VDS sodba Pdp 264/2005

Jedro

Delodajalec nima neomejenih možnosti glede nadzora nad delavcem, saj je omejen z njegovo pravico do zasebnosti. S tem, ko je zasebni detektiv tožene stranke skušal v navzočnosti tožnikovih sodelavcev opraviti preizkus tožnikove alkoholiziranosti, ni pretirano posegel v njegovo intimno sfero, kar pomeni, da ni kršil pravice delavca do zasebnosti. Zato tožnik ni imel upravičenega razloga, da preizkus alkoholiziranosti odkloni. Tožena stranka je zato tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena, ker je bil med delovnim časom v vinjenem stanju, preizkus alkoholiziranosti pa je odklonil.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19.3.2004 nezakonita, na ugotovitev, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo, zaradi česar ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, na vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v zavarovanje, obračun in izplačilo plače za čas od 19.3.2004 do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, ter na plačilo stroškov postopka v višini 190.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Poleg tega je odločilo, da tožena stranki sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. V pritožbi je navedel, da je utemeljeno odklonil preizkus alkoholiziranosti, saj zasebni detektiv Z.K. ni strokovno usposobljen za tovrstna preverjanja, niti nima ustreznega potrdila oziroma dovoljenja. Pred uvedbo preizkusa vinjenosti bi tožena stranka morala sprejeti ustrezen splošen akt oziroma bi morala to možnost predvideti v pogodbi o zaposlitvi; prav tako bi morala biti zavrnitev preizkusa z alkotestom vnaprej opredeljena kot kršitev delovne obveznosti. V primeru, da bi bil tožnik dne 11.3.2004 vinjen na delovnem mestu, bi ga po njegovem mnenju tožena stranka morala začasno odstraniti z dela. Nadalje je še navedel, da bi moral biti pri preizkusu alkoholiziranosti prisoten njegov nadrejeni, ne pa sodelavci, kar je sporno z vidika zaupnosti. Sicer pa je sodišče prve stopnje o vinjenosti nepravilno sklepalo na podlagi izpovedb prič, ki so svoje zaključke osnovale na obnašanju tožnika, pri čemer niso upoštevale, da se le-ta hitro razburi že po naravi.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja :

Po določbi 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Razlogi so opredeljeni v 1. odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec lahko po določilu 2. alineje citiranega člena ZDR delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru je bilo tožniku očitano, da je bil dne 11.3.2004 med delovnim časom v vinjenem stanju, preizkus alkoholiziranosti pa je odklonil. Tožena stranka je njegovo vinjenost ustrezno ugotovila in pred sodiščem dokazala s pričami, ki so tožnika poznale že daljši čas, o očitani kršitvi pa so skladno izpovedale na naroku za glavno obravnavo dne 18.11.2004 (zapisniki o zaslišanju zasebnega detektiva Z.K., direktorja tožene stranke D.B. ter sodelavcev tožnika B.Ž. in M.K.). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik dne 11.3.2004 vinjen na delovnem mestu, tožena stranka pa drugače kot z zaslišanjem prič alkoholiziranosti niti ni mogla dokazati, saj je tožnik preizkus z alkotestom odklonil, drugih dokaznih sredstev pa nima na voljo, saj nima pooblastila za odvzem telesnih tekočin zaposlenih.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je imel tožnik opravičljiv razlog za zavrnitev preizkusa z alkotestom, ker naj bi alkoholiziranost na delovnem mestu lahko ugotavljal le strokovno usposobljen delavec skladno s splošnim aktom delodajalca ali pogodbo o zaposlitvi. Že iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da vprašanje upravičenosti odklonitve preizkusa vinjenosti niti ni bistveno za odločitev. Sicer pa so pooblastila zasebnega detektiva urejena v 9. členu Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD; Ur. l. RS, št. 32/094, 96/02 in 90/05). Informacije sme pridobivati neposredno od osebe, na katero se nanašajo, pa tudi od drugih oseb, ki imajo podatke in so jih pripravljene prostovoljno posredovati, med drugih o disciplinskih kršitvah in disciplinskih kršiteljih. Pri tem je potrebno upoštevati, da nima neomejenih možnosti glede nadzora nad delavcem, saj je omejen z njegovo pravico do zasebnosti. Vendar je v konkretnem primeru potrebno ugotoviti, da zasebni detektiv tožene stranke s tem, ko je skušal v navzočnosti tožnikovih sodelavcev opraviti preizkus alkoholiziranosti, ni pretirano posegel v njegovo intimno sfero, kar pomeni, da s svojim ravnanjem ni kršil pravice delavca do zasebnosti. Poleg tega je imel v konkretnem primeru zasebni detektiv Z.K. za svoje ravnanje pooblastilo tožene stranke, saj je dne 11.3.2004 po navodilu direktorja prišel na kraj opravljanja dela tožnika ravno z namenom, da opravi preizkus alkoholiziranosti.

Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika ni nezakonita iz razloga, ki ga neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi : ker delodajalec ni imel posebnega pravilnika oziroma splošnega akta o ugotavljanju alkoholiziranosti delavcev, ter o tem, da jim v primeru vinjenosti na delovnem mestu lahko preneha delovno razmerje. Kot že povedano, je delodajalec okoliščine, pomembne za odločitev v konkretnem primeru, ustrezno ugotovil s pričami, ker je delavec alkotest odklonil. Same kršitve, v primeru katerih lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, pa so zajete v pravnem standardu hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot je določen v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Pri tem iz zakona ne izhaja, da bi moral delodajalec posamezne kršitve, v primeru katerih bi lahko podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podrobneje opredeliti v svojih splošnih aktih.

Ali gre za hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se tako presoja v vsakem primeru posebej. Vinjenost na delovnem mestu navedenemu pojmu ustreza, saj predstavlja nevarnost za delavca, sodelavce in celoten delovni proces, pri čemer je tožnik s svojim vedenjem kršil določbo 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in 64/01), po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Poleg tega je imel v pogodbi o zaposlitvi z dne 7.3.2002 (priloga A3) v 12. členu izrecno prepovedano prihajanje na delo v vinjenem stanju, tožena stranka pa je delavce na prepoved še posebej opozorila z dopisom, ki ga je obesila na vrata garderobe (priloga B1). Na podlagi navedenega je bilo torej nadaljnje postopanje tožene stranke v smeri izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonito. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je bil tožnik pred tem že dvakrat obravnavan v disciplinskem postopku zaradi vinjenosti na delovnem mestu, pri čemer mu je tožena stranka izrekla sankcijo opomin. Ker ne gre za prvo tovrstno kršitev, tudi ni mogoče pričakovati od delodajalca, da bi še naprej vzdrževal delovno razmerje s delavcem.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi ga morala tožena stranka v primeru vinjenosti odstraniti z delovnega mesta. Delodajalec sicer lahko po določilu 2. odstavka 111. člena ZDR v primeru obstoja razloga iz 2. alineje 1. odstavka istega člena delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že iz zakonske dikcije tako izhaja, da je prepoved opravljanja dela možnost in ne obveznost delodajalca in se je tako tožena stranka v konkretnem primeru pač odločila, da tega ne bo storila.

Glede formalnih zahtev, ki jih mora delodajalec izpolniti, da je njegovo postopanje v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zakonito in ki se nanašajo na pravico delavca do zagovora (2. odstavek 83. člena ZDR v povezavi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR) pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika po določilu 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1269/2004
• VSL sodba I Cp 1619/2004
• VSK sklep I Cp 1628/2005