VDSS Sodba Pdp 263/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi 13. člena nove pogodbe o zaposlitvi, ki v četrtem odstavku določa, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore", ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov, oziroma se tem izrecno odpovedujeta", pravilno zaključilo, da se je tožnik s podpisom te pogodbe odpovedal zapadlim razlikam v plači iz naslova plačila za dejansko delo za obdobje od 1. 2. 2016 do 1. 8. 2018.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, da je v mesecu avgustu 2018 opravljal enako delo kot v septembru 2018, ko je opravljal delo novinarja specialista, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači za ta mesec, ki do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi še ni zapadla v plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za mesec avgust 2018 obračunati razliko v plači med obračunano in izplačano osnovno plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila. V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za vsak mesec obdobja od 1. 2. 2016 do 1. 8. 2018 obračunati razliko v plači med obračunano in izplačano osnovno plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za neto razliko v plači preteklega meseca do plačila. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 585,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se v pritožbi in njeni dopolnitvi pritožuje zoper zavrnilni del v II. točki izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal pravicam iz predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Na vsebino pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2018 ni imel nobenega vpliva, sporno določilo 13. člena pa je splošno in se ne nanaša na terjatve iz naslova plače, do katerih je upravičen na podlagi opravljenega dela. Nove pogodbe o zaposlitvi sprva ni želel podpisati ravno zaradi spornega določila, glede katerega od tožene stranke ni prejel nobenih pojasnil. Pravna služba tožene stranke na črtanje tega določila ni pristala, v sindikatu pa so mu zagotovili, da se delavec plači in ostalim pravicam iz delovnega razmerja za nazaj ne more odpovedati. Novo pogodbo o zaposlitvi je podpisal le zato, ker je bil pod pritiskom in ker si je želel zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Opozarja, da se pogodbena volja delavca za odpoved pravicam ne sme domnevati. S sklicevanjem na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 1230/2010 in Pdp 243/2017 uveljavlja, da se delavec kot šibkejša stranka ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del v I. točki izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje glede tožnikovega dela v mesecu avgustu 2018 zaslišalo le tožnika, ne pa tudi ostalih predlaganih prič. Čeprav delo novinarja specialista ni bistveno drugačno od dela novinarja, to ne pomeni, da je tožnik v mesecu avgustu 2018 opravljal delo novinarja specialista. Nasprotno, tudi po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi je opravljal delo novinarja, ker se je nivo novinarskega dela v A. centru le počasi nadgrajeval. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Tožnik v tem sporu od tožene stranke za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 8. 2018 zahteva razliko v plači med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 1. 6. 2016 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „internetni administrator v A. centru“, ki je uvrščeno v 21. plačni razred, z aneksom k tej pogodbi z dne 26. 1. 2016 pa sta se dogovorili, da bo tožnik poleg rednih zadolžitev opravljal tudi dela in naloge novinarja, za kar bo prejemal za štiri razrede višjo plačo (to je plačo 25. plačnega razreda). Stranki sta nato 1. 9. 2018 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „novinar specialist v A. centru“, ki je uvrščeno v 34. plačni razred, tožnik pa zaradi neizpolnjevanja izobrazbenih zahtev delovnega mesta prejema plačo 32. plačnega razreda.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo vtoževano razliko v plači za avgust 2018, saj je ugotovilo, da je v tem mesecu kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto, opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar specialist. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da se je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal vsem zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja zoper toženo stranko.

- K pritožbi tožnika:

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi 13. člena nove pogodbe o zaposlitvi, ki v četrtem odstavku določa, da „pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore“, ter da „pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov, oziroma se tem izrecno odpovedujeta“, pravilno zaključilo, da se je tožnik s podpisom te pogodbe odpovedal zapadlim razlikam v plači iz naslova plačila za dejansko delo za obdobje od 1. 2. 2016 do 1. 8. 2018. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi se tem terjatvam lahko odpovedal le s posebnim, ločenim sporazumom. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje okoliščina, da je dogovor o poravnavi medsebojnih obveznosti vnesen v pogodbo o zaposlitvi, dogovoru ne odvzema veljavnosti ali spreminja njegove narave, kot tudi v tej zvezi ni bistveno, da je umeščen v 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki sicer ureja načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporno določilo ni nedoločno in da je tožnik razumel, da se s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpoveduje plači in ostalim pravicam iz delovnega razmerja za nazaj. To je potrdil tudi v izpovedi, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se s toženo stranko ni nikoli pogovarjal o tem, katerim zahtevkom iz delovnega razmerja se odpoveduje.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal pod pritiskom. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje okoliščina, da bi tožnik ob odklonitvi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi še naprej prejemal (nižjo) plačo po predhodno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ne pomeni nedovoljenega pritiska v smislu obstoja napak volje oziroma ne predstavlja grožnje, bistvene zmote ali prevare v smislu 45., 46. in 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik na vsebino nove pogodbe o zaposlitvi ni imel vpliva in da si je neuspešno prizadeval za črtanje spornega določila, saj to ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da se je v želji po višji plači zavestno odločil, da bo podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, čeprav je vsebovala zanj sporen dogovor o poravnavi medsebojnih obveznosti. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno navajanje, da so mu v sindikatu zagotovili, da se delavec plači in ostalim pravicam iz delovnega razmerja za nazaj ne more veljavno odpovedati. Na podlagi stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005¹ se je sicer v sodni praksi res uveljavilo stališče, da se delavec kot šibkejša stranka ne more nikoli odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam², vendar pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, poudarilo, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, tako da je ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. To stališče se je nato uveljavilo tudi v novejši sodni praksi pritožbenega sodišča (glej npr. zadeve Pdp 160/2020 z dne 5. 6. 2020, Pdp 23/2020 z dne 4. 6. 2020, Pdp 150/2020 z dne 22. 5. 2020 in druge).

- K pritožbi tožene stranke:

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, da je v mesecu avgustu 2018 opravljal enako delo kot v septembru 2018, ko je opravljal delo novinarja specialista, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači za ta mesec, ki do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi še ni zapadla v plačilo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo treba glede vsebine in narave tožnikovega dela zaslišati tudi ostale predlagane priče, saj tega pritožbenega očitka zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je tudi njeno pritožbeno navajanje, da je tožnik še v septembru 2018 opravljal delo novinarja, ker se je nivo njegovega novinarskega dela le počasi nadgrajeval. Ta pavšalna pritožbena navedba ne vzbuja dvoma v pravilnost nasprotnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, ki je prepričljiv in ustrezno obrazložen.

12. Tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je s tožbenim zahtevkom uspel le v neznatnem delu, po tretjem odstavku 154. člena ZPP pravilno naložilo, naj toženi stranki povrne vse priglašene stroške postopka. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zadeva se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine.
² Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 1230/2010 in Pdp 243/2017, na kateri se v pritožbi izrecno sklicuje tožnik.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2024

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 396/2008
• VDSS sodba Pdp 804/2015
• Sodba VIII Ips 449/2006