VDSS Sodba Psp 25/2021

Jedro

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2017 in prvi odstavek izreka prvostopne odločbe št. ... z dne 29. 5. 2014 (pravilno 29. 5. 2017) v delu, ki se nanaša na višino invalidske pokojnine tožnika (I. točka izreka) in razsodilo, da se tožeči stranki odmeri invalidska pokojnina v znesku 454,02 EUR na mesec od 24. 6. 2016 dalje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati razliko med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine od 24. 6. 2016 dalje in s to sodbo priznanim zneskom invalidske pokojnine z vsemi uskladitvami v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe. Kar zahteva tožnik več, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko je zavrnilo (III. točka izreka) in sklenilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 4,01 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da so v obravnavanem primeru kršene določbe Ustave Republike Slovenije, predvsem 14. in 15. člen, saj so vsi pred zakonom enaki. Meni, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da jih ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Nadalje navaja, da ima glede na 26. člen Ustave vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ne strinja se tudi z izvedencem, ki ugotavlja, da iz predloženih dokazov ni mogoče s potrebno gotovostjo prepoznati neplačanosti obveznih prispevkov. Izvedenec tudi ni upošteval skupaj 9 let 7 mesecev in 12 dni pokojninske dobe dopolnjene v obdobju od 13. 3. 1991 do 26. 10. 2000, ko je bil v delovnem razmerju v družbi A., d. o. o., ko so bili plačani vsi prispevki. Navaja, da sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je predložil na naroku, ni dovolilo izvajati, poleg tega pa je sodišče brez njegovega izrecnega soglasja določilo sodnega izvedenca. Izvedenec je spregledal uveljavljanje pravice do zdravstvenega zavarovanja po zaposleni ženi za obdobje, ko si je kot občan osebno plačeval obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ne strinja se tudi, da mu je sodišče prve stopnje priznalo zgolj 4,01 EUR stroškov, ne pa v celoti kot so bili priglašeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 10. 10. 2017 in prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 5. 2017. V tej zadevi je sporen datum začetka izplačevanja invalidske pokojnine in višina invalidska pokojnine. Za tožnika je sporno, da v pokojninsko dobo ni všteto obdobje od 13. 3. 1991 do 26. 10. 2000, ko je bil družbenik in direktor družbe A. d. o. o.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in v Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1).

7. ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

8. V skladu z določbo 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi ZMEPIZ-1 ni zgolj informativne narave, temveč ima značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu pa je po četrtem odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ps 1909/2014 z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 2. 2014 dalje in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Toženec je tožniku s prvostopno odločbo z dne 29. 5. 2017 odmeril invalidsko pokojnino v znesku 439,27 EUR na mesec od 24. 6. 2016 dalje. Pri tem je upošteval, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 64 let starosti ter da je skupaj s prišteto dobo dopolnil 23 let, 3 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pokojnina mu je bila odmerjena v višini 36 % od pokojninske osnove v višini 1.211,73 EUR, izračunane na podlagi najugodnejšega 22-letnega povprečja od 1976 do 2005.

10. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).

11. Iz dopisa FURS z dne 10. 5. 2018 izhaja, da je bil tožnik po podatkih registra davčnih zavezancev v obdobju od 13. 3. 1991 do 19. 9. 2000 prijavljen v zavarovanje z zavarovalno podlago 40 - kot družbenik zasebne družbe. Iz razpoložljive dokumentacije je razvidno, da je bil davčni zavezanec A. d. o. o. v navedenem spornem obdobju obremenjen za plačilo prispevkov za tožnika le v obdobju od januarja 1997 do septembra 1997, pri čemer so obračunani prispevki bili tudi poravnani. FURS pa ne razpolaga s podatkom, da bi za tožnika bili predloženi obračuni plač oziroma prispevkov tudi za druga mesečna obdobja v zavarovalnem obdobju od 13. 3. 1991 do 19. 9. 2000. Na podlagi navedenega dopisa je toženec ugotovil, da so zavarovalne osnove nekoliko nižje od najnižjih možnih in je tako opravil preračun dobe. Skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 se namreč v primeru, če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, v pokojninski dobi upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe.

