VDSS Sodba Pdp 279/2021

Jedro

Obrazložitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je preskopa, saj odpovedni razlog ni konkretiziran in je opredeljen le abstraktno, zato je takšna odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, v roku 8 dni pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 29. 6. 2020 nezakonita in da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 5. 8. 2020, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 26. 3. 2021, ko je sodišče prve stopnje odločilo, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tj. od vključno 6. 8. 2020 do vključno 26. 3. 2021, priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco ZPIZ, obračunati vsakomesečni znesek nadomestila bruto plače, kot bi ga prejela, če bi delala, od bruto zneska plače odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Vse zmanjšano za denarno nadomestilo med brezposelnostjo, ki ga je tožnica prejemala v času od 6. 8. 2020 do 5. 2. 2021 v znesku 892,50 EUR bruto oz. 633,68 EUR neto. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje obračuna denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 4.419,14 EUR bruto in ji plača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev, do plačila. V presežku za znesek 42.542,32 EUR bruto je zahtevek zavrnilo. Odločilo pa je tudi, da tožena stranka tožnici v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plača stroške postopka v znesku 1.531,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka z odpovedjo z dne 29. 6. 2020 zadostila zahtevam iz 87. in 89. člena ZDR-1, saj so v njej navedeni vsi podatki in okoliščine, ki jih zahteva ZDR-1. Odpoved je jasna in določna. Delodajalec je dolžan obrazložiti dejanski razlog in zanj je tožnica v odpovedi izvedela. Iz odpovedi jasno in nedvomno izhaja, da tožničino delovno mesto ne daje pričakovanih rezultatov, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, ki tega zapisa iz odpovedi ni štelo kot konkretnega razloga za odpoved. Iz odpovedi tudi izhaja, da je prišlo do precejšnjega upada aktivnosti, ki so deloma posledica epidemije v RS in drugih državah, kjer bi morala delati tožnica. Ker je tožena stranka z odpovedjo zadostila zakonskim zahtevam po obrazložitvi, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je neobrazložena in da je ni moč preizkusiti. Tožena stranka je v sodnem postopku dodatno obrazložila in pojasnila razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa se sodišče do njih ni opredelilo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podredno, kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa se pritožuje tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in denarnemu povračilu po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, zakaj je kot datum razveze določilo 26. 3. 2021, zato se te odločitve ne da preizkusiti. Ni upoštevalo okoliščin, ki jih je kot relevantne navedla tožena stranka v zvezi z datumom prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da tožnica dela po pogodbi o zaposlitvi sploh ni opravljala in se na poziv delodajalca, da naj delo začne opravljati, ni odzvala. Previsoko je sodišče prve stopnje prisodilo tudi denarno povračilo v višini dveh bruto plač. Ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so vodile do prenehanja delovnega razmerja. Prav tako bi moralo upoštevati že izplačano denarno odpravnino zaradi odpovedi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je s tem storilo kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 2. 12. 2019 na delovnem mestu direktor komerciale, ki ji jo je tožena stranka s sklepom o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov z dne 29. 6. 2020 odpovedala. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje preneha 5. 8. 2020 iz poslovnih, tehnoloških in strukturnih razlogov, ker se je pokazalo, da delovno mesto ne daje pričakovanih učinkov oziroma, da gre za precejšen upad aktivnosti, ki so deloma posledica epidemije v Republiki Sloveniji kot tudi drugod v državah, kjer ni morala opravljati delo, zato je njeno delo odvečno oziroma nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obrazložitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov preskopa, saj odpovedni razlog ni konkretiziran in je opredeljen le abstraktno, zato je takšna odpoved nezakonita.

7. Ta odločitev sodišča prve stopnje je skladna z obstoječo sodno prakso in sicer s sodbo in sklepom VSRS opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017. Dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog tako, da šele takrat navede in konkretizira dejanski razlog odpovedi ter s tem napolni abstraktno opredelitev tega razloga, kot je to tožena stranka storila v obravnavani zadevi.

8. Tožena stranka v sodnem postopku ni dodatno obrazložila in pojasnila razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici skladno z določbama 87. in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), kot to navaja v pritožbi, ampak je v sodnem postopku prvič konkretizirala odpovedni razlog, kar pa je nedopustno, saj mora biti delavcu že iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno, zaradi katerih konkretnih razlogov in okoliščin mu je bila pogodba odpovedana. Ker je v tem individualnem delovnem sporu sodišče presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je nezakonita, ker odpovedni razlog ni bil konkretiziran, se sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno opredeljevati do kasnejših, prepoznih navedb tožene stranke o razlogih za odpoved. Zaradi tega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi.

9. Skladno z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar je storilo v obravnavanem primeru. Ker tožena stranka ni navedla takšne okoliščine, npr. da se je tožnica že zaposlila pri drugem delodajalcu, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, je pogodbo o zaposlitvi pravilno razvezalo z dnem, ko je o zadevi odločilo. Pri tem niso bistvene pritožbene navedbe, da tožnica dela po pogodbi o zaposlitvi sploh ni opravljala in da se ni odzvala na poziv delodajalca, da naj začne opravljati delo.

10. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila tožnici pravilno upoštevalo določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, kar izhaja iz drugega odstavka 13. točke obrazložitve sodbe. Upoštevalo je trajanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki, možnosti njene zaposlitve pri drugih delodajalcih glede na njeno izobrazbo in starost ter ji tudi v skladu z obstoječo sodno prakso pravilno dosodilo denarno povračilo namesto reintegracije v višini dveh povprečnih mesečnih bruto plač. Pri tem je upoštevalo listine, ki jih je tožena stranka vložila v spis. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navede o kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prav tako sodišče prve stopnje odpravnine, ki jo je tožnici v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala tožena stranka, pravilno ni vštevalo v denarno povračilo namesto reintegracije, saj to iz določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ne izhaja.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške, ki jih je ta imela s podajo odgovora na pritožbo. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z določbo 155. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo. Potrebni stroški tožnice so stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 točk, 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV skupaj znaša 280,00 EUR. Ta znesek je dolžna tožena stranka tožnici povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 452/2016
• VDSS Sodba Pdp 433/2018
• VDSS Sodba Pdp 558/2022