VDSS Sodba in sklep Pdp 268/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izračunu tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki je število nadur za posamezni mesec izračunala na način, da je od števila opravljenih ur odštela število ur delovnih dni (brez praznikov, letnih dopustov in drugih odsotnosti z dela). Za višino dodatka za nadurno delo (50 %) je pravilno upoštevalo Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (sedmi odstavek 84. člena).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi pa je dolžna plačati stroške v višini 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi, da ji je dolžna tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi plačati znesek v višini 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2018 do plačila (točka I izreka sodbe in sklepa) in da ji je dolžna plačati zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni zamude, ki so prav tako razvidni iz izreka, za čas od aprila 2015 do januarja 2018 (točka II izreka sodbe in sklepa). Tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo, da toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi plača posamezne zneske iz naslova nadurnega dela, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od dni zamude, ki so prav tako razvidni iz izreka, za čas od aprila 2015 do januarja 2018 (točka III izreka sodbe in sklepa). V presežku je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (točka IV izreka sodbe in sklepa). Zavrnilo je, kar je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi zahtevala drugače, tj. neto zneske iz naslova nadurnega dela v točno določeni višini (točka V izreka sodbe in sklepa). Tožbo je v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov iz naslova nadurnega dela, zavrglo (točka VI izreka sodbe in sklepa). Tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo, da toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi plača pravdne stroške v višini 2.511,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka VII izreka sodbe in sklepa). Naložilo ji je še, da ji plača nadaljnje pravdne stroške v višini 243,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I izreka sklepa).

2. Zoper točke I, II, III (in VII) izreka navedene sodbe in sklepa se pritožuje tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izjava tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi nična. S tem je omejilo pogodbeno svobodo pravdnih strank in poseglo v temeljno načelo pacta sunt servanda. Sodna praksa potrjuje, da je pogodba o izobraževanju veljavna (sodbi VDSS Pdp 1168/2010, Pdp 598/2010). Tovrstna pogodba ni posebej zakonsko urejena, treba je izhajati iz splošnih pravil obligacijskega prava. Pogodbeni stranki sta s pogodbo uredili medsebojne pravice in obveznosti. OZ v 9. členu določa načelo izpolnitve obveznosti, ki zagotavlja pogodbeno disciplino. Stranki sta dolžni izpolniti obveznosti, za katere sta se dogovorili. Izjava tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi je veljavna. Zavezala se je, da bo vrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja, če delovno razmerje prekine pred potekom petih let. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je svoje obveznosti izpolnila. Ničnostna sankcija je določena za oderuško pogodbo, pri čemer je pogodba oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi ni tako ravnala. V primeru čezmernega prikrajšanja sankcija ni ničnostna, ampak je določena le pravica zahtevati razveljavitev pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo pristransko in neupoštevaje stališča v sodni praksi (sklep VSRS VIII Ips 320/2010). Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi neutemeljeno navaja, da je šlo za prisilno delo. V današnji družbi je zaposlitev vrednota. Nebistvena je primerjava med stroški izobraževanja in časom, ko naj bi bil delavec po koncu izobraževanja zaposlen pri delodajalcu, ki mu je izobraževanje omogočil. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je vložila sredstva v izobraževanje tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi. Utemeljeno je pričakovala, da bo tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi še nekaj časa zaposlena pri njej. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi v času izobraževanja dela ni opravljala samostojno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prič, ki jih je predlagala tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi, ni zaslišalo. Neutemeljeno ni sledilo vsebini listin, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi, ki dokazujejo stroške izobraževanja. Očita ji, da ni dokazala stroškov, povezanih z mentorjem. Ti stroški so bili visoki, saj tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi izpita prvič ni opravila. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev plačila stroškov prevoza na delo in z dela. Tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi je neutemeljeno očitalo, da spreminja svoje navedbe. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi ji ni povedala, da prebiva v Ljubljani. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je povedala, da prebiva v Kobaridu. Previsoke stroške je dokazala, razvidni so iz obračunov plač, ki so verodostojne listine. Podlaga za plačilo teh stroškov je ob ugotovitvi, da tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi ni prebivala v Kobaridu, odpadla. Bila je neupravičeno obogatena. Njen izračun nadur je napačen in mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. V fond ur mesečne delovne obveznosti sodijo tudi prazniki in plačane odsotnosti z dela. Sodišče prve stopnje je za posamezne mesece upoštevalo napačno število ur mesečne delovne obveznosti. Pravilno število ur je objavljeno na spletu. Za tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi ne velja Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Njena dejavnost ni zdravstvena. Opravlja dejavnost nenujnih reševalnih prevozov. Dejavnost opravlja na pridobiten način. Zanjo velja Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust, ki določa dodatek za nadurno delo v višini 30 %. Sodišče prve stopnje je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi neutemeljeno prisodilo bruto zneske iz naslova nadurnega dela. Takšna odločitev je nezakonita in pomeni neupravičeno obogatitev. Je v nasprotju z davčnimi predpisi. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi je lahko upravičena le do neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov. Izpodbijani del sodbe je obremenjen z absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroškovna odločitev je zmotna. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, vključno s stroškovno posledico, in podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V pritožbi zoper sklep tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi neutemeljeno priznalo 20 točk za priglasitev nadaljnjih stroškov. V vlogi, s katero je poslala stroškovnik, ni navedla nič vsebinskega. Strošek za sestavo vloge ni potreben strošek. Sodišče prve stopnje ji je neutemeljeno priznalo še materialne stroške. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ali ustrezno spremeni.

4. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi v odgovoru na pritožbo tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi zoper izpodbijani del sodbe in sklepa prereka njene navedbe. Navaja, da bi morala tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi v pritožbi navesti konkretne razloge, iz katerih odločitev izpodbija. Ne zadošča, da povzame svoje navedbe iz dosedanjega postopka. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih očita sodišču prve stopnje, bi morala obrazložiti. Vse njene pritožbene navedbe so povsem neutemeljene. Glede odločitve o povrnitvi stroškov izobraževanja tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi opozarja na že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča RS, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo. Pravilno je presodilo, da izjava z dne 1. 6. 2016 posega v pravico do svobode dela. Upoštevalo je, da je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi kot delavec v podrejenem položaju. Zaradi neenakopravnega položaja stranke je avtonomija v delovnem pravu omejena. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi se v pritožbi sklicuje na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki so bile sprejete v neprimerljivih zadevah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi delo v času izobraževanja opravljala samostojno. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi višine stroškov izobraževanja ni obrazložila niti dokazala, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pravilno je zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi je svoje navedbe, s katerimi je zahtevek utemeljevala, spreminjala, poleg tega je ves čas vedela, da tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi ne prebiva v Kobaridu, ampak v Ljubljani. Vsak mesec ji je izplačevala bistveno drugačen znesek, čeprav je bila refundacija stroškov za prevoz na delo in z dela s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije enaka (399,00 EUR). Navedbe tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi, ki se nanašajo na število delovni dni, so nedopustne pritožbene novote. Enako velja za navedbe, da za tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi velja Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navedla, da zanjo velja Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. Nebistveno je, katera kolektivna pogodba poleg Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije še velja za tožečo stranko oziroma toženo stranko po nasprotni tožbi, saj se uporabi tista, ki je za delavca ugodnejša. Sodišče prve stopnje je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi pravilno prisodilo dodatek za nadurno delo v višini 50 %, prav tako pravilno ji je iz naslova nadurnega dela prisodilo bruto zneske. Zahtevek za plačilo neto zneskov v točno določeni višini je zavrnilo. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju neobrazloženo uveljavljata pritožbi. Izpodbijana odločitev nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje jo je ustrezno utemeljilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi je opravila pripravništvo, ki je trajalo šest mesecev. Dne 1. 6. 2016 je podpisala izjavo, s katero se je zavezala, da bo v primeru, če ji preneha delovno razmerje pri tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi prej kot v petih letih, poravnala sorazmerni del stroškov pripravništva. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi v pritožbi neutemeljeno izpostavlja 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Neutemeljeno se sklicuje na sodbi VDSS Pdp 598/2010 in Pdp 1168/2010, ki temeljita na drugačnih dejanskih okoliščinah. Prav tako neutemeljeno navaja o čezmernem prikrajšanju in oderuški pogodbi, saj je sodišče prve stopnje ničnost utemeljilo z drugimi okoliščinami.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 320/2010. Ugotavljalo je, ali je izjava, ki jo je podpisala tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi, skladna z ustavnimi načeli (in načeli mednarodnega prava), predvsem s pravico do svobode dela (49. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), pri čemer je upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, kot so višina stroškov izobraževanja, čas izobraževanja, ali je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi v času izobraževanja opravljala delo, koliko časa bi morala biti zaposlena pri tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi po koncu izobraževanja ipd. Za odločitev bistvena dejstva je pravilno in popolno ugotovilo. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič. V pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2020 je navedla, da "toženec nikoli ni delal povsem samostojno" in predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz izvedlo. Utemeljeno je verjelo prepričljivi izpovedi tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi, da je v času izobraževanja samostojno opravljala delo, takšno izpoved sta potrdili priči C.C. in D.D.. Poleg tega dejstva je utemeljeno upoštevalo, da je čas, ko bi tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi po koncu izobraževanja ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi, očitno nesorazmeren času trajanja izobraževanja, pri čemer je delo opravljala še devet mesecev. Upoštevalo je, da je imela tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi vse stroške v zvezi s plačo, stroški v zvezi z delom in sorazmernim delom regresa za letni dopust povrnjene s strani ministrstva, sicer pa višine stroškov, ki so nesorazmerni z zavezo tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi, kljub pozivu sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnava dne 24. 9. 2020 ni določno pojasnila po posameznih postavkah niti je ni dokazala. Predložila je le listino, na katero se sklicuje v pritožbi, ki jo je sestavila sama in v kateri so le navedeni stroški po teh postavkah (stroški v zvezi s plačo, stroški v zvezi s prevozom in prehrano, regres za letni dopust, stroški za mentoriranje, stroški za zagovor izpita).

