VDS sodba Pdp 1502/2005

Jedro

Delavec pridobi status sindikalnega zaupnika ne glede na strinjanje delodajalca z njegovo izvolitvijo. V primeru sklenjene pogodbe med delodajalcem in sindikatom, v kateri je določeno število sindikalnih zaupnikov, pridobijo ti sindikalni zaupniki status zaščitenih delavcev po 113. členu ZDR z dnem obvestila delodajalca, da so bili izvoljeni za sindikalne zaupnike.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved direktorja tožene stranke št. KS-07/205 z dne 10.2.2005, s katero je bila tožniku iz poslovnega razloga redno odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu analitik poslovanja pri toženi stranki, nezakonita, ugotovilo je, da tožniku na podlagi te odpovedi delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka in da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejemal, če bi delal z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 108.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožnik kot izvoljeni sindikalni zaupnik užival delovnopravno imuniteto v smislu 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče je ugotovilo, da bi bila sicer redna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Tako je sporno le pravno vprašanje tožnikove imunitete. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da imuniteta ni avtomatično posledica izvolitve sindikalnega zaupnika, ker ZDR v 210. členu določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 113. členom tega zakona, lahko določa v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata med delodajalcem in sindikatom, ki je bila sklenjena že 14.5.1996, določa kriterije za določitev števila sindikalnih zaupnikov in ne fiksnega števila le-teh. Imuniteto po 113. členom ZDR pa uživajo samo tisti, ki so določeni v skladu z dogovorjenimi kriteriji z delodajalcem. Sodišče sicer ugotavlja, da je bilo vseh pet sindikalnih zaupnikov izvoljenih v skladu s pogodbo o pogojih za delovanje sindikata, ki določa takšno število sindikalnih zaupnikov, kar pa ni odgovor na trditve tožene stranke. Vprašanje je namreč, ali je delodajalec sploh dolžan priznati imuniteto vsem izvoljenim sindikalnim zaupnikom. Dovolj je bila tako izjava delodajalca, da ne priznava imunitete izvoljenim sindikalnim zaupnikom in s tem tudi ne tožniku. Če se sindikat s tem ni strinjal, bi moral število sindikalnih zaupnikov z imuniteto dogovoriti z delodajalcem ali vložiti tožbo. Tako tožnik ni dokazal, da uživa imuniteto. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo med predlaganimi dokazi sklicevala tudi na vloženo tožbo zoper sindikat s prilogami, med katere spada tudi pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata z dne 14.5.1996, ki pa je sodišče očitno ni upoštevalo, saj ni navedena med izvedenimi listinskimi dokazi. V skladu z dogovorjenimi kriteriji za določitev števila sindikalnih zaupnikov iz 1. odstavka 6. člena pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, bi se glede na zmanjšanje števila delavcev, ukinitev posameznih proizvodnih obratov, glede na to, da ni več dislociranih obratov in zaradi drugih spremenjenih okoliščin moralo število sindikalnih zaupnikov prilagoditi novim razmeram, zato bi moral sindikat pred volitvami skleniti ustrezen dogovor z delodajalcem o številu sindikalnih zaupnikov. Če pa je že izvedel volitve po svoje, pa po volitvah skleniti dogovor po 1. odstavku 210. člena ZDR. Takega dogovora ni bilo in število zaupnikov ni v skladu z dogovorjenimi kriteriji. Sodišče bi moralo upoštevati tudi 3. odstavek 6. člena pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, ki določa, da sindikalni zaupnik pridobi ta status z dnem, ko je direktorju podjetja s strani sindikata vročen pisni seznam pooblaščenim zaupnikov ter število pripadajočih plačanih ur za sindikalno delo. Sindikat je sicer vročil seznam z dne 14.2.2005, ki pa ne vsebuje števila pripadajočih delovnih ur in tudi zato niso izpolnjeni pogoji po pogodbi, da bi tožnik pridobil imuniteto. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da 113. člen ZDR sicer res določa, da delodajalec brez soglasja sindikata sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, vendar le v primeru, če je ta ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je s kandidaturo in izvolitvijo za sindikalnega zaupnika ravnal protizakonito, saj je zlorabil sindikat za svoje osebne interese in zato zanj ne velja imuniteta, določena v 113. členu ZDR. Iz listin, ki jih je predložil tožnik namreč jasno izhaja, da je kandidiral in bil z najmanjšim številom glasov izvoljen izključno zaradi pridobitve imunitete, kar pomeni nezakonito zloraba sindikata za pridobivanje lastnih osebnih koristi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Ni pravilna trditev tožene stranke, da bi pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata določala le kriterije za določitev števila sindikalnih zaupnikov in ne fiksnega števila le-teh. Citirani člen pogodbe določa, da : "upoštevaje organiziranost delovnega procesa, dela v izmenah in dislociranost, se določa pet sindikalnih zaupnikov.". Ta določba tako ne določa le kriterijev za določitev števila sindikalnih zaupnikov, ampak fiksno število le-teh. Podlaga za sklenitev pogodbe je bila določba 2. odstavka 32. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPgd - Ur. l. RS, št. 39/93), ki je določala, da se število sindikalnih zaupnikov pri delodajalcu določi s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikatom in delodajalcem, upoštevaje organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah, dislociranost itd.. Pogodba tako povzema določilo kolektivne pogodbe, katerega namen je jasen, torej določiti število sindikalnih zaupnikov. Da besedilo 6. člena pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikatov dopušča le eno razlago izhaja tudi iz dopisa direktorja tožene stranke sindikatu z dne 9.2.2005, ki se nahaja v spisu, v katerem direktor sindikatu izrecno priznava "da ima sindikalna organizacija s podpisom omenjene pogodbe pravico do petih sindikalnih zaupnikov...". V nadaljevanju dopisa direktor ugotavlja, da so se spremenili pogoji delovanja sindikalnih zaupnikov, ter da je prenehala potreba po petih sindikalnih zaupnikih, zaradi česar tožena stranka odstopa od pogodbe ter predlaga spremembe, katere se izvedejo s podpisom aneksa k pogodbi, v katerem je predvideno novo število sindikalnih zaupnikov in pogoji delovanja sindikata. K dopisu je bil predložen tudi predlog aneksa, ki namesto petih določa dva sindikalna zaupnika. Da si je tožena stranka začela drugače razlagati besedilo pogodbe s sindikatom zgolj za potrebe tega postopka, dokazuje tudi dejstvo, da v osmih letih izvajanja pogodbe se ob volitvah sindikalnih zaupnikov ni nikoli postavljajo vprašanje kriterijev oziroma koliko in katerim sindikalnim zaupnikom bo tožena stranka "podelila imuniteto". Pravno neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ne uživa imunitete, ker je s kandidaturo in izvolitvijo za sindikalnega zaupnika ravnal protizakonito, ker naj bi zlorabil sindikat za svoje osebne interese. Tožena stranka si po svoje razlaga tudi določbo 113. člena ZDR, pri čemer pa ne navedene nobenega predpisa, katerega naj bi tožnik kršil. Listine, ki so bile izvedene kot dokaz v predmetni zadevi, dokazujejo, da je tožena stranka želela preprečiti izvolitev tožnika za sindikalnega zaupnika. Tožnik tudi opozarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je imela tožena stranka utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu analitika poslovanja, pri čemer protispisno navaja, da je tožnik ugotovitvam tožene stranke, da je prenehala potreba po delu analitika poslovanja, ni ugovarjal. Tem ugotovitvam je tožnik izrecno ugovarjal pod točko V. in VI. tožbe. Fiktivnost ukinjanja delovnega mesta izhaja tudi dejstva, da se od aprila 2004 do februarja 2005 okoliščine poslovanja pri toženi stranki niso bistveno spremenile, kar bi narekovalo ukinitev samo delovnega mesta analitik poslovanja. Sodišče je prezrlo, da tožena stranka ni spoštovala 5. odstavka 88. člena ZDR, po katerem mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved. V tožbi je tudi opozoril na dejstvo, da je tožena stranka sprejela izpodbijano odpoved še preden je spremenjeni akt o sistemizaciji pričel veljati oziroma je očitno, da ta ni bil nikoli sprejet. Tožnik je pod točko IV pripravljalne vloge z dne 15.9.2005 izrecno opozoril na neutemeljenost odpovednega razloga, sklicujoč se na 2. alineo 89. člena ZDR. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja :

Zmotno je stališče tožene stranke, da imuniteta sindikalnega zaupnika ni avtomatično posledica izvolitve sindikalnega zaupnika v primeru sklenjene pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, v kateri je določeno število sindikalnih zaupnikov, kot je bilo to v konkretnem primeru. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bil tožnik poleg drugih štirih delavcev na volitvah 4.2.2005 izvoljen za sindikalnega zaupnika, o čemer je toženo stranko obvestil Obalni sindikat z dopisom z dne 5.2.2005. Da je bila tožena stranka o tem dejansko obveščena, izhaja iz njenega dopisa z dne 9.2.2005, v katerem je navedla, da se z izvolitvijo tožnika ne strinja in obenem predlagala spremembo pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata v tem smislu, da bi se določilo namesto petih sindikalnih zaupnikov le dva sindikalna zaupnika, ki bi uživala imuniteto, opredeljeno v 113. členu ZDR. Glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje je neutemeljena pritožbena navedba, da pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata v trenutku izvolitve tožnika, dne 4.2.2005, ni imela določenih pet sindikalnih zaupnikov, temveč le kriterije za njihovo določitev. Sama tožena stranka je namreč tudi že v odgovoru na tožbo navajala, da je imela s sindikatom sklenjeno pogodbo o zagotavljanju pogojev za delo z dne 14.5.1996, v kateri je imela določenih pet sindikalnih zaupnikov. Nadalje je navajala, da je od sklenitve pogodbe do izvolitve sindikalnih zaupnikov dne 4.2.2005 prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, zaradi česar bi moral sindikat pristati na spremembo pogodbe, ker je bilo število sindikalnih zaupnikov izrecno vezano na organiziranost delovnega procesa, dela v izmenah in dislociranih obratov. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je sindikat toženo stranko najprej obvestil (5.2.2005 - priloga A10), da je izvoljenih pet sindikalnih zaupnikov delavcev tožene stranke in šele na podlagi tega dopisa je tožena stranka dne 9.2.2005 sindikatu (priloga A29) predlagala spremembo pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata v tem smislu, da bi se določilo namesto petih sindikalnih zaupnikov le dva sindikalna zaupnika, ki bi uživala imuniteto po 113. členu ZDR in predložila tudi aneks pogodbe temu dopisu.

