VDSS Sodba Pdp 270/2021

Jedro

Tožena stranka bi tožniku lahko zagotovila delo na ustreznem delovnem mestu, in ga tudi je (čeprav brez nove pogodbe o zaposlitvi), zato je tožena stranka odredbo o napotitvi na čakanje na delo doma izdala neupravičeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (I. točka izreka).

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene in revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odredbo tožene stranke o napotitvi tožnika na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklep tožene stranke, ki ga je izdala odvetniška družba A., o. p., d. o. o. (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 1.645,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila (točka II izreka sodbe) ter 200,11 EUR stroškov izvensodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2019 do plačila (točka III izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 3 dni tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ OE B., št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 1. 2018 ter ga v roku 3 dni pozvati nazaj na delo (točka IV izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.692,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka sodbe).

Odločitev o odpravi odredbe tožene stranke o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklepa tožene stranke, izdani po odvetniški družbi A., o. p., d. o. o., je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka imela delo za tožnika, saj je ves čas preden ga je toženka napotila na čakanje, eno leto in dva meseca po izdaji odločbe ZPIZ z dne 18. 1. 2018 opravljal delo na istem delovnem mestu kot pred prejeto odločbo ZPIZ.

2. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. V prvem sojenju je štelo, da je tožnik do izdaje odredbe o odreditvi čakanja na delo doma dne 22. 3. 2019 opravljal delo na delovnem mestu, na katerem niso bile upoštevane njegove zdravstvene omejitve iz odločbe ZPIZ, ter da je šele z dnem sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (tj. 14. 5. 2020) za ustrezno delo oziroma delovno mesto ''Operater končne kontrole II'' z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 19. 1. 2018 nastal pravni položaj, ko je bilo mogoče šteti, da je tožena stranka tožniku zagotovila delo v skladu z njegovimi omejitvami. Razsodilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito odredila čakanje na delo. S sodbo Pdp 462/2020 z dne 5. 11. 2020 je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo odredbe tožene stranke o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklepa tožene stranke, izdanega po odvetniški družbi A., o. p., d. o. o., ter zahtevek za povrnitev škode in stroškov izvensodnega postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka na prvi in drugi stopnji (točki I/V in II izreka).

