VDSS Sodba X Pdp 301/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kršitev kolektivne pogodbe ni podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da določba drugega odstavka 39. člena KPJS že sama po sebi dovoljuje zaključek, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za celoten delovni čas, ko opravlja delo. Določba izrecno navaja, da dodatek pripada samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Drugi odstavek torej časovno zamejuje pravico do dodatka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj, udeleženci na strani predlagatelja (od 1. do 6.) in nasprotni udeleženec sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec članom predlagatelja kršil 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS, pravico do izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah v času epidemije, ker jim pri plačah za mesec marec, april in maj 2020, ko niso delali od doma, ni v celoti izplačal dodatka 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca za opravljene in evidentirane ure dela, ter da je nasprotni udeleženec dolžan skladno z 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS članom Sindikata vojakov Slovenije za vse evidentirane ure dela, razen za ure dela od doma, v času od 12. marca od 18. ure do 31. maja do 24. ure obračunati bruto razliko med že obračunanim zneskom dodatka za delo v rizičnih razmerah za čas epidemije pri plačah za mesec marec, april in maj 2020 do višine 65 % urne postavke osnovne plače, odvesti davke ter jim izplačati dolgovano neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, tj. od 5. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da udeleženci na strani predlagatelja in predlagatelj sami krijejo svoje stroške postopka, predlagatelj pa je dolžan nasprotnemu udeležencu plačati stroške postopka v znesku 1.763,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Predlagatelj se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodba spremeni tako, da se predlogu v celoti ugodi. Navaja, da določba 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS ni nejasna, zato jo je v skladu z 82. členom OZ treba uporabljati tako, kot se glasi. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo drugače ter odločitev oprlo na razlago kolektivne pogodbe, s katero se oži obseg pravic iz KPJS. Poleg tega razlaga ni bila sprejeta v skladu s Poslovnikom Komisije za razlago KPJS ter ne bi smela biti objavljena. Če je delavec v času epidemije delo opravljal na delovnem mestu, je delo opravljal v nevarnih pogojih. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je nasprotni udeleženec ravnal pravilno, ko je upošteval, da so zaposleni na različnih delovnih mestih opravljali delo v nevarnih pogojih v različnem trajanju glede na 8-urni delavnik. O določitvi del in času trajanja teh del ne more odločati le delodajalec, ker ni bila takšna volja pogodbenih strank, zato so Usmeritve ministra za obrambo, s katerimi se je določila višina dodatkov, neveljavne. Meni, da ni pravilno, da se pri istem delu, ki ga javni uslužbenec opravlja ves čas, del ur prizna kot delo v rizičnih razmerah, del ur pa ne. Iz obrazložitve sodbe tudi ni mogoče ugotoviti, da izvajanje dela članov predlagatelja ne predstavlja povečane nevarnosti v celoti.

3. Stranski udeleženci (od 1. do 6.) se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se predlogu predlagatelja v celoti ugodi, predlagatelju in stranskim udeležencem pa priznajo stroški postopka, oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavljajo, da iz sodbe ni razvidno, da bi sodišče naredilo preizkus vsebine določbe 39. člena KPJS. Besedilo kolektivne pogodbe je jasno, zato bi moralo sodišče ugotoviti, ali so nastopili nevarni pogoji, kot jih določa KPJS. V kolikor javni uslužbenec v času epidemije dela, so z delom nedvomno povezani nevarni pogoji, saj je zaradi virusa ogroženo njegovo življenje in zdravje, pri čemer ogroženosti ni mogoče odvrniti. Iz obrazložitve sodišča ni zaslediti, da delavci tveganju niso izpostavljeni ves delovni čas oziroma da bi bili javni uslužbenci na delovnem mestu varni pred virusom. Sodišče bi moralo ugotoviti, da virus predstavlja konstantno nevarnost za zdravje in življenje javnih uslužbencev, ki opravljajo delo, ter zaključiti, da so javni uslužbenci za ves delovni čas upravičeni do dodatka za delo v rizičnih razmerah. Ne strinjajo se s stališčem sodišča, da ZVZD-1 delodajalcu nalaga, da sam določi dela in naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela. Nasprotni udeleženec torej ni mogel enostransko sprejeti odločitve, katero delo in katera naloga je v času epidemije za delavca ogrožajoča, saj takšnega znanja kot delodajalec nima.

4. Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagatelja in na pritožbo stranskih udeležencev. V odgovorih prereka navedbe iz pritožb, predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je nasprotni udeleženec kršil določbo 11. točke drugega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) s tem, da ni vsem delavcem predlagatelja, ki so v času epidemije COVID-19 delo opravljali na delovnem mestu, izplačeval dodatka v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca (temveč nižji odstotek) oziroma ker jim ga ni izplačeval za ves delovni čas.

8. KPJS v 39. členu določa dodatke za nevarnost in posebne obremenitve, med drugim v 11. točki prvega odstavka dodatek za delo v rizičnih razmerah (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij) v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Drugi odstavek 39. člena KPJS pa določa, da dodatek pripada javnemu uslužbencu samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kršitev kolektivne pogodbe ni podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da določba drugega odstavka 39. člena KPJS že sama po sebi dovoljuje zaključek, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za celoten delovni čas, ko opravlja delo. Določba izrecno navaja, da dodatek pripada samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Drugi odstavek torej časovno zamejuje pravico do dodatka.

10. Že z razlago (jasne) določbe drugega odstavka 39. člena KPJS v zvezi z 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS je šteti, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za celoten delovni čas, ko opravlja delo. Zato lahko delodajalec že na podlagi določbe 39. člena KPJS, ne da bi bila po Komisiji za razlago KPJS sprejeta posebna razlaga tega člena, odloči, da dodatka za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije ne bo delavcem izplačeval za ves delovni čas. Glede na takšno stališče pritožbenega sodišča torej niso bistvene pritožbene navedbe predlagatelja o tem, da naj bi bila razlaga sprejeta v nasprotju s Poslovnikom komisije in da sploh ne bi smela biti objavljena.

11. Pritožba stranskih udeležencev na strani predlagatelja neutemeljeno navaja, da sodišče ni naredilo preizkusa vsebine določbe 39. člena KPJS ter da iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, da delavci tveganju niso izpostavljeni ves delovni čas oziroma da bi bili javni uslužbenci na delovnem mestu varni pred virusom. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je sodišče pravilno sklepalo o vsebini navedenega člena ter pravilno štelo, da ni mogoče primerjati dela v pisarniških prostorih brez stika s strankami z delom, pri katerem se prihaja v stik z večjim številom oseb. Pritožba se dejansko zavzema za to, da bi se sodišče glede vsakega posameznega delovnega mesta opredelilo do vprašanja stopnje in trajanja nevarnosti, ki so ji delavci izpostavljeni v času epidemije, kar bistveno presega obseg presoje tega spora. Tovrstne pritožbene navedbe so neutemeljene in se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje. Enako velja za navedbe, ki se nanašajo na Usmeritve za določitev del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela v obdobju epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki jih je 8. 5. 2020 sprejel minister za obrambo, oziroma njihovih sprememb in dopolnitev z dne 26. 5. 2020.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Predlagatelj in udeleženci na njegovi strani sami krijejo stroške pritožb, s katerima niso uspeli (154. člena ZPP). Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi, ki nista bistveno pripomogla k odločanju pritožbenega postopka in tako ne štejeta kot za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba X Pdp 429/2021
• VDSS Sodba X Pdp 519/2021
• VDSS Sodba X Pdp 434/2023