12. Toženec je na podlagi dopisa FURS z dne 10. 5. 2018 predložil nov izračun tožnikove invalidske pokojnine, iz katerega izhaja, da je tožniku upošteval pokojninsko dobo od 1. 1. 1997 do 12. 7. 1997, in sicer v trajanju 6 mesecev in 12 dni. Najugodnejša 22-letna pokojninska osnova tožnika po novem izračunu znaša 1.230,88 EUR in se nanaša na obdobje od 1976 do 2004. Odmerni odstotek pa znaša 36,63 %, od ugotovljene pokojninske osnove, tako znaša invalidska pokojnina 454,02 EUR.

13. Ker je tožnik kljub pridobitvi podatkov s strani FURS vztrajal, da je v obdobju od 13. 3. 1991 do 26. 10. 2000 plačal vse prispevke, je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja pri izračunu pokojninske osnove, izvedlo dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke. Ta je po pregledu celotnega sodnega in upravnega spisa in vse razpoložljive dokumentacije, vključno po pregledu arhiva dokumentacije družbe A. d. o. o. za obdobje od 13. 3. 1991 do 19. 9. 2000, v izvedenskem mnenju, dopolnilnih mnenjih in na zaslišanju menil, da za obdobje od leta 1991 do 1993 že plače delavcev presegajo izkazani znesek plač v izkazu uspeha in zato ni mogoče sklepati, da bi bili prispevki obračunani in plačani tudi za tožnika. Za leto 1994 je ugotovil, da bi ob upoštevanju minimalne obračunane plače za zaposlene delavce in zneska izkazanega v bilanci uspeha, tožnik v tem letu lahko v zelo majhnem obsegu obračunal in plačal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sebe, vendar pa ni nikakršnih dokazil, da bi bilo to storjeno. Za leto 1995 je izvedenec na podlagi arhiva ugotovil, da si je tožnik obračunal dve plači, in sicer za julij in november 1995. Ob tem pa je ugotovil, da je bila v osnova za obračun prispevkov nižja od minimalne osnove za obračun prispevkov. Za leto 1996 je na podlagi dokumentacije izvedenec ugotovil, da je bila za tožnika obračunana plača za mesec maj in junij, pri čemer je znan izplačani neto znesek, ni pa mogoče točno ugotoviti, kakšna je bila obračunana bruto plača. Za leto 1997 izvedenec drugih podatkov, kot tistih, ki so bili posredovani s strani FURS-a in že uvodoma povzeti, ni našel. Za leto 1998 je ugotovil, da poleg tožnika ni bilo drugih zaposlenih, zaradi česar je sklepal, da se znesek prikazan v izkazu uspeha nanaša v celoti na tožnika, pri čemer pa drugih podatkov v arhivu ni našel. V letu 1999 po izkazu uspeha ni izplačanih plač, prav tako pa v arhivu ni našel drugih podatkov. Enako za leto 2000 izvedenec v arhivu ni našel podatkov o obračunanih plačah in morebitnemu plačilu prispevkov.

14. Že v dopolnilnem mnenju z dne 26. 5. 2019 in ob ustni podaji izvedenskega mnenja je izvedenec ugotovil, da je izračun toženca pravilen, pri čemer je upošteval že popravljen izračun toženca, ki je upošteval prispevke in delovno dobo v letu 1997 v skladu z dopisom FURS z dne 10. 5. 2018. Posebej je poudaril, da bilanca uspeha ne more biti dokaz glede plačila prispevkov. Bilanca uspeha je namreč računski izkaz, ki prikazuje stroške, donose in poslovodni izid, ne dokazuje pa dejstva, da so bili prispevki za tožnika dejansko plačani. Izvedenec je namreč ob ustnem podajanju mnenja pojasnil, da so prispevki v bilanci uspeha izkazani kot strošek in je iz tega zgolj razvidno, da so bili prispevki obračunani, ne pa tudi plačani. Glede na to, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na podlagi 40 kot direktor oziroma poslovodna oseba zasebne družbe, se zgolj obračunani prispevki, ne pa tudi plačani, ne morejo šteti, da so poravnani. V dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 11. 6. 2020 izvedenec ob preučevanju dokumentacije v družbi A. d. o. o. za obdobje od 13. 3. 1991 do 1994 ter za 1997 do 2000 v arhivu družbe ni našel podatkov, ki bi se nanašali na obračun plač, razen izkazov uspeha. Zato se v tem delu izvedensko mnenje ne razlikuje od izvedenskega mnenja z dne 26. 5. 2019 in ustno podajo izvedenskega mnenja, ko je bil izvedenec zaslišan. Za leti 1995 in 1996 pa je izvedenec po preučitvi dokumentacije ugotovil, da si je tožnik obračunal posamezne plače, vendar pa je, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, razvidna zgolj neto plača, pri čemer je izvedenec v letu 1995 lahko ocenil višino bruto plače za mesec julij in november, v letu 1996 pa za izplačane plače v mesecu maju in juniju sploh ni mogel ugotoviti, kolikšna je obračunana višina bruto plače.

15. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje glede plačila prispevkov za obdobje od 13. 3. 1991 do 20. 9. 2000 sledilo ugotovitvam izvedenca v dopolnilnem mnenju z dne 26. 5. 2019. Iz navedenega dopolnilnega mnenja izhaja, da bilanca uspeha ne dokazuje, da so bili prispevki dejansko plačani, poleg tega pa virmanski nalogi niso originalni niti potrjeni s strani takratnega SDK oziroma s strani agencije za plačilni promet. Takšne ugotovitve pa onemogočajo zaključek, da so bili s strani tožnika zatrjevani prispevki dejansko plačani, dodatno, ker tudi iz dopisa FURS z dne 10. 5. 2018 izhaja, da prispevki v navedenem obdobju niso bili plačani.

16. Glede na to, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan na podlagi 40 kot direktor oziroma poslovodna oseba zasebne družbe, je bil v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena ZPIZ-2 sam dolžan skrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov absolutno velja, da se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Nikakor pa ne morejo virmanski nalogi in opravljena primerjava z bilanco uspeha, ki ga je opravil izvedenec, predstavljati podlage za izpodbijanje podatkov iz matične evidence oziroma izpodbiti resničnost dejstev, ki so navedena v javni listini.

17. Glede vprašanja v zvezi s vštevanjem pokojninske dobe na podlagi prostovoljnega zavarovanja v obdobju, ko je bil tožnik izbrisan kot zasebni raziskovalec od 2000 do 2004, je izvedenec pojasnil, da je za leto 2003 oziroma 2004 iz dokumenta, in sicer izpisa pokojninske dobe, razvidno, da je imel tožnik status prostovoljnega zavarovanja od 21. 10. 2003 do 31. 12. 2004, in da mu je bila za to obdobje priznana pokojninska doba v trajanju 1 leto, 2 meseca in 10 dni. Tožnik je bil prostovoljno zavarovan še v obdobju od 1. 1. 2005 do 29. 11. 2006 in za to obdobje priznana pokojninska doba v trajanju 1 leto, 10 mesecev in 29 dni. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz izpisa pokojninske dobe izhaja, da so bila navedena obdobja tudi vnesena v matično evidenco.

18. V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je toženec pravilno upošteval, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 64 let starosti in da ima do dneva prenehanja zavarovanja skupaj s prišteto dobo 23 let 9 mesecev in 28 dni pokojninske dobe. Ne glede na to, da tožnik z razlogi, s katerimi izpodbija dokončno in prvostopno odločbo, ni uspel, pa je sodišče prve stopnje pravilno citirani odločbi odpravilo, ker je ugotovilo, da toženec na podlagi dopisa FURS z dne 10. 5. 2018 pri izračunu invalidske pokojnine ni upošteval pokojninske dobe v letu 1997, in sicer v trajanju 6 mesecev in 12 dni. Hkrati je odločilo, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 454,02 EUR na mesec od 24. 6. 2016 dalje.

19. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko je pravilno zavrnilo iz razlogov, ki jih je podrobno obrazložilo. Ni pa odločalo o povrnitvi odškodnine za povzročeno materialno in nematerialno škodo, ker tožnik v tožbi zgolj navaja, da želi povrnitev odškodnine, pri čemer pa konkretnega zahtevka v zvezi s tem ni oblikoval. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pojasnilo sodno prakso in izoblikovana merila za presojo o protipravnosti ravnanj državnih organov.

20. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 294/2008
• VDSS sodba Psp 498/2016
• VDSS Sodba Psp 348/2017