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 3/2021 na predlog tožnika dopustilo revizijo. Na revizijo tožnika je s sklepom VIII Ips 26/2021 z dne 25. 5. 2021 delno razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za odpravo odredbe tožene stranke o napotitvi na čakanje na delo in sklepa tožene stranke (točka I/I/1 izreka) ter odločitve o stroških postopka (točki I/V in II izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (točka I izreka), s sodbo pa je v preostalem delu revizijo zavrnilo (točka II izreka), to je potrdilo pravilnost sodbe pritožbenega sodišča glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode in stroškov izvensodnega postopka. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (točka III izreka). Svojo odločitev je utemeljilo na stališču, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je pred tem ugotovilo sodišče prve stopnje, glede vprašanja, ali bi tožena stranka v spornem obdobju tožniku lahko zagotovila ustrezno delo ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018, kar je ključno za presojo zakonitosti odredbe o napotitvi tožnika na čakanje na delo doma. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, bi moralo v skladu s 247. členom ZPP opraviti pritožbeno obravnavo, zato je v tem delu zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Zoper navedeno sodbo (v ponovljenem postopku samo še zoper I in V točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sta stranki dne 14. 5. 2020 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "Operater končne kontrole 2" z upoštevanjem omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018, saj je tožena stranka delovno mesto prilagodila zahtevam iz odločbe ZPIZ in ustvarila pogoje, da s tožnikom sklene ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za zahtevek za odpravo odredbe o čakanju. Sodišče bi moralo tožbo v tem delu zavreči. V času čakanja na delo je tožnik prejemal polno plačilo nadomestila plače in zato ni bil prikrajšan. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu operater končne kontrole z omejitvami ter, da ne drži, da tožena stranka tega delovnega mesta nima. Navaja, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, ki bi ustrezalo novim omejitvam tožnika, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 19. 1. 2018, zato tožniku pravice do premestitve na drugo delovno mesto ni mogla zagotoviti. Posledično je tožnika v skladu s 138. členom ZDR-1 napotila na čakanje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščin, da tožena stranka ne razpolaga z nobenim delovnim mestom, ki bi bilo ustrezno in primerno glede na tožnikove omejitve ter je povsem pavšalno zaključilo, da dejstvo, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi z omejitvami, predstavlja protipravno ravnanje. Glede na to, da ZDR-1 v 138. členu predvideva napotitev delavca na čakanje na delo doma, ravnanje tožene stranke, da je tožniku v posledici tega, da ustreznega delovnega mesta zanj nima, odredila čakanje na delo proti prejemu polnega nadomestila, ni bilo protipravno. Ko je tožena stranka zagotovila pogoje za opravljanje dela na prilagojenem delovnem mestu, je tožniku nemudoma ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in jo je po sprejemu tožnika tudi sklenila. Nadalje navaja, da tudi, če bi tožena stranka imela na voljo ustrezno delovno mesto, pa zanj tožniku ne bi ponudila pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogli govoriti o protipravnosti ravnanja. Tožena stranka se lahko tudi v takem primeru odloči, da delavca napoti domov, pri tem pa ga seveda ne sme prikrajšati pri plačilu po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je ves čas čakanja na delo doma prejemal polno plačilo (kot da bi delal po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi) in tako v ničemer ni bil prikrajšan. Glede na navedeno v nobenem primeru ne moremo govoriti o protipravnem ravnanju tožene stranke, ko tožniku ni nemudoma ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ, ne glede na to kdaj je razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Tožena stranka je to pravno naziranje podala že tekom postopka na prvi stopnji, pa se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo in je tako sodba v tem delu neobrazložena. Priglaša stroške pritožbe.

5. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

8. Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se sklicuje na neobrazloženost izpodbijane sodbe, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da tožena stranka ne razpolaga z nobenim delovnim mestom, ki bi bilo ustrezno glede na tožnikove omejitve iz odločbe ZPIZ. Izpodbijana sodba ni obremenjena z navedenima absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisanih pomanjkljivosti in nasprotij v izpodbijani sodbi ni, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, iz katerih je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da niso bili podani razlogi za čakanje na delo doma, ker je tožnik še vedno opravljal delo na delovnem mestu.

9. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, na bolj posreden način, tako, da sledi strukturi obrazložitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo razloguje oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih navedb ne šteje za take, ki bi lahko vplivale na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni svojo odločitev in to ustrezno ter prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do nekaterih navedb stranke, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Jasno je torej, da je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke štelo za neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

11. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik pri toženi stranki od 1. 10 2017 dalje opravljal delo na delovnem mestu ''Operater končne kontrole 2'' (A1). Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 19. 1. 2018 mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (A2). Odločba je postala dokončna in izvršljiva 7. 2. 2018 (A3). Tožena stranka na podlagi navedene odločbe ZPIZ s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, s katero bi mu zagotovila premestitev na delovno mesto, ki bi upoštevalo nove omejitve. Z odredbo tožene stranke z dne 22. 3. 2019 je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma (A3 iz pridruženega spisa). Tožena stranka je šele 14. 5. 2020 s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo oziroma za delovno mesto "Operater končne kontrole 2" z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 19. 1. 2018 (B7).

12. Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev odredbe o čakanju na delo doma. Delavec je namreč po določbi 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) upravičen uveljavljati sodno varstvo zoper odločitve delodajalca, če ta ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Glede na to, da tožnik navaja, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo doma, kljub temu da je zanj imela delo, tožnik uveljavlja zahtevek zaradi zatrjevanega kršenja pravic iz delovnega razmerja. Tožniku torej daje pravico vložiti tožbo na sodišče materialnopravna zakonodaja, ki ne pogojuje, da mora biti delavec zaradi ravnanja delodajalca materialno oškodovan, da mora biti v času odločanja sodišča še vedno na čakanju na delo doma, ali da se njegov delovnopravni status v času trajanja spora ne sme spremeniti tako, da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem so upoštevane njegove zdravstvene omejitve. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu določbe 274. člena ZPP.

