VDS sodba Pdp 378/2006

Jedro

V pisni obdolžitvi (83/2 ZDR v zvezi s 177/1,2 ZDR) morajo biti očitane kršitve dovolj specificirane, da delavec lahko pripravi obrambo oziroma zagovor.

Če delavcu med bolniškim staležem zaradi izredne odpovedi preneha veljati pogodba o zaposlitvi, delavec ne krši pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če se po zaključenem bolniškem staležu ni vrnil na delo k delodajalcu, čeprav je delodajalec izredno odpoved preklical z enostransko izjavo. Delodajalec ne more delavcu z enostransko izjavo preklicati podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj takšen preklic nima pravnih učinkov. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnica s preklicem izredne odpovedi soglašala, je ponovna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nevrnitve na delo po zaključku bolniškega staleža nezakonita.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe kot nezakoniti razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 11.4.2003 in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 16.5.2003, temveč ji je trajalo do 24.11.2005 ter naložilo toženi stranki, da tožnici navedeno obdobje vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico. V 3. točki izreka je praktično v celoti ugodilo denarnemu delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na izplačilo nadomestila plače za čas od 16.5.2003 do 24.11.2005, na nadomestilo bolniške odsotnosti z dela in neto plačo za čas od 1.4.2003 do 15.5.2003, na razliko premalo plačane neto plače za čas od 1.2.2003 do 31.3.2003, na regres za letni dopust za leto 2003 in 2004 ter sorazmerni del regresa za leto 2005. Zavrnilo je le del tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila plače v višini 24.602,00 SIT, ki ga je tožnica pri vtoževanju svoje terjatve upoštevala dvakrat. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici izplača odpravnino v višini 43.436,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2005 do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v višini 434.369,04 SIT z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Razen tega je sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 510.695,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (6. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je bil postopek prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki izveden povsem zakonito. Tožnica je prijavila nezakonitost prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri pristojnem inšpektoratu za delo, ta je interveniral pri toženi stranki, zato je tožena stranka s sklepom z dne 5.5.2003 odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.4.2003 razveljavila. Ta sklep je bil poslan tudi tožnici, saj je ni bilo več v službi zaradi njenega bolniškega staleža. Tožnica se je bila dolžna javiti pri toženi stranki po prenehanju bolniškega staleža, česar pa ni storila, za to odsotnost pa ni imela opravičila. V vabilu na zagovor z dne 7.5.2003, ki se je odvijal 15.5.2003, so bili navedeni vsi očitki, na samem zagovoru pa ji je direktor očital tudi neupravičen izostanek za dan 13. in 14. maj. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati delavca tožene stranke D.G., ki je bil prisoten na zagovoru tožnice. Direktor tožene stranke je tožnici šele po pogovoru o njenem delu predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožnica je bila sicer o tem, da ji je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi iz aprila 2003 razveljavila, prav gotovo seznanjena tudi po pristojnem inšpektorju za delo. Tožnica bi se morala na delo pri toženi stranki javiti 12.5.2003, vendar pa je prišla na delo oz. na svoj zagovor šele 15.5.2003. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnici pogodba dvakrat odpovedana iz istih razlogov, saj je bila prvotna odpoved zakonito razveljavljena. Tožnici je bila izredna odpoved podana še zaradi dodatne kršitve dvodnevne odsotnosti z dela. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici njena nosečnost, saj to ne izhaja iz nobene listine, tega dejstva pa sodišče tudi ni obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici, ki je bila pri njej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.9.2002 (A/1) zaposlena za nedoločen čas, dne 11.4.2003 z odločbo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Iz vsebine navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razbrati, da ta prične učinkovati že 11.4.2003, torej z dnem, ko je bila odpoved podana. Iz te odpovedi, pred katero tožena stranka ni izvedla kakršnegakoli postopka, ni mogoče razbrati, ali je bila podana kot redna odpoved iz krivdnih razlogov po 3. alinei 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ali pa kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Po pritožbi tožnice zoper navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.4.2003 in po opravljenem nadzoru inšpekcije za delo je tožena stranka to odpoved pogodbe o zaposlitvi z dopisom z dne 6.5.2003 razveljavila (B/9), pri čemer pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila dokazov, da bi to svojo odločitev z dne 6.5.2003 vročila tožnici. Že podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je tudi že pričela učinkovati, ni mogoče enostransko preklicati, kot je to storila tožena stranka. Do preklica takšne odpovedi bi lahko prišlo le ob soglasju tožnice, ki pa bi moralo biti jasno in nedvoumno. Ker tožnica soglasja k preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala, je vsekakor imela pravni interes, da uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga jo je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo po vsebini. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in to svojo ugotovitev ustrezno obrazložilo. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje.

Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnico s pozivom z dne 7.5.2003 (B/4), torej le dan po izdaji odločbe o razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11.4.2003 (B/9), pozvala na zagovor, ki naj bi se opravil 15.5.2003 ob 16.00 uri v prostorih tožene stranke. Ta poziv je tožnica prejela 8.5.2003 (B/4). V tem pozivu so navedene kršitve pogodbenih obveznosti, ki naj bi jih storila tožnica, ki pa so z izjemo očitka o večkratnem neupravičenem zamujanju na delo in neobveščanju do 25.4.2003 o tem, da je bila tožnica v bolniškem staležu, pavšalne in časovno neopredeljene, tako da glede teh očitanih kršitev sploh ni mogoče ugotoviti, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 (A/7) podana v zakonsko določenih prekluzivnih rokih iz 2. odst. 110. člena ZDR. Namen pisne obdolžitve po 2. odst. 83. člena ZDR v zvezi s 1. in 2. odst. 177. člena ZDR je v tem, da se delavcu omogoči obramba, torej da se lahko pripravi na zagovor glede očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delavec take možnosti nima, ker se na zagovor zaradi pavšalno očitanih kršitev delovne obveznosti ne more pripraviti, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sledi taki pisni obdolžitvi, nezakonita. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 ne vsebuje dovolj precizno časovno, krajevno in vsebinsko opredeljenih opisov kršitev pogodbene obveznosti tožnice (razen glede očitka kršitve pogodbene obveznosti v zvezi z nepravočasno najavo bolniškega staleža in v zvezi z očitano neupravičeno odsotnostjo z dela od 12.5.2003 do 15.5.2003), kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela v obdobju od 12.5.2003 do 15.5.2003. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 3.4.2003 do 9.5.2003 (A/6), odpoved pogodbe o zaposlitvi (A/2), na podlagi katere bi ji delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 11.4.2003, je prejela v času bolniškega staleža. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi tožnici vročila preklic te odpovedi, da bi tožnica s tem preklicem soglašala oziroma da bi tožnico pozvala nazaj na delo. To pomeni, da je bila tožnica prepričana, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.4.2003 še vedno v veljavi, zato ni imela nikakršnega razloga, da se po zaključku bolniškega staleža vrne v službo k toženi stranki. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi dejstvo, da je morala tožnica v času bolniškega staleža vrniti ključe poslovnih prostorov tožene stranke. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da je tožena stranka v obdobju od 12.5.2003 do 15.5.2003 neopravičeno izostala z dela. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer v zvezi s to očitano kršitvijo pogodbene obveznosti tožena stranka tožnici pisne obdolžitve sploh ni podala, tako da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede navedene očitane kršitve pogodbene obveznosti že iz tega razloga nezakonita.

V zvezi z očitanim večkratnim zamujanjem na delo, ki je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 le pavšalno navedeno in časovno neopredeljeno, je potrebno ugotoviti, da tožena stranka dokazov za te očitke kršitve pogodbenih obveznosti tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila, pri čemer tudi v svojih pisnih in ustnih navedbah, podanih pred sodiščem prve stopnje, ni podala kakršnihkoli dejstev v zvezi s to očitano kršitvijo pogodbene obveznosti tožnice. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica te kršitve pogodbene obveznosti ni storila. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pogodbene obveznosti, ki naj bi jo tožnica storila s tem, da naj tožene stranke do 25.4.2003 ne bi obvestila o bolniškem staležu (kar je sicer tožnica prepričljivo zanikala z obrazložitvijo, da je direktorja tožene stranke dne 3.4.2003 pred obiskom pri ginekologu zaradi težav z nosečnostjo obvestila o verjetni odsotnosti po tem datumu) pa pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi v primeru, če tožnica o svoji odsotnosti tožene stranke ne bi obvestila, to še ne bi pomenilo avtomatično, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se lahko ob obstoju razlogov, določenih z ZDR, poda zakonito le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (čl. 110/2 ZDR). Navedenega pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala tako v postopku podajanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi ne v sodnem postopku.

Ob upoštevanju navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odst. 82. člena ZDR), zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.5.2003 nezakonita.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi smiselno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče D.G.. Ta priča naj bi po navedbah tožene stranke razjasnila potek zagovora tožnice, ki se je odvijal 15.5.2003. O tem zagovoru tožena stranka zapisnika ni pisala, čeprav se vsebino zagovora in podatke o navzočih osebah na tem zagovoru najverodostojnejše dokazuje prav s pisno sestavljenim zapisnikom zagovora, ki ga poleg pristojnega organa delodajalca podpiše tudi delavec. Če delavec ugovora zoper tak zapisnik ne poda in ga podpiše, se praviloma šteje, da vsebina zapisnika ustreza dejanskemu poteku zagovora. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza z zaslišanjem navedene priče opustilo, saj je na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke utemeljeno zaključilo, da na tem zagovoru D.G. ni bil prisoten. Pravilnosti takšne ugotovitve pritrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka na očitek tožnice, da so ji bile kršene delovnopravne pravice, ker sta bila na zagovoru prisotna le tožnica in direktor tožene stranke, v pripravljalni vlogi z dne 2.6.2005 odgovorila, da s tem tožničine pravice iz delovnega razmerja niso bile kršene. V kolikor bi bil na zagovoru prisoten tudi D.G., bi tožena stranka to prav gotovo navedla tudi v tej pripravljalni vlogi, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo 6.6.2005. Trditev, da je bil D.G. prisoten na zagovoru, je zakoniti zastopnik tožene stranke podal šele v svoji izpovedbi ter ob soočenju s tožnico, vendar pa je to dejstvo tožnica ob soočenju kategorično zanikala. Z ozirom na to je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zgoraj navedene priče. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi morebitno zaslišanje priče D.G. ne bi vplivalo na drugačno odločitev sodišča prve stopnje o tem, da sta izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakoniti, saj je prvostopenjsko sodišče njuno nezakonitost ugotovilo iz drugih razlogov in to svojo ugotovitev tudi ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da sta bili izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ju je tožena stranka podala tožnici, nezakoniti, je sodišče prve stopnje sledilo tudi preostalemu delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje do 24.11.2005, vključno z opisom delovne dobe v delovno knjižico ter izplačilom pripadajočih prejemkov iz naslova delovnega razmerja za navedeno obdobje, skupaj s vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razen v zvezi z izplačilom zneska 24.602,00 SIT in odškodnine v višini 443.369,04 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2005 do plačila, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 163/2004
• VDS sodba Pdp 338/2006
• VDSS sodba Pdp 379/2009