VDSS Sodba Pdp 233/2021

Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da bi moral tožnik natančno navesti, da je na konkretne dneve, ki so po predloženi evidenci opredeljeni kot tedenski počitek, na telefon prejel konkretne klice in v zvezi s čim (in to tudi dokazati), česar pa ni storil. Pravilno je sodišče zaključilo, da je tožnik le pavšalno in posplošeno trdil, da je dnevno prejemal klice v zvezi z delom A.-ja in glede komunikacije znotraj slovenskega kontingenta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 2.752,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.752,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine za 26 dni neizkoriščenega tedenskega počitka na mirovni misiji KFOR 37, ker mu tožena stranka na misiji ni zagotovili niti dneva tedenskega počitka v nepretrganem trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe navedlo konkretne dneve, ko je tožena stranka zagotovila tožniku tedenski počitek, in hkrati dneve, za katere pa tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik zgolj na splošno izpovedal in da ni dokazal, da je dnevno prejemal klice in moral biti dosegljiv na službeni telefon, saj je med postopkom podal konkretno trditveno podlago, da je vsakodnevno prejemal klice v zvezi s službenimi obveznostmi. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago, da so ga na službeni telefon klicali pripadniki po nacionalni liniji, poveljujoči po mednarodni liniji ter ostali akterji na območju delovanja tožnikove A. skupine. Navedbe tožnika, da je prejemal klice na službeni telefon vsakodnevno, so potrdile skoraj vse priče. Tožnik se ne strinja z naziranjem sodišča prve stopnje, da bi moral za vsak dan tedenskega počitka navesti, katere konkretne klice je prevzel, saj je navedeno prestrogo tolmačeno. Tožnik je zatrjeval in dokazal, da je vsakodnevno prejemal klice v zvezi z delom na službeni telefon. Tožena stranka je tožniku odredila stalno dosegljivost na službeni telefon. Na službene klice je tožnik moral odreagirati, nuditi informacije, organizirati delo itd. Tožnik se na klice na službeni telefon ni oglašal prostovoljno, ampak je to sodilo v organizacijo dela, saj je moral biti dosegljiv lokalnemu prebivalstvu, pripadnikom slovenskega kontingenta in poveljujočim po mednarodni liniji. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da udeležba na sestankih ne predstavlja kršitve tožnikove pravice do tedenskega počitka, saj bi tožena stranka morala organizirati delo tako, da sestanki ne bi bili organizirani ravno ob nedeljah. Ker drugačna organizacija dela ni bila možna, se je tožnik moral udeleževati sestankov ob sobotah zvečer in tudi ob nedeljah. Navedeno je potrdila tudi priča B.B., ki je bil sicer poveljnik druge A. skupine, in je potrdil navedbe tožnika, da drugačna organizacija ni bila mogoča. Zato je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da bi tožnik lahko nedeljske sestanke organiziral na drug način. V zvezi z izdelavo dokumentacije na zatrjevane dneve tedenskega počitka pa tožeča stranka ugotavlja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do navedbe tožnika, da so bili le dnevi tedenskega počitka možen čas, da je tožnik opravil vse obveznosti, ki mu jih je nalagala nacionalna zakonodaja. Sodišče se prav tako ni opredelilo do nepredvidljivosti narave dela v A., kar je od tožnika kot poveljnika A. skupine zahtevalo nenehno spreminjanje načrtov dela. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodbe ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za 26 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Kot pripadnik stalne sestave SV je bil napoten dne 12. 4. 2018 in 11. 10. 2018 (za obdobje od 18. 4. 2018 do 2. 11. 2018) na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in SV v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE - KFOR" na Kosovem pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Med strankama je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku v času misije omogočila tedenski počitek. Tožena stranka je trdila, da je tožniku na misiji poleg posebnega misijskega dopusta zagotovila 26 dni tedenskega počitka in predložila evidence dnevne delovne obremenitve, nasprotno pa je trdil tožnik, da mu ni zagotovila niti enega dneva tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen na zatrjevane dneve tedenskega počitka, ki so bili nedelje (22. 4., 29. 4., 14. 5., 20. 5., 10. 6., 17. 6., 1. 7., 22. 7., 26. 8., 23. 9., 30. 9., 14. 10. in 21. 10. 2018). Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka za 13 dni med tednom tožniku tedenskega počitka ni zagotovila, medtem ko tožnik delovnih obveznosti na nedelje (z izjemo dne 22. 4. 2018), ki jih je tožena stranka v evidencah dnevne delovne obremenitve zabeležila kot proste, ni opravljal. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku v času misije zagotovila tedenski počitek v skupnem trajanju 12 dni.