VDSS Sodba Pdp 224/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima delodajalec z Ustavo RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (v katere okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog) in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni sprejela predvidenih državnih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Država je sicer delodajalcem res nudila subvencije za čas čakanja na delo doma, subvencionirala krajši delovni čas in krila nadomestila za čas odrejene karantene, vendar pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker ni sprejel ukrepov državne pomoči. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delodajalci niso bili dolžni sprejeti pomoči države, če so ocenili, da kljub le-tej ne bodo mogli ohraniti delovnih mest najmanj 6 mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. Po 9. členu ZIUPPP, bo moral delodajalec v takem primeru sredstva vrniti. In ker ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, delodajalec tudi ni mogel predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pomoč države namenjena ohranitvi delovnih mest, česar pa tožena stranka zaradi dejavnosti, ki je zelo vezana na turizem oziroma potovanja, ni mogla zagotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 4. 2020 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 23. 6. 2020 temveč še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, prijaviti v vsa socialna zavarovanja in matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ od vključno dne 23. 6. 2020 dalje ter ji v skladu s pogodbo o zaposlitvi od 23. 6. 2020 obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, od tako obračunanih bruto plač obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka tako na prvi kot pritožbeni stopnji. V pritožbi navaja, da je tožnica ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da razlog odpovedi ni bil organizacijske narave, temveč je šlo za zlorabo zdravstvene epidemije COVID-19 in se je tožena stranka želela predvsem znebiti nezaželjenih delavcev. Razlog za redno odpoved pogodbe je bil predvsem v diskriminaciji tožnice zaradi zdravstvenega stanja, kar pa je nedopusten razlog za odpoved. Pri toženi stranki še vedno obstaja potreba po opravljanju tožničinega dela, saj sedaj njeno delo opravljata dve drugi delavki. Upad naročil v času epidemije COVID-19 ni bil takšen, da bi tožena stranka bila prisiljena ukrepati na način, da je dala odpoved pogodbe o zaposlitvi določenemu številu delavcev. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalci niso bili dolžni sprejeti pomoči države, če so ocenili, da ne bodo mogli ohraniti delovnih mest najmanj 6 mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. Namen državnih ukrepov je bila ohranitev delovnih mest in je država s protikoronskimi paketi želela preprečiti oziroma ohraniti čim več delovnih mest. Delodajalcem je nudila subvencije za čakanje na delo doma. Res je, da nihče ni vedel, koliko časa bo epidemija trajala in kakšne bodo posledice, vendar pa bi morala tožena stranka izkoristiti državno pomoč za preprečitev posledic epidemije in je bila odpoved le skrajni ukrep. Tožena stranka se je zavedala, da je tožnica zaradi zdravstvenega stanja težje zaposljiva oseba in je bil to razlog, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in državne pomoči s ciljem ohranitve delovnega mesta tožnice ni izkoristila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev glede utemeljenega obstoja poslovnega razloga oprlo na domnevno slabe napovedi turističnega trga. Obseg dela pri toženi stranki se je povečal takoj po podani odpovedi tožnici. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da naj bi bili rezultati poslovanja tožene stranke za leto 2020 slabši, prav tako dobiček. Tožnica meni, da bi sodišče prve stopnje moralo za odločitev o utemeljenosti ekonomskega razloga upoštevati celoletna poročila in ne le poslovne izide za obdobje 1. 4. 2020 in 1. 4. 2019. Tožnica se je namreč sklicevala na letna poročila za leto 2016, 2017 in 2018, sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da podatki za leto 2016 do 2018 niso relevantni. