VDSS Sodba Pdp 392/2021

Jedro

Med pravice iz delovnega razmerja spada tudi pravica do regresa za letni dopust, kot tipična terjatev iz delovnega razmerja. O temelju tovrstnih terjatev (četudi gre zgolj za opisne dajatvene zahtevke) je bilo torej že pravnomočno odločeno, predmet tega spora pa je njihova višina.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sodbe (zavrnilni in stroškovni izrek) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 800,00 EUR za čas od 1. 7. 2013 do 2. 7. 2016 in od zneska 800,00 EUR za čas od 1. 7. 2014 do 2. 7. 2016.

Toženka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Pritožba toženke se zavrne in se izpodbijani (ugodilni) del sodbe potrdi.

III. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati regres za letni dopust za leto 2013 v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2016 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2014 v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (plačilo zamudnih obresti od zneska 800,00 EUR za čas od 1. 7. 2013 do 2. 7. 2016 in od zneska 800,00 EUR za čas od 1. 7. 2014 do 2. 7. 2016) je zavrnilo. S sklepom, ki ni predmet pritožbene presoje, je ustavilo postopek zaradi umika tožbe za plačilo zneska 3.203,72 EUR s pripadki. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 215,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženka ni izrecno ugovarjala zastaranja zamudnih obresti, zato sodišče ne bi smelo samo upoštevati triletnega zastaralnega roka. Pri odmeri stroškov pa ni upoštevalo, da se je zaradi umika tožbe spremenil delež uspeha v pravdi.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je ugovor zastaranja utemeljen. Navaja, da pravnomočna odločitev sodišča leta 2015 v zadevi I Pd 835/2013 ne predstavlja podlage za uveljavljanje zahtevka za plačilo regresa, saj je bilo z njo odločeno le o zakonitosti odpovedi. Nasprotuje stališču, da je tožnica imela možnost zahtevati vse, kar ji pripada po sodbi šele ob njeni pravnomočnosti. Toženka je bila dolžna plačati plačo in zamudne obresti, kar potrjuje dajatveni zahtevek iz pravnomočne sodbe. Plačilo zapadlih zneskov regresa bi morala tožnica uveljavljati hkrati z uveljavitvijo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Z vložitvijo prvotne tožbe ni prišlo do pretrganja zastaranja.

4. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi tožbe, vložene 3. 7. 2019, prisodilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2016 do plačila in regres za letni dopust za leto 2014 v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2016 do plačila. Zavrnilo je plačilo zamudnih obresti za čas od 1. 7. 2013 do 2. 7. 2016 oziroma za čas od 1. 7. 2014 do 2. 7. 2016. Gre za spor v posledici predhodnega spora iz naslova nezakonitosti izredne odpovedi.

7. S pravnomočno sodbo I Pd 853/2013 z dne 9. 7. 2014, ki je bila potrjena s sodbo Pdp 1442/2014 z dne 19. 2. 2015, je namreč sodišče ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 15. 4. 2013 ter toženki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko je bila nezakonito odjavljena iz obveznih zavarovanj, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa delovno dobo in plačo. To pomeni, da sodišče v navedenem sporu ni ugotovilo zgolj nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kot zmotno navaja toženka, saj je bilo ugodeno tudi zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.

8. Med pravice iz delovnega razmerja spada tudi pravica do regresa za letni dopust, kot tipična terjatev iz delovnega razmerja. O temelju tovrstnih terjatev (četudi gre zgolj za opisne dajatvene zahtevke) je bilo torej že pravnomočno odločeno, predmet tega spora pa je njihova višina.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja - da naj bi bila tožba vložena po poteku petletnega zastaralnega roka od nastanka terjatve v letu 2013 oziroma 2014. Pri tem je navedlo, da je imela tožnica šele po pravnomočnosti predhodnega spora možnost zahtevati vse, kar ji pripada zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar ne drži povsem, predvsem pa to za presojo zastaranja (po višini določene terjatve) niti ni bistveno.

10. Tako kot je tožnica v okviru reparacijskega zahtevka vsaj z naslovom terjatve (ki je po višini ni določila) opredelila plačo, bi lahko določneje po temelju opredelila tudi terjatev iz naslova regresa za letni dopust. Vendar pa to, da v predhodnem sporu tega ni storila, ni ovira za vložitev nove tožbe po višini – ne v smislu razsojene stvari, kot tudi ne z vidika zastaranja. Bistveno je, da je v predhodnem sporu postavila vsaj docela splošen reparacijski zahtevek ter si s tem zagotovila odločitev o temelju terjatve.

11. Ker se je toženkin ugovor zastaranja nanašal le na temelj zahtevka, o katerem pa je bilo predhodno že pravnomočno odločeno, toženkine navedbe o nepretrganju zastaranja z vložitvijo nove tožbe že iz tega razloga niso upoštevne.

12. Z vprašanjem zastaranja je povezana tudi odločitev o tožničini pritožbi. Za zakonske zamudne obresti kot občasno terjatev sicer velja triletni zastaralni rok iz 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), vendar pa je bistveno, da se toženkin ugovor zastaranja regresa, kot ga je podala, ni raztezal na zamudne obresti. Zato se sodišče prve stopnje do tega ne bi smelo opredeliti (tretji odstavek 335. člen OZ, III Ips 67/2001, II Ips 31/2013). Zato je tožnica upravičena do zahtevanih zamudnih obresti.

13. Tožnica v pritožbi, sklicujoč se na delni umik tožbe, pravilno uveljavlja, da je toženkin delež uspeha le v prvi fazi postopka, tj. do delnega umika tožbe, ne pa v celotnem postopku, znašal 67 %, tožničin pa 33 %, medtem ko je v nadaljnji fazi postopka tožnica uspela v celoti. To pomeni, da ji je sodišče priznanih 900 točk iz te druge faze postopka neutemeljeno znižalo za 67 %, kar znaša 361,80 EUR. Za toliko se tožnici priznani stroški zvišajo, tj. z 257,40 EUR na 619,20 EUR. Stroški toženke pa so le 300 točk za odgovor na tožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 224,00 EUR, v 67 % pa 150,10 EUR. Iz navedenega izhaja, da je toženka dolžna tožnici povrniti 469,70 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 158. člena ZPP).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici v celoti prisodilo zahtevane zamudne obresti ter spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da jih je prevalilo na toženko. Njeno pritožbo je zavrnilo in potrdilo z njene strani izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15. S pritožbo je uspela le tožnica. Zato ji je toženka, ki krije sama svoje stroške pritožbe, dolžna povrniti 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 186,66 EUR (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 668/2010
• VDSS Sodba Pdp 37/2024
• VDSS sodba Pdp 497/2010