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je med postopkom podal konkretno trditveno podlago v zvezi z opravljanjem delovnih obveznosti "dosegljivost na službeni telefon in sprejem klicev v zvezi z delom" in glede komunikacije znotraj slovenskega kontingenta. Tožnik je tekom postopka pavšalno trdil, da je vsakodnevno prejel klice v zvezi s službenimi obveznostmi, glede na to, da so tožnika na službeni telefon klicali pripadniki po nacionalni liniji, poveljujoči po mednarodni liniji ter ostali akterji na območju delovanja tožnikove A. skupine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič C.C., D.D., B.B., E.E. in F.F. pravilno zaključilo, da je za presojo glede zagotavljanja tedenskega počitka odločilno vprašanje, katere konkretne zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik na dan, ko naj bi imel po evidenci prosti dan. Priči E.E. in F.F. sta sicer izpovedali enako kot tožnik (na splošno), da je tožnik klice prejemal dnevno in so se vrstili eden za drugim, medtem ko sta priči D.D. in B.B. izpovedali, da so na telefon lahko kadarkoli poklicali iz G., vendar tako kot C.C. nista vedela izpovedati, ali in kako pogosto je tožnik dejansko prejel klice na dan tedenskega počitka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 3/2020, sodba VIII Ips 18/2020, VIII Ips 22/2020 ter VIII Ips 40/2020) ugotavljalo, ali je tožnik podal zadostno trditveno podlago, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel na dan, ko naj bi po evidenci imel prosti dan. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da bi moral tožnik natančno navesti, da je na konkretne dneve, ki so po predloženi evidenci opredeljeni kot tedenski počitek, na telefon prejel konkretne klice in v zvezi s čim (in to tudi dokazati), česar pa ni storil. Pravilno je sodišče zaključilo, da je tožnik le pavšalno in posplošeno trdil, da je dnevno prejemal klice v zvezi z delom A.-ja in glede komunikacije znotraj slovenskega kontingenta.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do njegovih navedb, da so bili le dnevi tedenskega počitka možen čas, da je tožnik opravil vse obveznosti, ki mu jih je nalagala nacionalna zakonodaja. Ni točna pritožbena trditev, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolnoma izostala, čeprav je tudi priča B.B. potrdila, da sta bila s tožnikom vsakodnevno v pisarni. Tožnik je prepričljivo izpovedal, kar je potrdila tudi priča B.B., da je bil med tednom obremenjen z nalogami po mednarodni liniji, zato so bili domnevni dnevi tedenskega počitka edini možen čas, da je tožnik izdelal nacionalna poročila, in da je ta poročila ter določene podatke vsaj nekajkrat posredoval na nedeljo, kar pa izhaja tudi iz elektronske korespondence v spisu. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve natančno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da tožniku praviloma poročil in podatkov ni bilo treba izdelati in posredovati na nedeljo, ker so bili postavljeni roki za izdelavo poročil in posredovanje podatkov ter je tudi obrazložilo, da v kolikor je rok za oddajo poročil potekel na dan, ko je imel tožnik tedenski počitek, bi lahko tožnik navedeno opravil en dan prej. Pravilno je tudi zaključilo, da če se je tožnik sam odločil, da bo poročila in podatke izdelal in posredoval na dan počitka, čeprav bi to lahko storil dan prej ali po tem oziroma nalogo poveril namestniku, to ne predstavlja kršitve tožnikove pravice do tedenskega počitka s strani tožene stranke.

8. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z organiziranjem sestankov s podrejenimi ob nedeljah dopoldan (ob 10.00 uri), ki jim je predal navodila za delo, ki jih je prejel na sobotnem sestanku v poveljstvu H.. Sodišče je sledilo izpovedim prič D.D. in C.C., da je bil tožnik avtonomen pri odločitvi, kdaj bo s podrejenimi opravil sestanek, pri čemer je C.C. izrecno izpovedal, da bi tožnik moral izvesti sestanek v soboto zvečer, če je bil v nedeljo predviden tedenski počitek, kar je potrdila tudi priča D.D., ki je izpovedala, da se je tožnik lahko sam odločil, kdaj bo sestanek izvedel. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno zaključilo, da sestanki s podrejenimi, ki jih je tožnik opravljal na dan tedenskega počitka, ne predstavljajo kršitve tožnikove pravice do tedenskega počitka s strani tožene stranke. Zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da mu je bilo ukazano, da mora sestanke s podrejenimi imeti ravno ob nedeljah, ko je imel prosti dan, temveč se je sam odločil, kdaj bo vodil sestanke, je v skladu z obstoječo sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 37/2020).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenemu postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 47/2021
• VDSS Sodba in sklep Pdp 287/2021
• VDSS Sodba Pdp 147/2021