VDSS Sodba Pdp 275/2021

Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (zgolj ugotovitev, da naj bi tožničino opozarjanje na nekatere pomanjkljivosti pri toženkinem delovanju naletele na negativen odziv, ne pomeni, da je odpoved posledica tega opozarjanja), v postopku pa se je izkazalo, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu pravnice ni bilo več potrebno, saj je preostanek njenega dela prevzel njen nadrejeni, je odpoved z dne 11. 8. 2020 zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I. Ugotovi se nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 11. 8. 2020 ter da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še vedno traja.

II. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ ter ji od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev sodbe dalje."

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnice z dne 11. 8. 2020 ter da delovno razmerje med strankama na tej podlagi ni prenehalo in še vedno traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo, jo ponovno vpiše v matično evidenco ZPIZ ter ji od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrne stroške postopka v višini 802,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Navaja, da so v sodbi nepravilno ali pomanjkljivo povzete njene navedbe o pravno relevantnih dejstvih glede polne zasedenosti obeh pravnic, tožničinih morebitnih opozarjanjih ter glede dejstva, da pri njej za opravljanje pravniških delovnih nalog v službi za pravne kadrovske in splošne zadeve zadošča poleg vodje le ena delavka. Glede sestankov, na katere se je tožnica sklicevala, ponavlja, da ti niso potekali zaradi kadrovske problematike. Pojasnjuje, da je direktor na seji sveta delavcev poročal o tem, kaj se je govorilo na seji nadzornega sveta, in je potrdil, da tam ni bilo govora o sistemizaciji, glede sestanka 11. 6. 2020 pa, da se je nanašal na stavkovni sporazum. Meni, da pretresanje govoric na sestankih, sklicanih zaradi druge problematike, ne more biti zavezujoče za vodstvo. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo trditev, da za utemeljenost odpovedi ne more biti merodajen ravno mesec dni pred odpovedjo. Sklicuje se na natančna pojasnila, zakaj je tožničina zaposlitev postala odvečna ter kako je potekala njena zaposlitev pri njej. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da je bil projekt A. edina zadolžitev tožnice, ki pa jo je po njenem odhodu prevzel vodja B.B.. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev, zakaj pravno mnenje C.C. ni bilo pravilno. Ponavlja, da tožnica s pobudami glede stanja v podjetju in pravic delavcev ni opozarjala na nepravilnosti, temveč je podala konstruktivne predloge, kaj naj se obravnava na svetu delavcev, njena kritika se ni nanašala na vodstvo tožene stranke, tožnica pa niti ni bila znana po svoji sindikalni aktivnosti. Nasprotuje dokazni oceni in trdi, da je sodišče prve stopnje le deloma povzelo izpoved tožničinega nadrejenega B.B.. Sklicuje se na njegovo izpoved, kaj in v kolikšnem obsegu je tožnica delala pred odpovedjo ter koliko se je povečalo njegovo delo zaradi prevzema njenega dela po odpovedi. Meni, da je bila njegova izpoved kredibilna in nepristranska ter da s tožnico nista bila v konfliktnem odnosu. Meni, da je v izpodbijani sodbi izostala dokazna ocena izpovedi navedene priče. Navaja, da je treba izjave direktorjev o tem, da ne bo odpuščanj, razumeti v kontekstu govoric o odpuščanjih, ki so se pri toženi stranki pojavile v času prvega vala epidemije. Zatrjuje bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Kot nepravilni graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dopisi tožnice naleteli pri vodstvu na negativen odziv, tožena stranka pa drugega ni dokazala, ter stališče, da organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Sklicuje se na to, da je dokazala, da je bil poslovni razlog za odpoved resničen, da za delavko ni bilo dela in da med njima tudi ni bilo spora. Meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zgolj zato, ker projekt A. ob odpovedi še ni bil končan, in ker je bila odpoved za tožnico popolno presenečenje. Dalje navaja, da dve izjavi direktorja, podani na sestankih, ki so bili sklicani v zvezi z neko drugo tematiko, ne moreta biti toliko zavezujoči, da se direktor v roku dveh mesecev ne bi smel odločiti, da bo iz poslovnih razlogov odpustil koga, za katerega očitno ni dovolj dela. Trdi, da sta se izjavi nanašali na odpuščanje v večjem obsegu, na morebitne viške delavcev. Kot nepravilno graja stališče sodišča, da bi se poslovni razlog moral predhodno potrditi že v kadrovskem načrtu, ki ni zakonski institut, ki bi ga delovnopravna zakonodaja predvidevala za primere odpovedi iz poslovnih razlogov. Meni, da je prestrogo stališče in v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude, če delodajalec ne sme odpustiti delavca, za katerega ni delovnih nalog, če to ni bilo predhodno odobreno v kadrovskem načrtu. Trdi, da odsotnost predhodne napovedi odpuščanja v kadrovskem načrtu ni neutemeljen odpovedni razlog. Nasprotuje stališču, da bi v času pred odpovedjo moralo priti do sprememb v poslovanju, da bi bila lahko odpoved iz poslovnega razloga zakonita, saj je dokazala, da tožnica že od začetka leta 2018 ni imela kontinuiranih delovnih zadolžitev, ampak ji je njen vodja naložil opravljanje občasnih opravil. O tem, ali je odpoved zakonita ali ne, po njenem mnenju sodišče ne bi smelo odločiti na podlagi presoje, kaj vse bi bilo mogoče pravniškega postoriti pri toženi stranki, da bi se našlo kakšno delo za tožnico. Sklicuje se na akt o sistemizaciji, po katerem pri toženi stranki obstaja le eno delovno mesto pravnice. Zatrjuje, da v predmetni zadevi ni šlo za odpoved iz nedopustnega razloga. Zatrjuje pomanjkljivo in pristransko obrazložitev izpodbijane sodbe, sklicuje se na odločitev Ustavnega sodišča Up-1273/09 ter Up‑147/09 in zatrjuje kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja ter predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila pritožbenih stroškov toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločilnih dejstev pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 8. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja dejstva ter zavzelo naslednja pravilna materialnopravna pravna stališča:

- da sta bili stranki v delovnem razmerju za opravljanje dela pravnice v službi za pravne, kadrovske in splošne zadeve, najprej za določen čas, nato pa za nedoločen čas od 1. 2. 2018 dalje,

- da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov z dne 11. 8. 2020,

- da je v odpovedi opisani organizacijski razlog dovolj obrazložen,

- da tožnica pri izbiri med njo in sodelavko ni bila diskriminirana,

- da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na projektih oziroma naloge, ki ji jih je sproti dodeljeval nadrejeni,

- da sodelavka, ki je ohranila zaposlitev, ni prevzela nobenih tožničinih zadolžitev pri toženi stranki, tožničin nadrejeni pa je prevzel delo na področju uskladitve toženkinega delovanja z evropsko uredbo o varstvu osebnih podatkov, kar je bila zadnja tožničina naloga (projekt) pri toženi stranki.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved zaradi poslovnega razloga nezakonita, materialno pravno zmotna. Zmotno je namreč štelo, da odpoved ni zakonita, ker tožena stranka prenehanja potrebe po tožničinem delu ni predvidela v junija 2020 sprejetem planu zaposlenih za leto 2020, in ker je direktor tožene stranke na seji sveta delavcev 4. 6. 2020 in sestanku sindikata z vodstvom in predstavniki sveta delavcev 11. 6. 2020 povedal, da "ni viškov" oziroma da ni predvidena nova sistemizacija oziroma odpuščanje delavcev. Delodajalec ni vezan na eventualne izjave ali celo obljube vodstva o tem, da delo delavcev ne bo postalo nepotrebno. V okviru ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude delodajalec ne glede na to lahko sprejme odločitev o reorganizaciji in na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ni v nasprotju z določbami ZDR-1, če delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je prenesel na druge zaposlene in je s tem postalo nepotrebno, ne da bi to predvidel v predhodno sprejetem kadrovskem načrtu. Glede na navedeno ni bistveno, ali so pri toženki po sprejemu tega načrta nastopile spremembe, ki bi terjale drugačno organizacijo in niso bile predvidene junija 2020, niti ali toženkina služba za splošne, kadrovske in pravne zadeve spada pod njeno upravo.¹ Na zakonitost odpovedi prav tako ne more vplivati dejstvo, da je bila odpoved za tožnico popolno presenečenje, ob dejstvu, da je njeno delo v zvezi z evropsko uredbo o varstvu osebnih podatkov prevzel njen nadrejeni poleg svojega dela, pa tudi ne, da delo na tem projektu v času odpovedi ni bilo v celoti zaključeno. Za odločitev prav tako ni pomembno, ali so bili splošni akti tožene stranke usklajeni z zakonodajo ali ne, saj od nje ni mogoče zahtevati, naj akte uskladi z zakonodajo, tako da bo lahko tožnici zagotavljala delo po pogodbi o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (zgolj ugotovitev, da naj bi tožničino opozarjanje na nekatere pomanjkljivosti pri toženkinem delovanju naletele na negativen odziv, ne pomeni, da je odpoved posledica tega opozarjanja), v postopku pa se je izkazalo, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu pravnice ni bilo več potrebno, saj je preostanek njenega dela prevzel njen nadrejeni, je odpoved z dne 11. 8. 2020 zakonita.

8. Glede na to je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek, vključno z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

9. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pri čemer je iz organigrama (listina B 3) tožene stranke jasno razvidno, da je navedena služba pri njej enako kot še 5 drugih služb (za odnose z javnostmi in marketing, za informatiko, za kontroling itd.) organizirana ločeno od uprave.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 294/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 371/2015
• VDSS sklep Pdp 975/2015