VDSS Sodba Psp 84/2021

Jedro

Pri tožniku je ob jemanju prehranskih dopolnil in ob izvedenih postopkih prišlo do izdatnega izboljšanja. Sedanje sestavine in odmerki so očitno za tožnika ravno pravšnji, da ohranja zelo zadovoljivo stanje.

Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da navedene ugotovitve oziroma priporočila lečečega specialista ne držijo. Sklicevala se je zgolj na splošno stališče sestanka strokovnjakov z dne 24. 5. 2018 in 26. 9. 2018, do česar se je pritožbeno sodišče v obrazložitvi že opredelilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je strokovno medicinska podlaga nedvomno podana, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo pravico do povračila stroškov nakupa prehranskih dopolnil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožnika povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 142,74 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2018 in odločbo št. ... z dne 21. 5. 2018. Odpravilo je tudi odločbo št. ... z dne 24. 7. 2019 in odločbo št. ... z dne 14. 5. 2019. Tožniku je priznalo pravico do povračila stroškov nakupa prehranskih dopolnil, in sicer: Neptune Krill Oil, Compound Formula, Digestive Enzymes, Prodophilus probiotic, Ultra Restore, DHA/EPA in RENS HH ter zadevo glede določitve višine povračila stroškov prehranskih dopolnil vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Naložilo ji je, da je dolžna izdati novo odločbo glede višine povračila stroškov prehranskih dopolnil najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da tožena stranka v celoti nosi stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je kot dokazno sredstvo uporabilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (prof. dr. A.A.), nato pa niti ni odločilo v nasprotju z njim, temveč ga je povsem ignoriralo in ga kot nebistvenega izločilo oziroma se do njega kot dokaznega sredstva sploh ni opredelilo. Sodišče v 5. točki obrazložitve kot pravno podlago navaja 259. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)¹. Tožena stranka ne oporeka tej pravni podlagi iz razloga, ker meni, da je navedena določba koristna za zavarovane osebe. Že iz narave same določbe pa je jasno, da se izjeme razlagajo in uporabljajo restriktivno in zato posledično vse dobro in koristno samo zaradi tega še ni izjemno. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da prehranskih dopolnil ni mogoče šteti kot zdravilo ali živilo ali medicinski pripomoček in da ni dokazov, če sploh in katero prehransko dopolnilo je bilo ključno za izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Po mnenju tožene stranke je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je povrnitev stroškov nakupa prehranskih dopolnil mogoče umestiti pod abstraktni dejanski stan delne ali celotne povrnitve stroškov, ki niso pravica. Tega stališča sodišče ni obrazložilo, razen s tem, da naj bi tožena stranka z odločbami še kasneje povračala te stroške, s čimer naj bi sama s sabo prihajala v nasprotje z navedbami glede odsotnosti pravne podlage in vsebino dokončnih odločb. Sodišče se tudi ni opredelilo do razlage 259. člena Pravil OZZ. Tožena stranka meni, da zavod po navedeni določbi ne more dati pravic, ki niso v neposredni povezavi z obveznim zdravstvenim zavarovanjem oziroma niso v zvezi s pravicami, ki izvirajo iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)². Dikcijo "delno ali v celoti povrne stroške, ki niso pravica" je treba razlagati v luči pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (plačilo zdravstvenih storitev, nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela in potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem pravic), ne pa vseh možnih pravic, ki iz zakona ne izhajajo. Razlog, ki ga je navedlo sodišče, da je tožena stranka izdajala odločbe o povračilu stroškov prehranskih dopolnil, še ne opravičuje sodišča, da v primeru nezakonitih odločb v konkretnem primeru naloži toženi stranki izdajo še nove nezakonite odločbe. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³. Posledično je dejansko stanje napačno ugotovljeno in tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je tudi izjave prič povsem spremenilo in jih interpretiralo tako, kot jih je želelo interpretirati. Tožena stranka opozarja, da je prof. dr. B.B., ki ga je zaslišalo sodišče, tožnikov lečeči zdravnik in že zaradi tega ni neodvisen sodni izvedenec, ki bi objektivno izpovedal in ocenil dejstva. Razen tega so nekateri zdravniki pod stalnimi pritiski pacientov (ali njihovih staršev). Razen tega je izpovedal, da je otroški nevrolog in da avtizem ni njegova prvenstvena specializacija. To pa pomeni, da ne more povsem kompetentno odgovoriti na vprašanja učinkovitosti prehranskih dopolnil. En dogodek (razbitje nosu) ni vzorec za ugotovitev o tem, kako se zdravstveno stanje slabša. To pa pomeni, da vzročna zveza med dogodkom in jemanjem prehranskih dopolnil ni izkazana. Prof. dr.B.B. je tudi izpovedal, da se je mati odločila za alternative, za razne diete, nadalje za presaditev matičnih celic in da je težko reči, katera od vseh teh različnih terapij je bila tista, ki je tožniku najbolj pomagala. To pomeni, da ni zagotovo ugotovljeno, da so prehranska dopolnila tista, ki so tožniku pomagala. Takšna je tudi ugotovitev sodne izvedenke. Pripomoček ADOS za ugotavljanje avtizma ni pripomoček, s katerim bi bilo objektivno dokazljivo, da so na podlagi tega testa ugotovili, da so prehranska dopolnila izboljšala tožnikovo zdravstveno stanje, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče brez obrazložitve zavrne medicinske smernice za zdravljenje avtizma kot nebistvene in neobvezujoče, v nadaljevanju pa zaključi, da uživanje prehranskih dopolnil dejansko pripomore k izboljšanju stanja, kar je v resnici v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Prehranska dopolnila so običajna hrana, prosto dostopna v specializiranih trgovinah ali preko