13. Po določbi prvega odstavka 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izpovedbi tožnika in listinski dokumentaciji ZPIZ, da je tožnik več kot eno leto po izdani odločbi ZPIZ z dne 19. 1. 2018 vse do 22. 3. 2019, ko mu je tožena stranka izdala odredbo o napotitvi na čakanje na delo doma, kljub pogodbeno neurejeni pravici do premestitve dejansko nadaljeval z opravljanjem enakega dela kot pred prejetjem navedene odločbe ZPIZ, pri tem delu pa so bile dejansko upoštevane nove zdravstvene omejitve tožnika, ki so bile v tem, da je lahko delal le še v dnevnih izmenah. Dejstvo, da tožena stranka takega delovnega mesta operater končne kontrole z omejitvami ni imela sistematiziranega, ne more biti v škodo tožniku.

15. Navedenega zaključka sodišča prve stopnje tožena stranka ni mogla omajati s prepavšalnimi trditvami, da si je celotno obdobje od izdaje odločbe ZPIZ aktivno prizadevala, da bi tožniku pravico do premestitve zagotovila, vendar kljub aktivnim prizadevanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto ni mogla zagotoviti. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka navajala le, da je razpolagala samo z dvema delno ustreznima delovnima mestoma (Klasificer plaščev in Operater končne kontrole 2), v zvezi z delno neustreznostjo le-teh pa se je sklicevala zgolj na težo bremen (plaščev), ki jih mora delavec dvigovati, zaradi česar ti dve delovni mesti ne ustrezata tožnikovim omejitvam dvigovanja nad 7 kg iz odločbe ZPIZ. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je bila omejitev dvigovanja nad 7 kg pri tožniku prisotna že prej in ugotovljena s prvo odločbo ZPIZ iz leta 2012, zato je tožena stranka to omejitev morala upoštevati že prej (v okviru delovnega mesta ''Operater končne kontrole 2'') in ne šele po odločbi ZPIZ iz januarja 2018. Glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2020 za delovno mesto Operater končne kontrole z omejitvami pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni konkretizirano zatrjevala, na kakšen način je opravila na tem delovnem mestu prilagodila novi odločbi ZPIZ, s čimer naj bi ustvarila pogoje, da je s tožnikom lahko sklenila ustrezno pogodbo o zaposlitvi.

16. Da razlog, s katerim je tožena stranka odrejeno čakanje na delo utemeljevala, tj. da tožniku ni mogla zagotavljati ustreznega dela, namreč ni obstajal, po presoji pritožbenega sodišča kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka na obrazcu DD-1, vloženem na ZPIZ (C1), označila, da gre za delovno mesto, na katerem je zavarovanec nazadnje delal ter na katerem je (bo) delal po nastanku invalidnosti, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

17. Glede na navedeno bi tožena stranka tožniku lahko zagotovila delo na ustreznem delovnem mestu, in ga tudi je (čeprav brez nove pogodbe o zaposlitvi), zato je tožena stranka odredbo o napotitvi na čakanje na delo doma izdala neupravičeno. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi na drugačnem stališče ni utemeljeno.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odredbe tožene stranke o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 22. 3. 2019 in sklepa tožene stranke, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku (v že pravnomočnem delu glede zavrnitve zahtevka za povrnitev škode in stroškov izvensodnega predpravdnega postopka, o katerem je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo Pdp 462/2020 z dne 5. 11. 2020) se je spremenil končni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP in 5. alineji 358. člena ZPP poseglo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta po oceni pritožbenega sodišča obe stranki delno uspeli v približno enakih delih (upoštevajoč vrednosti zahtevkov), je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je glede na delni končni uspeh obeh strank v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške, tako pritožbene kot revizijske.

Datum zadnje spremembe:

09.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 336/2020
• VDSS Sodba Pdp 8/2021
• VDSS sodba Pdp 112/2011