VDSS Sodba Psp 114/2021

Jedro

ZUP v 1. točki prvega odstavka 263. člena določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena (od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze). Ker je bil predlog vložen 18. 6. 2020, torej po preteku enomesečnega roka, določenega v 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, je tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2020 in sklepa št. ... z dne 24. 6. 2020 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je predlog za obnovo postopka z dne 18. 6. 2020 vložil na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)¹, saj je izvedel za nova dejstva oziroma se je pridobila možnost uporabiti nove dokaze, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Predlog je vložil tudi na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ker se je odločba tožene stranke, ki je vodila postopek, opirala na predhodno vprašanje, ki je bilo kasneje s sodbo sodišča drugače rešeno. Predlog je bil pravočasen tako po določbi prvega odstavka 263. člena ZUP, kot tudi po četrtem odstavku 263. člena ZUP. Za nov dokaz (s katerim se dokazuje dejstvo) je izvedel 1. 6. 2020, ko je prejel sodbo Pdp 776/2019. Predlog za obnovo postopka pa je vložil 18. 6. 2020, torej v roku enega meseca. V predlogu je uveljavljal spremembo razloga bolniškega staleža od 4. 6. 2012 dalje, pri čemer pa je uveljavljal daljši objektivni rok iz petega odstavka 263. člena ZUP. Po mnenju sodišča prve stopnje pa naj bi že 21. 12. 2017 izvedel za izvedenčevo oceno o povezavi med škodnim dogodkom - poškodbo pri delu z dne 28. 8. 2011 in nastankom hernije. Tožnik je bil po nezgodi pri delu, do katere je prišlo 28. 8. 2011, kar izkazuje obrazec poročila o nesreči - poškodbi pri delu z dne 28. 8. 2011 in tudi prijava poškodbe pri delu na obrazcu ER-8 z dne 7. 9. 2011, nekaj časa v bolniškem staležu, nato pa je nekaj časa delal. Bolniški stalež je ponovno nastopil 4. 6. 2012. Pojavilo se je vprašanje o vzročni zvezi med poškodbo pri delu in zdravstveno nezmožnostjo za delo od 4. 6. 2012 dalje. V sporu I Pd 1054/2015 in kasneje I Pd 14/2019 je sodišče odločalo o obstoju te vzročne zveze. S pravnomočnostjo sodbe I Pd 14/2019 je bila ta vzročna zveza ugotovljena in dokazana. Ob vložitvi odškodninske tožbe v letu 2015 in tudi kasneje vse do pravnomočnosti sodbe tožnik ni vedel, ali se bo vzročna zveza med poškodbo pri delu in posledico ugotovila ali ne. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. A.A. z dne 25. 10. 2017 in prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 21. 12. 2017, obstoj vzročne zveze ni bil kristalno jasen. Zmotno je tako sklepanje sodišča prve stopnje, da odškodninska sodba ne more vplivati na vzrok bolniškega staleža. Iz pravnomočne sodbe I Pd 14/2019 namreč izhaja, da je bila posledica poškodbe pri delu hernija oziroma okvara hrbtenice, zaradi česar tožnik iz zdravstvenih razlogov ni bil zmožen za delo. V tem smislu pravnomočna sodba delovnega sodišča predstavlja tudi predhodno vprašanje. V zadevi gre za t.i. staro novo dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja. Enako velja za nov dokaz. Tožnik je za dejstvo, da je poškodba pri delu 28. 8. 2011 vzrok vseh njegovih zdravstvenih težav in začasnih nezmožnosti za delo, pravno kvalificirano izvedel, ko je prejel pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Takrat je lahko to tudi dokazoval. Strogo formalno je tožnik predlog za obnovo postopka vložil zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 4. 2020, s katero je bilo odločeno o začasni nezmožnosti za delo za čas od 12. 5. 2020 do 12. 7. 2020. Odločba, zoper katero je bil vložen predlog za obnovo postopka, tako definira sporno obdobje. Niti tožena stranka niti sodišče pa v zvezi s tem nista ugotavljala dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Tako postopanje pa odstopa od siceršnje prakse sodišča druge stopnje (Psp 70/2016 z dne 21. 4. 2016). Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je sklep tožene stranke z dne 24. 6. 2020, s katerim je bil zavržen predlog za obnovo postopka, neobrazložen in se ga zato ne da preizkusiti. Tudi v izpodbijani odločbi z dne 31. 7. 2020 se je tožena stranka osredotočila na obdobje od 4. 6. 2012 dalje, ne pa na obdobje iz odločbe z dne 23. 4. 2020. Tožnik je kasneje vložil predlog za obnovo postopka tudi pri ZPIZ-u. Z odločbo z dne 12. 4. 2021 je bilo predlogu za obnovo postopka ugodeno in je bila odločba z dne 29. 5. 2017 spremenjena tako, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu od 22. 5. 2017 dalje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni podana neposredna vzročna zveza v smislu 66. člena ZPIZ-2. Sodišče je do teh strokovnih ugotovitev prišlo po prebranju navedb in dokazov obeh strank, kar pomeni, da je samo odločalo o strokovnem vprašanju, o katerem pa nima znanj, s čimer so bile bistveno kršene določbe postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 24. 6. 2020. Z navedenim sklepom je bil kot prepozno vložen zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka.

6. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 23. 4. 2020. Imenovani zdravnik je odločil, da je bil tožnik od 12. 5. 2020 do 12. 7. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Tožnik s predlogom za obnovo postopka uveljavlja, da se ugotovi, da je nezmožnost za delo posledica poškodbe pri delu, ne pa bolezni.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik 28. 8. 2011 poškodoval pri delu. Izdelano naj bi bilo poročilo o poškodbi z dne 28. 8. 2011, zapisnik o raziskavi nezgode z dne 7. 9. 2011 in prijava nezgode - poškodbe pri delu z dne 7. 9. 2011 (obrazec ER-8). Tožniku je bil bolniški stalež priznan od 4. 10. 2011 do 13. 12. 2011 zaradi bolečin v hrbtu in nato ponovno od 4. 6. 2012 dalje zaradi okvare medvretenčne ploščice, okvare medvretenčne ploščice z radikulopatijo in bolečinami v križu z išiasom. Tožnik je bil tako ves čas v bolniškem staležu zaradi bolezni. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča I Pd 14/2019 z dne 4. 9. 2019, ki je bila potrjena s sodbo Pdp 776/2019 z dne 15. 5. 2020 pa je bila tožniku dosojena odškodnina, ki jo je dolžan plačati delodajalec. Podlaga za tako odločitev je bilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. A.A., ki je ugotovil povezavo med poškodbo pri delu z dne 28. 8. 2011, ko je tožnik utrpel udarnino hrbta, in nastankom hernije. Kot povzema sodišče prve stopnje je po oceni izvedenca poškodba pri delu pomenila sprožilni dejavnik, zaradi katerega se je hernija diska že predhodno degenerirane medvretenčne ploščice pričela klinično manifestirati.

8. ZUP v 1. točki 260. člena določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik se sklicuje na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je bilo podano v postopku pred delovnim sodiščem. Izvedensko mnenje je bilo izdelano 25. 10. 2017 in ustno dopolnjeno na naroku dne 21. 12. 2017 (zapisnik z naroka z dne 21. 12. 2017 - zapisnik z naroka v prilogi A/15 sodnega spisa). Tožnik je bil tako s podanim izvedenskim mnenjem nedvomno seznanjen najkasneje 21. 12. 2017. Ni namreč odločilna pravnomočnost sodbe, saj v sporni zadevi ne gre za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP, na katero se prav tako neutemeljeno sklicuje tožnik. Po navedeni točki se postopek obnovi v primeru, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo. S sodbo delovnega sodišča pa je bilo odločeno o odškodninski obveznosti delodajalca za povzročeno škodo delavcu (tožniku). Z navedeno sodbo tako nikakor ni bilo rešeno predhodno vprašanje. Glede začasne nezmožnosti za delo in o vzroku začasne nezmožnosti za delo namreč odloča tožena stranka ne pa delovno sodišče v odškodninskem sporu.

9. ZUP v 1. točki prvega odstavka 263. člena določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena (od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze). Ker je bil predlog vložen 18. 6. 2020, torej po preteku enomesečnega roka, določenega v 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, je tožena stranka tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgla.

10. Glede na navedeno za odločitev tako ni bistveno pojasnjevanje sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, in sicer glede uporabe 66. člena ZPIZ-2. Ključno je namreč, da je bil predlog za obnovo postopka prepozen, kar pomeni, da do vsebinske presoje niti ni moglo priti.

11. Glede pritožbenih navedb, da se je sodišče in tudi tožena stranka osredotočilo na začetek začasne nezmožnosti za delo, to je od 4. 6. 2012 dalje, ne pa na obdobje iz odločbe z dne 23. 4. 2020, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se tako sodišče prve stopnje kot tudi tožena stranka povsem jasno osredotočila na odločbo z dne 23. 4. 2020. Navedena odločba je tudi citirana v izreku prvostopenjskega sklepa z dne 24. 6. 2020. V obrazložitvi sta zgolj dodatno pojasnjevala, da je očitno tožnik tudi že pred 25. 10. 2017 oziroma 21. 12. 2017 vedel, da je 28. 8. 2011 prišlo do poškodbe pri delu, pri kateri je utrpel udarnino hrbta in mu je bil tako razlog začasne nezmožnosti za delo ves čas znan, vendar pa ga ni uveljavljal.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil sklep tožene stranke z dne 24. 6. 2020, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo postopka, neobrazložen. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, s katero je uveljavljal navedeni razlog. Tožena stranka pa je odločitev ustrezno pojasnila v drugostopenjski odločbi z dne 23. 4. 2020, zoper katero je tožnik vložil tožbo na sodišče. Prav tako za odločitev ni odločilno dejstvo, na katero se sklicuje tožnik, in sicer, da naj bi ZPIZ ugodil tožnikovemu predlogu za obnovo postopka in odločbo z dne 29. 5. 2017 spremenil tako, da je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu od 22. 5. 2017. Gre za odločitev drugega organa (ZPIZ), ki za odločitev v sporni zadevi ni relevantna.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 473/2013
• VDSS sodba Psp 490/2013
• VDSS Sodba Psp 320/2022