interneta. Kot je tožena stranka že navedla, razume premoženjsko stisko matere tožnika, vendar njena premoženjska stiska ni in ne more biti predmet odločanja na sodišču, saj so za to druge institucije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je osupel nad vsebino pritožbe tožene stranke oziroma nad njeno posmehljivo in brezbrižno držo do sodišča, ter predvsem do uporabnikov zdravstvenih storitev. Takšen odnos je nedopusten in v popolnem nasprotju s temeljnim poslanstvom tožene stranke. Tožena stranka citira tretji odstavek 259. člena Pravil OZZ in izpušča del določbe "oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica". Ker se odobritev oziroma povrnitev stroškov ne navezuje na to, pod katero kategorijo vsebina tega stroška spada, je pravno nerelevantno, ali so prehranska dopolnila živila, zdravila ali drugačen pripomoček, saj je relevantno dejstvo, da gre za preparate, ki ohranjajo in celo izboljšujejo zdravje hudo bolnega otroka. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče pod pretvezo nebistvenosti odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni dokazov, če katero in če sploh so prehranska dopolnila ključna za izboljšanje tožnikovega zdravja. Dejstvo je, da prav prehranska dopolnila, ki se tožniku predpišejo glede na rezultate krvnih preiskav, vzdržujejo in izboljšujejo zdravstveno stanje kot izhaja iz pisne izjave in tudi pričanja izvedene priče prof. dr. B.B. in pisne izjave priče dr. C.C.. Sodišče je popolnoma pravilno ocenilo vse dokaze in se do njih in vseh navedb strank opredelilo ter obrazložilo dokazno oceno ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka spregleda, da Pravila OZZ v 30. točki prvega odstavka 2. člena določajo, da "pravica je pravica, ki se zagotavlja zavarovani osebi iz obveznega zavarovanja", in torej, če govorimo o povračilu stroškov, ki niso pravica, ob pravilnem razumevanju 30. točke prvega odstavka 2. člena in tretjega odstavka 259. člena Pravil OZZ govorimo ravno o pravicah, ki jih Pravila OZZ ne predvidevajo. Drugačno razumevanje namena predmetnega določila tudi ni mogoče, saj pri nasprotnem razumevanju izgubi svoj pomen. Preko namenske in sistemske razlage pravne določbe je moč zaključiti, da je zaradi nešteto mogočih različnih življenjskih situacij zavod pooblaščen, da lahko izjemoma povrne tudi strošek, ki ni pravica. Nikakor pa zavod (tožena stranka) nima pravice po prostem preudarku odločati, komu bo stroške povrnil, ampak mora biti ta povrnitev izjema, kot izjemo pa jo lahko opredelijo le zdravniki, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Za odločitev je bistveno, da gre pri tožniku za izjemno izboljšanje zdravstvenega stanja. Tožnik je na spektroavtistični lestvici iz stopnje 8 (hud avtizem) padel na stopnjo 3 (izven spektra avtističnih motenj). Tožena stranka je tudi načrtno prezrla pojasnilo dr. C.C., ki zelo jasno obrazloži, da predmetna prehranska dopolnila izplavljajo težke kovine iz likvorja tožnika. Višina stroškov pa za odločitev v zadevi ni pravno relevantna, kljub temu pa gre za velik strošek v primerjavi z dohodki družine. Krivična je tudi navedba tožene stranke, da prof. dr. B.B. ni neodvisni sodni izvedenec. Omalovaževanje kompetentnosti vodilnega otroškega nevrologa s strani tožene stranke ni na mestu. Sicer pa je kot izvedena priča prejel pouk o dolžnosti pričanja po resnici. Izpovedal je, da so pri tožniku poskušali z različnimi psihiatričnimi zdravili, kot je Risperdal in podobno, vendar pa praktično ni bilo učinka ali pa je bilo stanje še slabše. Izpovedba prof. dr. B.B. ovrže pritožbeno trditev tožene stranke, da ni zagotovo ugotovljeno, da so prehranska dopolnila tista, ki so tožniku pomagala. Izpovedal je, da je dokazano, da če tega ne dobiva je takoj slabši tako vedenjsko kot tudi kognitivno. Če tožnik ne jemlje vtoževanih prehranskih dopolnil se lahko vrne na stopnjo avtizma 8, ampak očitno tožena stranka meni, da to ni dovolj izjemno, da bi utemeljevalo odobritev prehranskih dopolnil. Razlika je torej v tem, da je tožnik, če prehranskih dopolnil ne jemlje, težak avtist, če pa prehranska dopolnila jemlje, je izven spektra avtističnih motenj. Povsem pomenljivo je tudi, da je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji zavračala trditve tožnika, da določenim pacientom še vedno odobrava stroške prehranskih dopolnil. Tožnik je namreč po lastnem raziskovanju dobil odločbe, s katerimi je tožena stranka povrnila pacientom celo ista prehranska dopolnila, kot jih tožnik vtožuje v tem postopku, pa se tožena stranka do tega niti ni opredelila. Opisano kaže na to, da tožena stranka ravna samovoljno in diskriminatorno. Arbitrarnost postopanja tožene stranke je razvidna tudi iz listin, ki jih je tožnik predložil v postopku na prvi stopnji. Dvema pacientoma je tožena stranka priznala povračilo stroškov prehranskih dopolnil (enemu za prehransko dopolnilo Quvital Forte, drugemu pa ista prehranska dopolnila, kot jih v tem postopku vtožuje tožnik). Enemu pacientu pa je tožena stranka odrekla povračilo prehranskega dopolnila Rens HH, vendar pa je bilo na sodišču takemu zahtevku ugodeno (II Ps 1060/2018). Izhajajoč iz načela enakosti pred zakonom je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot to v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi dokazne ocene ni sprejelo v nasprotju z izpovedbami in dejstvi, kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja tožena stranka. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na določbo 8. člena ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo dokazno oceno.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2018 in št. ... z dne 21. 5. 2018 ter odločbi št. ... z dne 24. 7. 2019 in št. ... z dne 14. 5. 2019. Z navedenimi odločbami je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odobritev povračila stroškov prehranskih dopolnil v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

7. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v določbi tretjega odstavka 259. člena Pravil OZZ, kjer je določeno, da zavod lahko izjemoma odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček, zdravilo ali živilo oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica. V zvezi z omenjeno določbo pritožbeno sodišče opozarja na stališče pritožbenega sodišča, ki ga je zavzelo v drugi zadevi⁴. Pritožbeno sodišče poudarja, da pravice iz obveznega zavarovanja, vključno s povračili določenih stroškov, ureja ZZVZZ ter Pravila OZZ. V skladu s 23. členom ZZVZZ se namreč zavarovanim osebam med drugim zagotavlja tudi plačilo zdravil, predpisanih na recept do določenega odstotka, natančnejši postopek uveljavljanja pravic in storitev pa je prepuščen Zavodu za zdravstveno zavarovanje, da določi standarde in normative s svojimi splošnimi akti v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo (26. člen). V zvezi s tretjim odstavkom 259. člena Pravil OZZ pa je bilo poudarjeno, da si je s pooblastilno normo tožena stranka, ki je nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja na splošni normativni ravni, sama omogočila, da v izjemnih primerih zavarovanim osebam med drugim prizna tudi živila oziroma povračilo tovrstnih stroškov, čeprav ne gre za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Citirano abstraktno podzakonsko pravno norma pa ni dopustno uporabljati arbitrarno. Potrebno jo je razlagati in uporabljati v skladu z namenom in obsegom pooblastil v okoliščinah vsakokratnega življenjskega primera.

