VDSS Sodba in sklep Pdp 309/2021

Jedro

Pasivnost toženca, ki na pravilno vročeno tožbo ne odgovori, se šteje za priznanje dejanskih navedb v tožbi. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi tožnikovih navedb, da ga je toženec odjavil iz socialnih zavarovanj, ne da bi mu vročil odpoved in ne da bi potekel rok, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pravilno presodilo, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito - načine prenehanja delovnega razmerja določa ZDR-1 v 77. členu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 31. 7. 2020 ni prenehalo, ampak je trajalo do 26. 8. 2020. Tožencu je naložilo, da ga za čas od 1. 8. 2020 do 26. 8. 2020 prijavi v socialna zavarovanja in da mu: - za julij 2020 obračuna bruto plačo in plača 1.956,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2020 do plačila; - za avgust 2020 obračuna bruto plačo in plača 1.956,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2020 do plačila; - za marec 2020 plača neizplačane ure v višini 800,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2020 do plačila; - za maj 2020 plača neizplačane ure v višini 800,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 do plačila; - obračuna regres za letni dopust za leto 2019 in plača neto znesek v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 do plačila; - obračuna regres za letni dopust za leto 2020 in plača neto znesek v višini 525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila; - plača nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v višini 456,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2020 do plačila; - plača nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2020 v višini 782,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2020 do plačila. V presežku (regres za letni dopust za leto 2020 do vtoževanih 600,00 EUR; zakonske zamudne obresti od dosojenega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2020 za čas od 1. 7. 2020 do 2. 7. 2020; zakonske zamudne obresti od nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2020 za čas od 1. 7. 2014 do 26. 8. 2020) je zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku plača odpravnino v višini 391,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2020 do plačila. Tožbo je v delu, v katerem se nanaša na davke in prispevke, zavrglo. Tožencu je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 183,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene zamudne sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (sklep) se zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožuje toženec. Navaja, da je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je na tožbo odgovoril, kakor hitro je bilo mogoče. Dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev, so v nasprotju s predloženimi dokazi. Toženec je prejel tožbo na naslov v Sloveniji, kjer posluje, dne 26. 10. 2020. Takrat se je nahajal v Nemčiji, zato je bila tožba poslana priporočeno po pošti v Nemčijo. V Nemčiji jo je prejel šele mesec kasneje. Najverjetneje je bila tožba poslana na napačen naslov, zato je vročanje trajalo toliko časa. Toženec je poizvedoval pri Pošti Slovenije, vendar podatka o vročanju nimajo. Dne 23. 11. 2020 je poslal elektronsko sporočilo z odgovorom na tožbo, v katerem je pojasnil, da je tožbo prejel z zamudo. Dne 27. 11. 2020 je priporočeno poslal odgovor na tožbo. Toženec je prava neuka stranka, zaradi epidemije se ni mogel vrniti v Slovenijo. Sodišče prve stopnje bi elektronsko sporočilo z dne 23. 11. 2020 lahko štelo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Lahko bi štelo, da je odgovor na tožbo pravočasen. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo plačo v višini 1.956,00 EUR za julij 2020 in avgust 2020, saj je iz predloženih izpiskov z bančnega računa razvidno, da je tožnik v tem času plačilno kartico uporabljal na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi dokazal plačo v vtoževani višini. Sodišče prve stopnje bi mu lahko prisodilo kvečjemu plačo v višini minimalne plače, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan del zamudne sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega dela zamudne sodbe in sklepa, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, med katerimi sta pogoja, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik.

6. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vročanje tožbe v odgovor, ne vodijo do zaključka, da bi bila vročitev nepravilno opravljena. Prvi odstavek 133. člena ZPP določa, da se podjetnikom posameznikom (kot je toženec) vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Tožba je bila, kot je razvidno iz podatkov v spisu, vročena na naslovu A., kar je sedež toženca, in temu toženec ne oporeka. Njegove pritožbene navedbe, da se je takrat nahajal v Nemčiji in da je tožbo v Nemčiji prejel šele mesec kasneje, za odločitev niso bistvene. Nebistveno je, kako si je toženec organiziral poslovanje, bistveno je le, kdaj mu je bila tožba pravilno vročena. To je bilo dne 26. 10. 2020, kar pomeni, da bi bil že dne 23. 11. 2020 podan odgovor na tožbo po poteku petnajstdnevnega roka, določenega v šestem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.; sodišče prve stopnje je delno izdalo zamudno sodbo, ker je toženec prepozno odgovoril na tožbo, delno – v delu, v katerem ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja – pa zaradi neobrazloženega odgovora na tožbo).

7. Toženec v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je prava neuka stranka in da bi zato sodišče prve stopnje lahko štelo elektronsko sporočilo z dne 23. 11. 2020, označeno kot odgovor na tožbo, za predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Pasivnost toženca, ki na pravilno vročeno tožbo ne odgovori, se šteje za priznanje dejanskih navedb v tožbi. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi tožnikovih navedb, da ga je toženec odjavil iz socialnih zavarovanj, ne da bi mu vročil odpoved in ne da bi potekel rok, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, pravilno presodilo, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito – načine prenehanja delovnega razmerja določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 77. členu. Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je tožniku pravilno prisodilo plačo, kot jo je zahteval, v višini 1.956,00 EUR (tožnik je navedel, da je to povprečna mesečna plača za poln delovni čas). Plačo v isti višini mu je pravilno prisodilo tudi za julij 2020 – tožnik je zahtevek v tem delu utemeljil z navedbo, da mu toženec ni plačal, kar mu je bil dolžan iz naslova plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

9. Navedbe tožnika niso v nasprotju z vsebino listin, ki jih je predložil, kot neutemeljeno navaja toženec v pritožbi. Zmotno meni, da bi moral tožnik, da bi sodišče prve stopnje lahko zahtevku ugodilo, predložiti še kakšne dokaze. Predložene listine – bančni izpiski (A4) so skladne z navedbo tožnika o višini njegove plače (izplačilo dne 8. 7. 2020 z oznako "plača" v višini 1.956,00 EUR). Dejstvo, da je tožnik plačilno kartico v juliju 2020 in avgustu 2020 uporabljal (tudi) na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, ki je razvidno iz predloženih listin, ni v nasprotju z njegovo navedbo, da mu toženec za julij 2020 ni plačal vsega, kar mu je bil dolžan, za avgust 2020 pa je njegov zahtevek utemeljen kot reparacija zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 74/2021
• VDSS sodba Pdp 1157/2012
• Sklep II Ips 432/2006