člena ZDR v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker se 30 dnevni rok za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporablja samo za primer, ko je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, ne pa tudi v primeru, ko je ni. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ocenilo, da ima delo tožnikov v spornem obdobju vse značilnosti delovnega razmerja in se kot tako ne sme opravljati po pogodbah civilnega prava, pri čemer je poudariti, da so tožniki od 1.1.2005 dalje sploh delali brez pogodb. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu (1. in 2. odstavku izreka) in v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP.

Utemeljena je pritožbena navedba, da je tožba vložena prepozno in bi jo bilo zato potrebno zavreči. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so tožniki pri toženki delali na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki so veljale do 31.12.2004, nato pa so brez pogodb delali od 1.1.2005 do 6.2.2005 (nekateri tožniki pa le do 4.2 oziroma 5.2.2005). Dne 7.2.2005 pa jim je toženka prepovedala opravljati nadaljnje delo. Navedeni datumi med strankami niso sporni. Tožniki pa so tožbo, s katero zahtevajo ugotovitev, da so s toženko od 1.1.2005 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas, ter da jih je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, jim vročiti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in jim za čas od 1.1.2005 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vložili dne 18.3.2005. V tožbi so med drugim zatrjevali, da so pri toženki opravljali delo, ki je bilo organizirano v rednem delovnem procesu toženke, delo so opravljali osebno, nepretrgano več let, po navodilih in nadzoru toženke, kar vse predstavlja elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR. Tožniki so se (pravilno) sklicevali tudi na 16. člen ZDR, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Po 1.1.2005 pa so tožniki nadaljevali delo pri toženki brez pogodb, kar ima v skladu s 4. odstavkom 15. člena ZDR za posledico obstoj delovnega razmerja. ZDR v 4. odstavku 15. člena namreč določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega tako izhaja, da so bili tožniki pri toženki v dejanskem delovnem razmerju od 1.1.2005 pa do 6.2.2005, nadaljnje opravljanje dela pa jim je bilo s strani toženke prepovedano. Ker tožniki v času vložitve tožbe dne 18.3.2005 tako niso bili več v delovnem razmerju pri toženki, je potrebno pravočasnost njihove tožbe presojati po 3. odstavku 204. člena ZDR, ki določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (za kar je šlo v konkretnem primeru), ki teče od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. V konkretnem primeru teče rok za vložitev tožbe od dneva, ko so tožniki izvedeli za kršitev pravic, torej od 7.2.2005, ko jim je toženka prepovedala prihajati na delo, oziroma ko jim je prenehalo delovno razmerje, dalje. Tožba z dne 18.3.2005 je bila tako vložena prepozno, zato bi jo moralo že prvostopenjsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP zavreči.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z 2. odstavkom 354. člena ZPP (ki se v sodni praksi uporablja tudi za primere, če se ugotovi, da ne obstajajo nobene od procesnih predpostavk za tožbo, kar velja tudi za zamudo roka za vložitev tožbe) s predmetnim sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 1. in 2. odstavku izreka) in tožbo v tem delu zavrglo. Upoštevaje navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na meritorno odločitev prvostopenjskega sodišča glede obstoja delovnega razmerja tožnikov.

V skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, toženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 270/99
• VDS sodba Pdp 211/95
• VDS sodba Pdp 536/98