8. Sodišče prve stopnje je z izvedenskim organom najprej razčiščevalo vprašanje, kakšno naravo imajo prehranska dopolnila, kot jih s tožbo uveljavlja tožnik. Pridobilo je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri D. fakulteti v E., ki ga je za navedeni organ podala prof. dr. A.A., dr. med. Po pridobitvi mnenja pa je sodišče presodilo, da za ta konkreten postopek niso bistvene ugotovitve iz izvedenskega mnenja z dne 15. 9. 2020 glede vprašanja, ali se lahko prehranska dopolnila, ki jih jemlje tožnik, štejejo kot zdravilo ali živilo za posebne prehrambene ali zdravstvene namene. Sodišče prve stopnje navedenega izvedenskega mnenja ni ignoriralo, temveč je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da omenjeno izvedensko mnenje ni bistveno za odločitev v sporni zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč najprej razčiščevalo, ali se lahko prehranska dopolnila, ki jih jemlje tožnik, štejejo kot zdravilo, ali živilo za posebne prehrambene ali zdravstvene namene in torej, ali jih je mogoče uvrstiti v določbo tretjega odstavka 259. člena Pravil OZZ. Kasneje pa je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je povrnitev stroškov nakupa prehranskih dopolnil, ki jih zahteva tožnik, mogoče umestiti pod abstraktni dejanski stan delne ali celotne povrnitve stroškov, ki niso pravica. Sodišče namreč ugotavlja, da med strankama ni sporno, da prehranska dopolnila niso razvrščena na pozitivno ali vmesno listo za zdravila ali živila za posebne zdravstvene namene in torej niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

9. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja na spremembe Pravil OZZ. Tako je bil s spremembami in dopolnitvami Pravil OZZ⁵ tretji odstavek 259. člena spremenjen tako, da je le-ta glasil, da zavod lahko izjemoma odobri zavarovani osebi medicinsko tehnični pripomoček, zdravilo ali živilo za posebne zdravstvene namene oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica po Pravilih. S spremembami in dopolnitvami Pravil OZZ⁶ pa sta bili črtani besedili "za posebne zdravstvene namene" in "po pravilih". V tem primeru ni odločilno, ali gre za živilo za posebne zdravstvene namene.

10. Tožena stranka lahko glede na dano pooblastilo v tretjem odstavku 259. člena Pravil OZZ, odloča tudi o povrnitvi stroškov za nakup prehranskih dopolnil, kot to pravilno razloguje sodišče prve stopnje in kar je očitno bila tudi njena pretekla praksa. Navedbe tožene stranke, da naj bi šlo za nezakonite odločbe, lahko pomenijo le, da je očitno tožena stranka naknadno spremenila svoje stališče glede uporabe navedene določbe. Nikakor pa to ne pomeni, da je sedanje stališče tožene stranke, če je res tako, kot sledi iz pritožbenih navedb, pravilno in zakonito. Nenazadnje že tožnik v svojih vlogah in tudi v odgovoru na pritožbo opozarja in je tudi predložil odločbe (A/44, A/45), iz katerih izhaja, da tožena stranka priznava povračilo stroškov nakupa prehranskih dopolnil. Za odločitev tudi ne more biti odločilna morebitna sprememba prakse, kot jo omenja tožena stranka, upoštevaje sestanek, na katerem naj bi bila določena merila, temelječa na aktualnih strokovnih smernicah in sklenjen dogovor, da se teh meril enotno držijo vsi zdravniki. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vsak primer obravnavati posebej in za odločitev v sporni zadevi je odločilno, kdo je predpisal uporabo prehranskih dopolnil, na podlagi kakšnih indikacij in kakšni so učinki v konkretnem primeru, kot je to pritožbeno sodišče poudarilo v že citirani sodbi Psp 141/2020.

11. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med strankama ni sporno, je tožniku prehranska dopolnila predpisal lečeči specialist prof. dr. B.B., vloge za povrnitev stroškov nakupa prehranskih dopolnil pa sta poleg njega podpisala še doc. dr.F.F. in doc. dr. G.G.. Iz izvida in mnenja prof. dr. B.B. z dne 12. 11. 2018 (priloga A/29) izhaja, da je tožnik na Pediatrični kliniki na kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo voden zaradi hude oblike avtizma. Redno dobiva različne prehranske dodatke, ki se spreminjajo glede na diagnostiko. V obdobju, ko je ostal brez vseh dopolnil, je pri tožniku prišlo do izrazitega poslabšanja (ponovno je z glavo udaril v šipo, ki se je razbila in si je pri tem odrezal nos, ki so ga komajda prišili na plastični kirurgiji). Navedeni specialist zato svetuje, da redno prejema prehranska dopolnila, kot jih uveljavlja s tožbo. Vse navedeno izhaja tudi iz njegove pisne izjave z dne 20. 10. 2020 (listovna št. 134 sodnega spisa), kjer pojasnjuje, da je tožnik že od leta 2017 brez Strattere. V nevrološkem statusu ni odstopov od normale. Svetuje pa enako terapijo dalje s prehranskimi dodatki in dietami. Na lestvici ADOS, kjer je tožnik prej dosegel 8 točk, jih sedaj dosega le še 3, kar pomeni, da je zunaj spektra avtizma. Pojasnil je tudi, da obstaja medicinsko utemeljen dokaz za nujnost nadaljevanja s temi dopolnili, kajti če jih ne uživa, hitro pride do poslabšanja stanja v smislu slabe koncentracije in nesodelovanja ob različnih rehabilitacijskih postopkih. Pri tožniku je ob jemanju prehranskih dopolnil in ob izvedenih postopkih prišlo do izdatnega izboljšanja. Sedanje sestavine in odmerki so očitno za tožnika ravno pravšnji, da ohranja zelo zadovoljivo stanje. Enako je lečeči specialist, kot izvedena priča, pojasnil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

12. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da navedene ugotovitve oziroma priporočila lečečega specialista ne držijo. Sklicevala se je zgolj na splošno stališče sestanka strokovnjakov z dne 24. 5. 2018 in 26. 9. 2018, do česar se je pritožbeno sodišče v obrazložitvi že opredelilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je strokovno medicinska podlaga nedvomno podana, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče izjave priče povsem spremenilo in jih interpretiralo tako, kot jih je želelo interpretirati. Tako iz izpovedbe prof. dr. B.B. kot tudi iz ostalih listinskih dokumentov izhaja, da je tožena stranka tožniku določeno obdobje odobravala plačilo prehranskih dopolnil in da se je tožniku v obdobju, ko je jemal prehranska dopolnila, zdravstveno stanje izboljšalo. V času, ko prehranskih dopolnil ni jemal, je prišlo do poslabšanja. Lečeči specialist je zato predlagal, da tožena stranka tožniku še vedno krije stroške navedenih prehranskih dopolnil. Izboljšanje namreč ne izhaja zgolj iz navedb matere, kot to v pritožbi omenja tožena stranka, temveč je izboljšanje tudi objektivno dokazljivo (ADOS pripomoček za ugotavljanje avtizma). S tem v zvezi tožena stranka neutemeljeno relativizira navedeni pripomoček. Izboljšanje zdravstvenega stanja ugotavlja lečeči specialist in sodišče prve stopnje je njegovi izpovedbi utemeljeno sledilo. Tudi če ni znanstveno potrjeno učinkovanje prehranskih dopolnil, pa iz izvedenih dokazov povsem jasno izhaja, da so le-ta pri tožniku imela pozitiven učinek in da se je ob jemanju prehranskih dopolnil njegovo zdravstveno stanje izboljšalo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)⁷ je pritožbeno sodišče priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tarifna št. 15/4 OT), nadalje skladno z 12. členom OT 2 % materialnih stroškov, kar znaša 7,50 točke in 22 % DDV. Ker je bila tožniku z odločbo BPP 177/2021 z dne 27. 5. 2021, ki jo je izdalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, dodeljena brezplačna pravna pomoč na pritožbeni stopnji in ker je skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, je pritožbeno sodišče, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, naložilo toženi stranki, da plača za tožnika na račun sodišča 142,74 EUR, od tega 112,50 EUR za odgovor na pritožbo, to je polovico zneska 225,00 EUR, 4,50 EUR za materialne stroške in 25,74 EUR za 22 % DDV. V primeru zamude s plačilom mora tožena stranka tožniku povrniti tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Glej Psp 141/2020 z dne 16. 9. 2020.
⁵ Glej Ur. l. RS, št. 7/2009.
⁶ Glej Ur. l. RS, št. 25/2014.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 141/2020
• UPRS Sodba in sklep I U 1290/2017-19
• Sodba U 931/93