VDSS Sklep Psp 86/2021

Jedro

Sodišče je imelo vso podlago za zaključek, da pri pooblaščencu tožeče stranke ni obstajal upravičen vzrok, ki predstavlja opravičljivo oviro za stranko pri izvedbi določenega procesnega dejanja. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče le, če je zamudo povzročil dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko in ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti.

V danem primeru bolezen pooblaščenca tožeče stranke ni upravičen vzrok za zamudo pritožbenega roka in bi glede na dejstvo, da je z blažjimi simptomi zbolel šele 21. dan pritožbenega roka, lahko pritožbo do pričetka bolezni že vložil ali pa bi lahko zaradi bolezni pooblaščenca, tožeča stranka poiskala drugega pooblaščenca za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in zavrglo tožbo ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je sicer v obrazložitvi sklepa pravilno ugotovilo, da je opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko le nenadno in nepredvideno bolezensko stanje odvetnika, vendar je zmotno stališče sodišča, da pooblaščencu tožeče stranke ni uspelo izkazati, da je bila bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna, saj je obstajala že 20. 7. 2020 in je ostalo nepojasnjeno v kakšnem obsegu. Niti sodišče niti pooblaščenec ne razpolagata z medicinskim znanjem, da bi lahko ocenila zdravstveno stanje in kognitivne sposobnosti pooblaščenca od 20. 7. 2020 dalje, ko je bila bolezen že prisotna in je 1. 8. 2020 eskalirala v tako hudo bolezensko stanje, ki je življenjsko ogrožalo pooblaščenca tožnice. Na to vprašanje mora odgovoriti neodvisni izvedenec pulmolog. Sodišče neutemeljeno očita pooblaščencu tožeče stranke, da ni ravnal v skladu s standardom dobrega strokovnjaka, ne da bi ugotovilo, ali je bil glede na bolezensko stanje od 20. 7. 2020 dalje sploh sposoben ravnati v skladu s standardom dobrega strokovnjaka. Preuranjena je tako odločitev sodišča o zavrženju tožbe. Pritožbi je potrebno ugoditi in razveljaviti sklep opr. št. V Ps 709/2020 z dne 16. 3. 2021 v celoti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da je sodišče v 11. točki obrazložitve sklepa na povsem jasen način pojasnilo, zakaj pri pooblaščencu ni šlo za nenadno in nepričakovano bolezensko stanje. To je izkazovala predložena medicinska dokumentacija in izpovedba pooblaščenca. Bolezen je napredovala počasi, njegovo zdravstveno stanje pred potekom roka za vložitev tožbe ni bilo takšno, da bi moral absolutno mirovati oziroma ne bi mogel vložiti tožbe oziroma angažirati ustreznega substituta. Sodišču je potrebno pritrditi, da pooblaščenec ni ravnal z dolžno skrbnostjo ter svoje dejavnosti ni organiziral tako, da bi bilo poslovanje nemoteno in da ne bi prišlo do zamude. Vročino je zaznal že 20. 7. 2020, to je devet dni pred potekom roka za vložitev predmetne tožbe. Zavedati bi se moral, da bi se mu bolezen lahko poslabšala, kar bi mu preprečilo pravočasno vložitev tožbe. Namesto navedenega je ravnal lahkomiselno, posledično pa je opustil dolžnost skrbnega strokovnjaka, da stori vse, da se odvrnejo škodljive posledice, ki utegnejo nastati zaradi zamude.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepravilnosti, saj je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa povsem ustrezno utemeljilo. V postopku pa tudi ni prišlo do kršitev določb ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je obravnavalo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje v skladu z določbami 116. do 120. člena ZPP in po vsebinski obravnavi ugotovilo, da predlog ni utemeljen. V postopku obravnave predloga je sodišče zaslišalo pooblaščenca tožeče stranke in prebralo odpustno pismo za pooblaščenca tožeče stranke z dne 17. 8. 2020, iz katerega je razvidno klinično stanje tožeče stranke tako ob sprejemu, kot ob odpustu.

6. Glede na izvedeni dokazni postopek, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da pooblaščencu tožnice ni uspelo dokazati, da je bila bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna, kar je sodišče povsem ustrezno in argumentirano pojasnilo v 11. in 12. točki obrazložitve sklepa. Neutemeljeno je zatrjevanje tožeče stranke, da bi vprašanje nepredvidljivosti oziroma nenadnosti bolezni moral presojati neodvisni izvedenec pulmolog, saj je dejstvo o relevantnem zdravstvenem stanju pooblaščenca do referenčnega obdobja 29. 7. 2020, razvidno iz odpustnega pisma, ki ga je predložila tožeča stranka sama (priloga A/2). Sodišče je imelo vso podlago za zaključek, da pri pooblaščencu tožeče stranke ni obstajal upravičen vzrok, ki predstavlja opravičljivo oviro za stranko pri izvedbi določenega procesnega dejanja. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče le, če je zamudo povzročil dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko in ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Slednje je sodišče zelo podrobno in argumentirano s citirano sodno prakso navedlo v 6., 7. in 8. točki obrazložitve sklepa.