Glede na zgoraj navedeno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pridobil imuniteto sindikalnega zaupnika na podlagi volitev z dne 4.2.2005 z dnem, ko je bila tožena stranka o njegovih izvolitvi obveščena, to je s prejemom dopisa z dne 5.2.2005. Tožena stranka je bila tako najkasneje dne 9.2.2005 seznanjena, da je tožnik sindikalni zaupnik in mu nato 10.2.2005 odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A5). Na dan volitev sindikalnih zaupnikov je namreč veljala pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, sklenjena 14.5.1996, ki je določala pet sindikalnih zaupnikov. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da bi s sindikatom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga dosegla soglasje o tem, da se zmanjša število sindikalnih zaupnikov in da sporazumno s sindikati določi, kateri izmed izvoljenih sindikalnih zaupnikov uživajo status določen v 113. členu ZDR. Tako je tožnik pridobil status sindikalnega zaupnika s samo izvolitvijo in obvestilom tožene stranke in tožena stranka na to, ali se z izvolitvijo tožnika strinja ali ne, ni imela nobenega vpliva. Zakon namreč ne predvideva, da bi delodajalec lahko vplival na izbiro članov sindikata, kdo bo njihov sindikalni zaupnik. V pristojnosti delodajalca je le, da se s sindikati dogovori, kakšno število delavcev ima lahko položaj sindikalnega zaupnika po 113. členu ZDR, ne pa kdo izmed delavcev je lahko sindikalni zaupnik in kdo ne sme biti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata z dne 14.5.1996, ker ta ni navedena med izvedenimi listinskimi dokazi. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se je le-to sklicevalo na navedeno pogodbo, dikcija navedene pogodbe med strankama ni bila sporna, sporen je bila le pomen besedila. Tožena stranka je sama navajala, da je bilo dogovorjeno, da se upoštevaje organiziranost delovnega procesa, dela v izmenah in dislociranost obratov določi pet sindikalnih zaupnikov, pri čemer se je zavzemala, da to ne pomeni, da je dogovorjenih pet sindikalnih zaupnikov, temveč da se jih vsakič določa glede na organizacijske potrebe. Taka razlaga pa je v nasprotju, tudi po oceni pritožbenega sodišča, z jasno določbo, da gre za pet sindikalnih zaupnikov. Tega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, ki je predlagala spremembo pogodbe, tako da se določi le dva sindikalna zaupnika, vendar to šele po obvestilu o tem, kdo je bil na volitvah dne 4.2.2005 izvoljen za sindikalnega zaupnika. Tako bi spremembe lahko veljale le za naprej, seveda ob doseženem soglasju s sindikatom, na že izvoljene sindikalne zaupnike pa bi lahko vplivale le ob dogovoru tožene stranke s sindikatom in to od sklenjenega dogovora dalje. Dne 10.2.2005, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je veljala pogodba, ki je določala pet sindikalnih zaupnikov, tožena stranka pa je bila tudi že obveščena, da je bil na volitvah z dne 4.2.2005 za sindikalnega zaupnika izvoljen tožnik, torej je užival imuniteto določeno v 113. členu ZDR skladno z določbo 1. odstavka 210. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik ravnal protizakonito, ko je kandidiral za sindikalnega zaupnika, ki sicer niso podprte z nobenimi dokazi. Kdo lahko kandidira za sindikalnega zaupnika, torej ima aktivno volilno pravico, se namreč določi s pravili sindikata, na katera pa delodajalec nima in ne sme imeti vpliva, ker gre za avtonomno ureditev, ki je seveda tudi podvržena z zakonom in organizacijskim pravilom sindikalne organizacije, vendar se v ta pravila delodajalec ne more spuščati. Delodajalec se s sindikati le dogovori o delovanju sindikata pri delodajalcu, kot to določa zakon in kolektivna pogodba.

Ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov v času, ko je bil sindikalni zaupnik, ne da bi pridobila soglasje sindikata in mu tudi ni ponudila ustrezne zaposlitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov razveljavilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo na njeno razrešitev ni pripomogel.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1277/2005
• VDS sodba Pdp 1489/2005
• VDS sodba Pdp 102/2005