9. Glede zahtevka za povrnitev plačanih stroškov, ki ga je postavila tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se ne nanaša na plačilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pravilno je upoštevalo spreminjajoče se navedbe tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi, predvsem pa dejstvo, da se ti stroški po mesecih razlikujejo in ne odražajo števila delovnih dni. Tako očitno, pritrjuje pritožbeno sodišče, ne gre za stroške prevoza na delo in z dela (zato niti ni bistveno, ali je tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi vedela, iz kje tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi prihaja na delo). Tožeča stranka oziroma tožena stranka je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi plačala nekaj, čeprav je vedela, da tega ni dolžna, pri čemer si ni pridržala pravice zahtevati nazaj niti ni plačala, da bi se izognila sili (191. člen OZ). Njen vrnitveni zahtevek je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, neutemeljen.

10. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala izračunu nadur, kot je to storila v pritožbi. Njene navedbe so, ne le prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izračunu tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki je število nadur za posamezni mesec izračunala na način, da je od števila opravljenih ur odštela število ur delovnih dni (brez praznikov, letnih dopustov in drugih odsotnosti z dela). Za višino dodatka za nadurno delo (50 %) je pravilno upoštevalo Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.; sedmi odstavek 84. člena). Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da dejavnost, ki jo opravlja, ni zdravstvena, in da je družba zasebnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glavna dejavnost tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi, kot je vpisana v poslovni register, splošna zunajbolnišnična zdravstvena dejavnost, torej zdravstvena dejavnost. Prvi odstavek 2. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije določa, da kolektivna pogodba velja in se uporablja za vse zavode in delodajalce v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva ter za vse delavce v Republiki Sloveniji, ki so pri njih zaposleni. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi sicer ni zavod, nedvomno pa je "delodajalec v dejavnosti zdravstva ..." v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi zneske iz naslova nadurnega dela pravilno prisodilo v bruto višini; kot delavec je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi upravičena do bruto plače (dodatkov k plači), pri čemer bo tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi svojo obveznost izpolnila na način, kot poudarja v pritožbi, da bo odvedla davke in prispevke ter nato neto zneske izplačala toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o neutemeljenosti zahtevkov po tožbi in (delni) utemeljenosti zahtevkov po nasprotni tožbi. Pravilno je odločilo o pravdnih stroških, tako v izpodbijanem delu sodbe in sklepa kot v izpodbijanem sklepu. Pritožba mu neutemeljeno očita, da je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi v okviru za pravdo potrebnih stroškov priznalo 20 točk za vlogo, s katero je priglasila strošek sodne takse kot nadaljnji strošek. Gre za postavko "kratki dopisi in obvestila" po 4. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Podlago za priznanje materialnih stroškov pa predstavlja tretji odstavek 11. člena OT.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člen ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP). Toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi je dolžna plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo in priznalo po OT, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe in sklepa 750 točk (ne pa tudi za posvet s stranko, ti stroški so že zajeti v postavki odgovora na pritožbo) in 2 % ali 15 točk materialnih stroškov, skupaj z davkom na dodano vrednost 559,98 EUR.

Datum zadnje spremembe:

09.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 419/2017
• VSC sodba in sklep Cp 363/2014
• VDSS sodba Pdp 207/2013