7. Tudi s pritožbenim ugovorom, da bi o slednjem moral presojati sodni izvedenec, pritožbeno sodišče ne more soglašati. Sodišče je vsebino "upravičenega" vzroka v konkretnem primeru pravilno ugotavljalo z zaslišanjem pooblaščenca tožeče stranke, kot tudi z vpogledom v odpustno pismo ter upoštevalo sodno prakso. Odpustno pismo predstavlja javno listino, za katero se šteje, da dokazuje resničnost tistega, kar javna listina izkazuje. Sodišče je iz odpustnega pisma lahko samo razbralo pomembne okoliščine, ki so ga prepričale, da je bilo zdravstveno stanje pooblaščenca do referenčnega datuma takšno, da mu je dopuščalo izvedbo aktivnosti povezanih s pripravo procesnega dejanja, to je vložitvijo tožbe. Sodišče ni dvomilo v verodostojnost izkazanega, zato je pravilna dokazna ocena prvostopnega sodišča.

8. Sodišče je vsebino odpustnega pisma obravnavalo kot javno listino, pisni dokaz. Pri tem je sodišče določno in decidirano navedlo, da je iz odpustnega pisma jasno razvidno, da je do poslabšanja, to je do 2. 8. 2020, pooblaščenec lahko opravljal oziroma zmogel običajne aktivnosti. Iz tožnikove trditvene podlage, kot tudi vpogleda v odpustno pismo je razvidno, da je bolezen pri pooblaščencu od 20. 7. 2020 dalje napredovala postopoma. Prav tako ni nepomembno, da je pričel rok za vložitev tožbe teči že 30. 6. 2020 ter se je tako 30-dnevni rok iztekel 29. 7. 2020, prvi blagi simptomi z vročino 37, ki jo je reševal s pomočjo lekadola, pa so se pojavili šele 20. 7. 2020, to je 21. dan 30-dnevnega pritožbenega roka. Sodišče je pravilno izpostavilo, da za odvetnika velja, da mora pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih skladno z drugim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika.¹ Prag predvidljivih dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo narokov in rokov, je za odvetnika zaradi določila 16. člena Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, ki se mu lahko pripetijo. Tudi prag odvrnljivosti naključij je visok, ker mora odvetnik storiti vse potrebno, da se odvrnejo škodljive posledice, ki utegnejo nastati zaradi zamude.

9. V danem primeru bolezen pooblaščenca tožeče stranke ni upravičen vzrok za zamudo pritožbenega roka in bi glede na dejstvo, da je z blažjimi simptomi zbolel šele 21. dan pritožbenega roka, lahko pritožbo do pričetka bolezni že vložil ali pa bi lahko zaradi bolezni pooblaščenca, tožeča stranka poiskala drugega pooblaščenca za vložitev tožbe, kot pravilno razloguje sodišče v 11. in 12. točki obrazložitve sklepa. Sodišče je z izvedenimi dokazi dovolj natančno in popolno ugotovilo, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevana dejstva, zaradi katerih je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe. Tako ni potrebe, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem imenovalo še sodnega izvedenca pulmologa in zaslišalo tožnikovo osebno zdravnico. Nenazadnje je pravilna trditev tožene stranke, da je za predmetni spor relevantno zdravstveno stanje tožeče stranke le do 29. 7. 2020.² Pooblaščenec tožeče stranke bi se kot odvetnik moral zavedati, da lahko pride do nadaljnjega razvoja bolezni resnejše narave, ki bi mu lahko preprečila pravočasno vložitev tožbe, zato bi moral storiti vse, da do zamude ne bi prišlo. Izkazano ravnanje pooblaščenca tožeče stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo skladno z dolžnostjo, ki ji je bil zavezan kot skrben strokovnjak, da stori vse za odvrnitev škodljivih posledic, ki utegnejo nastati zaradi zamude.

10. Posledično je zato pravilna odločitev sodišča tudi v delu, kjer je bilo zaradi zavrnitve predloga v prejšnje stanje, potrebno zavreči tožbo.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Skrbnost dobrega strokovnjaka.
² Rok za vložitev tožbe.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 820/2004
• VDSS sklep Pdp 669/2008
• VDSS sklep Pdp 26/2011