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da tožena stranka naj ne bi več mogla zagotavljati dela za vse zaposlene, zaradi česar je direktor sprejel odločitev, da zmanjša število izvajalcev. Tožnica meni, da je izveden dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje prikazal, da upad prihodkov ni bil tolikšen, da bi bilo potrebno zmanjšati število izvajalcev in odpustiti večje število delavcev, vključno s tožnico. Iz tabel, ki jih je predložila tožena stranka, je razvidno, da se je potreba po posameznem delu iz meseca marca v mesecu aprilu konkretno povečala. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka preverila, če lahko tožnico zaposli na drugem delovnem mestu, ter ugotovila, da tožnice ni mogoče prezaposliti na drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da je tožena stranka v aprilu, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, izvedla naročilo za 14.642 m² stiroporja, kar prikazuje enormno povečano potrebo in porabo stiroporja. Tožnica meni, da pri toženi stranki niso bili podani nobeni organizacijski razlogi za prerazporeditev delavcev, ampak je bila tožnica odpuščena zgolj zaradi njenega zdravstvenega stanja. Tožena stranka je bila seznanjena z zdravstvenimi omejitvami tožnice, da ne sme opravljati nadurnega dela. Ker bi morala tožena stranka tožnico obravnavati drugače kot ostale zaposlene, katerim je nalagala nadurno delo, ji je v posledici navedenega odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče se do teh navedb tožnice ni opredelilo. Sodišče je predvsem sledilo dokazom, ki so v korist toženi stranki, in se ni opredelilo do izpovedi A.A., ki je izpovedal, da se delo ni zmanjšalo, ampak v določenih obdobjih celo drastično povečalo, ter mnenja sindikata, ki je bilo v korist tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti ti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

5. Tožena stranka je dne 23. 4. 2020 tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da so se pri toženi stranki v mesecu marcu in aprilu 2020 zaradi epidemije COVID-19 prodajni rezultati bistveno znižali (čeprav bi v tem obdobju morali biti najvišji), zato so se odločili znižati število zaposlenih na posameznih delovnih mestih. Tožena stranka je navedla, da so bile napovedi turističnega trga za leto 2020 slabe, ker je epidemija močno vplivala na potovanja, zato so pričakovali še nadaljnje znižanje prihodkov v letu 2020 in so bili prisiljeni ukrepati na področju organizacije dela, ker bi v primeru neukrepanja lahko stroški dela v strukturi prihodkov ogrozili poslovanje podjetja. Direktor tožene stranke je zato sprejel odločitev, da se zmanjša število izvajalcev na delovnih mestih: operater ročnih del, strojni operater, CNC operater, CNC operater višji.

6. Tožnica je bila po zadnji pogodbi o zaposlitvi zaposlena na delovnem mestu strojni operater in je v sklopu delovnega mesta strojni operater opravljala naloge razrez stiropora, samo občasno pa je opravljala naloge delovnega mesta operater ročnih del, in sicer sponkanje in vlaganje stiroporja. Tožena stranka je predložila preglednice obremenitve delovnega mesta strojni operater za lokacije, na katerih je opravljala delo tožnica, in iz preglednic izhaja, da so bile v mesecih marec in april, na delovnem mestu strojni operater manjše obremenitve kot v mesecih januar in februar 2020. Na lokaciji 160 je bilo število povprečnih ur znižano s 5,5 na 3,3 ure, na lokaciji 161 pa s 7,3 na 4 ure in lokaciji sponkanje z 32,3 na 16,9 ur. Iz predloženih tabel obremenitev delovnega mesta strojni operater od januarja do avgusta 2020 izhaja, da je bilo aprila 7 % manj ur na delovni dan, maja 20 % manj od meseca aprila, junija 6 % manj kot maja, julija 30 % več kot junija, avgusta 9 % več kot julija. Glede na preglednice obremenitve in dejstva, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi v mesecu maju 2020, je razvidno, da je tožena stranka dokazala upad naročil in s tem obremenitve delovnih mest na lokacijah 160, 161 in 156, na katerih je opravljala delo tožnica. Kasnejši porast naročil v mesecu juliju, katerega je direktor tožene stranke pojasnil z naročili za sejem v B. (Nemčija), pa ne vpliva na zakonitost odpovedi tožene stranke iz poslovnih razlogov.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev glede utemeljenega obstoja poslovnega razloga oprlo na domnevno slabe napovedi turističnega trga. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sledilo toženi stranki samo na podlagi njenih predvidevanj o domnevno slabi napovedi turističnega trga, temveč je sodišče pravilno upoštevalo listinske dokaze (preglednice obremenitve delovnih mest) ter izpoved direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da so morali sprejeti ukrepe zaradi upada naročil, ustavitve turizma na Hrvaškem, sesutja trga na področju turizma, zaprtja Italije, zaprtja avtosalonov v Nemčiji, negotovosti na vseh področjih, tako na področju nabave kot tudi prodaje. Enako je izpovedal tudi vodja proizvodnje C.C., ki je v zvezi z izbiro presežnih delavcev izmenovodje in skupinovodje pozval, da ocenijo delavce glede na njihovo polivalentnost in glede na plan potrebe po delavcih v oddelkih.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je poslovni razlog utemeljen le, če potrebe za določeno delovno mesto pri delodajalcu več ni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zaradi organizacijskih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Drugačna organizacija, ki pa je v tem, da se delo, ki ga je opravljala tožnica, razdeli med druge delavce tožene stranke, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Tožnica zmotno meni, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljala tožnica pri toženi stranki, še naprej opravlja. Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov izvedla organizacijske spremembe ter zmanjšala število zaposlenih na posameznih delovnih mestih, delovnih mest pa ni ukinila, vendar ukinitev delovnega mesta ni pogoj za ugotovitev poslovnega razloga (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 50/2017 z dne 23. 5. 2017, sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 222/2017 z dne 16. 1. 2018). C.C. je izpovedal, da je bila tožnica usposobljena za tri naloge in je v primerjavi z ostalimi sodelavci opravljala najlažje delovne naloge strojnega operaterja, kar pa je bil tudi razlog, da je bila tožnica spoznana za presežno delavko, saj so drugi delavci bili usposobljeni za več nalog. Sprememba organizacije dela pri toženi stranki glede na navedeno ni bila navidezna, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni navidezen oziroma da ni podana zloraba odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz osebnih razlogov, ki bi pomenili kršitev prepovedi diskriminacije. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka dokazala, da je razlog za odpoved poslovni razlog, pri izbiri delavcev, katerim je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa je bil ključni kriterij njihova polivalentnost. Sklicevanje tožnice, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožnica imela zdravstvene težave, zaradi katerih ni smela opravljati nadurnega dela, ne vzdrži, saj po izpovedi direktorja in C.C., je tožena stranka v spornem času nadurno delo ukinila in tudi sedaj delavci več ne opravljajo nadurnega dela. Pri toženi stranki imajo glede na sezonsko delo od januarja do aprila ali maja povečan obseg dela in zato prihaja do neenakomerno razporejenega delovnega časa, kar pa ni nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izključno iz osebnega razloga, ker ji ne bi mogla naložiti nadurnega dela.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima delodajalec z Ustavo RS zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude (v katere okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog) in da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni sprejela predvidenih državnih ukrepov za ohranitev delovnih mest. Država je sicer delodajalcem res nudila subvencije za čas čakanja na delo doma, subvencionirala krajši delovni čas in krila nadomestila za čas odrejene karantene, vendar pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker ni sprejel ukrepov državne pomoči. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delodajalci niso bili dolžni sprejeti pomoči države, če so ocenili, da kljub le-tej ne bodo mogli ohraniti delovnih mest najmanj 6 mesecev po začetku začasnega čakanja na delo. Po 9. členu Zakona o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (Ur. l. RS, št. 36/2020 - ZIUPPP), bo moral delodajalec v takem primeru sredstva vrniti. In ker ni bilo mogoče predvideti, koliko časa bo epidemija trajala, delodajalec tudi ni mogel predvideti, koliko časa in v kakšni obliki bo možna pomoč države. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pomoč države namenjena ohranitvi delovnih mest, česar pa tožena stranka zaradi dejavnosti, ki je zelo vezana na turizem oziroma potovanja, ni mogla zagotoviti.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 601/2021
• VDSS Sodba Pdp 326/2021
• VDSS sodba Pdp 579/2009