VDSS Sodba Pdp 262/2021

Jedro

Toženka je tožniku podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, oziroma je dokazala, da v času podaje odpovedi in v obdobju po njej ni zaposlovala novih delavcev na delovnem mestu Skrbnik ključnih kupcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2020 ter pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 5. 2020, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami, in poziv na delo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo razen glede odločitve, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je uveljavljal sodno varstvo zaradi podane ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2020. Na sestanku dne 22. 4. 2020 sta bila sama s A.A.. Vsi dokazi o vsebini sestanka so posredni. Sodišče prve stopnje bi jih moralo skrbno pretehtati. Zmotno je zaradi prekluzije zavrnilo dokazni predlog za vpogled v listino – dopis z dne 18. 5. 2020. Sploh ni utemeljilo, da bi izvedba dokaza zavlekla reševanje spora. V delovnih sporih velja preiskovalno načelo. V dopisu z dne 18. 5. 2020 je jasno navedeno, da je tožnik prejel ustno odpoved in da so nadaljnja pogajanja med pravdnima strankama tekla z namenom mirne rešitve spora. Ta pogajanja nikakor ne zanikajo že podane ustne odpovedi. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje so protispisne. Zmotno je štelo kot bistveno, da tožnik, zaslišan kot stranka, ni potrdil svojih navedb, da je bila na sestanku dne 22. 4. 2020 izrečena "odpoved". Zmotno je sledilo preveč skladnim izpovedim zakonitega zastopnika toženke B.B. in prič C.C., D.D. ter E.E.. Ni upoštevalo, da nobena izmed navedenih prič ni bila na sestanku dne 22. 4. 2020. A.A. je seveda zanikal podajo odpovedi, enako velja za toženko, saj gre za nezakonito ravnanje. Priča F.F. je izpovedala, da ji je tožnik takoj po sestanku dne 22. 4. 2020 povedal, da je prejel ustno odpoved. Do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Tožnik je jasno izpovedal, da mu je A.A. povedal, da je njegovo delo nepotrebno in da mu izreka odpoved. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpodbijana sodba nima razlogov o za odločitev bistvenih dejstvih. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni upoštevalo vsebine elektronskega sporočila z dne 24. 4. 2020, ki ga je tožnik poslal svojemu pooblaščencu s priponkami, kjer je jasno navedeno, da je bila podana odpoved. Enako je razvidno iz elektronskega sporočila z dne 24. 4. 2020, ki ga je tožnik poslal A.A. in D.D.. Na to elektronsko sporočilo toženka ni odgovorila. Dejstvo, da je bila podana ustna odpoved, je zanikala šele kasneje. Dne 28. 4. 2020 je tožnik ponovno opredelil, da mu je bila podana ustna odpoved. Dne 29. 4. 2020 je to povedal svoji osebni zdravnici, kar je dne 5. 5. 2020 povzela v anamnezo. Prav zaradi ustne odpovedi je podal prijavo inšpektorju. Do vsega tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik je predložil dokaze, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je prizadeval, da mu delovno razmerje preneha na zakonit način, s podajo pisne odpovedi, na podlagi katere bo upravičen do odpravnine in pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Toženka je na tožnika pritiskala, da podpiše novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, oziroma je ravnala na način, da bi tožniku lahko očitala neupravičene izostanke z dela. Tožnik je prosil, da mu potrdi, da je lahko od 23. 4. 2020 doma in da je vrnil delovna sredstva, pa mu toženka potrdila ni izdala. Če bi prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi toženka zatrjevala, da ga ni napotila domov. Toženka je v inšpekcijskem postopku navedla, da je za tožnika pripravila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v sodnem postopku pa tega ni navedla. Navedla je, da je imel tožnik interes, da bi sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. To je povsem nelogično, saj bi s tem izgubil pravice, ki jih je imel oziroma bi mu pripadale na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka je tožniku podala ustno odpoved in pričakovala, da ne bo prišel na delo, nato pa bi mu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ga iz socialnih zavarovanj odjavila za nazaj. Dela niti ni mogel opravljati, saj je vrnil delovna sredstva. Toženka ni dokazala, da tožniku ni podala ustne odpovedi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do delovnopravnega statusa tožnika po 22. 4. 2020. Tožnik je bil še v delovnem razmerju pri toženki in ni imel druge možnosti, kot da v zvezi s podano ustno odpovedjo vloži tožbo. Nebistveno je, da ga toženka ni odjavila iz socialnih zavarovanj (prim. sodba Pdp 987/2013). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi priče A.A.. Njegova izpoved ni bila prepričljiva. Ni upoštevalo, da toženka ni predložila listine, ki bi dokazovala, da A.A. ni imel pooblastila za podajo odpovedi. Tudi če bi se ugotovilo, da A.A. pooblastila ni imel, to pomeni le, da je odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno presojalo trpinčenje na delovnem mestu, saj tožnik tovrstnega zahtevka ni postavil. Jasno je, da je bil žrtev nadlegovanja s strani toženke, sodišče prve stopnje pa strokovnega znanja za ugotavljanje zdravstvenih težav in vzrokov zanje nima. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita, saj bi toženka tožnika lahko zaposlila za nedoločen čas. Tako je D.D. povedala v inšpekcijskem postopku. Njena navedba, da ni zaposlovala na tožnikovo delovno mesto Skrbnik ključnih kupcev, je neverodostojna. Iz predloženih dokazov je razvidno, da je 2. 4. 2020 zaposlila novega delavca za področje prodaje, oglaševanje in trženje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku ugodi oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter utemeljeno zavrnilo zahtevke tožnika.

6. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, vključno z navedbo o podani ustni odpovedi. S tem, ko je štelo, da tožnik svoje navedbe o podani ustni odpovedi ni dokazal, ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, kot mu jo neutemeljeno očita pritožba.

7. Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi (pisne) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 5. 2020, in sicer po poteku odpovednega roka 22. 7. 2020, ne na podlagi ustne odpovedi. To je bistveno dejstvo, ki ga je poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je ugotovilo, da tožniku ustna odpoved, čeprav še v pritožbi zatrjuje drugače, ni bila podana. Tožnik se je dne 22. 4. 2020 sestal s A.A., ki ni zakoniti zastopnik toženke. Navedbi, da A.A. ni bil pristojen in ni imel pooblastil za podajo odpovedi, tožnik pred sodiščem prve stopnje ni oporekal (da bi jo toženka dokazovala), ampak iz njegovih navedb izhaja, da je to dejstvo ocenil za nebistveno (v pripravljalni vlogi z dne 24. 6. 2020 je navedel: "Tožeča stranka verjame, da tožena stranka tožnika ni odjavila iz sistema zavarovanja na podlagi ustne odpovedi, vendar to še ne pomeni, da ustne odpovedi ni bilo: A.A. (s pooblastili ali brez) je tožniku ustno povedal, da mu je podana odpoved, da mora vrniti delovna sredstva in da naj ne hodi več na delo."). Sam tožnik, zaslišan kot stranka, ni potrdil, da bi mu bila podana ustna odpoved. Tudi to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tožnikove izpovedi ni razumelo narobe, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Prav tako neutemeljeno se sklicuje na vsebino dopisov oziroma elektronskih sporočil, ki jih je tožnik poslal svojemu pooblaščencu in/ali toženki, ki ne morejo biti bistveni za presojo, ali je bila tožniku podana ustna odpoved (zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v listino – dopis z dne 18. 5. 2020), in na izpoved priče F.F., njegove žene. Sodišče prve stopnje se je do vsebine vseh za odločitev bistvenih dokazov opredelilo, posredno ali neposredno. Svojo ugotovitev, da tožniku ni bila podana ustna odpoved, je dodatno utemeljilo z intenzivnostjo dogajanja (pogajanj) po 22. 4. 2020. V zvezi s to ugotovitvijo tožnik v pritožbi očita protispisno, pri čemer po vsebini graja sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje.

8. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na del obrazložitve sodišča v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 987/2013 in izpostavlja, da ni bistveno, ali je delavec na podlagi odpovedi odjavljen iz socialnih zavarovanj. V citirani zadevi pritožbeno sodišče (sklep Pdp 1191/2012) odločitve o nezakonitosti odpovedi sploh ni presojalo, saj se tožnica zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ni pritožila, v vsakem primeru pa je šlo za bistveno drugačno situacijo, kot je pri tožniku; tožnici v zadevi Pdp 1191/2012 in Pdp 987/2013 je bila podana in vročena pisna odpoved.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), oziroma da je dokazala, da v času podaje odpovedi in v obdobju po njej ni zaposlovala novih delavcev na delovnem mestu Skrbnik ključnih kupcev. Tožnik je pred sodišče prve stopnje predložil listino, na katero se sklicuje v pritožbi in ki kaže nove zaposlitve oziroma prenehanja zaposlitev pri toženki, vendar je z njo dokazoval, da je pri toženki prenehalo delovno razmerje drugačnemu številu delavcev, kot je zatrjevala toženka. Navedb o novih zaposlitvah ni podal, pri čemer je že iz v pritožbi povzete vsebine listine razvidno, da ni šlo za zaposlitev na tožnikovo delovno mesto, zaposlitev pa je bila izvršena slaba dva mesece prej, preden je tožnik prejel odpoved.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške. Toženka sama krije svoje stroške kot delodajalec v sporu o obstoju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Datum zadnje spremembe:

06.09.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010