VDSS Sodba Pdp 92/2021

Jedro

Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po stari in po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na to, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s pogodbo o zaposlitvi v septembru 2011, se 10. leto opravljanja službe tožnika izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar mu je bilo pravilno priznano z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2020. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa mu ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba sploh še ni veljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako,

- da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"I. Odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke, št. ... z dne 1. 6. 2020, se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 5.433,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Ugotovi se, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno deveto leto vojaške službe v višini ene bruto povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020."

- da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 183,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila, svoje stroške pa krije sam.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo delno zavrglo. Razsodilo pa je, da se odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020 odpravi (točka I izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 5.433,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe), da se ugotovi, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno deveto leto vojaške službe v višini ene bruto mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020 (točka III izreka sodbe), in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 656,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta bili za izvajanje 14. odstavka 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski sprejeti dve uredbi, in sicer Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (stara uredba – Ur. l. RS, št. 67/2008) in Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova uredba – Ur. l. RS, št. 73/2019). Sodišče prve stopnje je pri tolmačenju smisla drugega odstavka 7. člena nove uredbe spregledalo, da krog upravičencev do izplačila posebne denarne nagrade po stari in novi uredbi ni enak. Na podlagi stare uredbe so bili do posebne denarne nagrade upravičeni zgolj vojaki in vojaške osebe, ki so sklenile pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje vojaške službe v enotah in službah vojaškega letalstva, nadzora zračnega prostora, kontrole letenja in vojaškega zdravstva za dobo najmanj petih let. Kot izhaja iz pojma vojaške osebe, definiranega v 5. členu ZObr, so vojaške osebe vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci. Tako je bil po stari uredbi upravičen do te nagrade le del vojaških oseb, po novi uredbi, ki je vpeljala novo sistemsko ureditev, pa so do izplačila posebne nagrade upravičene vse vojaške osebe, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za najmanj pet let. Sodišče prve stopnje je tudi napačno pojmovalo drugi odstavek 2. člena nove uredbe. Po tej se posebna nagrada izplača naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe, medtem ko se je po stari uredbi izplačala takoj po uspešno zaključenem temeljnem vojaško strokovnem usposabljanju. Skladno z novo uredbo so vsi pripadniki s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas najmanj petih let upravičeni do posebne denarne nagrade. Nova uredba ne ureja izplačila nagrad za nazaj, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje, saj bi takšna ureditev kršila 155. člen Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavnost pravnih aktov. Tako je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik po novi uredbi upravičen do posebne nagrade tudi za čas pred njeno uveljavitvijo tj. pred 1. 1. 2020, ob tem pa ni pojasnilo, v čem je potem smisel izenačitve vseh vojaških oseb, saj bi imele vojaške osebe, ki so prejele posebno denarno nagrado že po stari uredbi, izrazito ugodnejši položaj. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je namreč v tem, da vsi pripadniki dobijo enako število denarnih nagrad, vezano na zaključeno leto službe, in sicer za naprej, tistim pripadnikom, ki so za sklenitev ali podaljšanje pogodbe o zaposlitvi prejeli posebne denarne nagrade po stari uredbi, pa se izplača samo še razlika med že izplačano posebno nagrado po stari uredbi in nagrado, ki jim pripada po novi uredbi. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020, ki jo izpodbija tožnik, nezakonita, saj v njej niso navedeni razlogi in tudi ni pojasnjen izračun, na podlagi katerega tožniku pripada izplačilo razlike. Na podlagi drugega odstavka 7. člena nove uredbe se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadla po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi. Posebna nagrada po tem odstavku se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi leta 2011 in mu je bila po stari uredbi izplačana nagrada v višini 5 bruto plač, je ujemajoče število let izpolnil leta 2016 (pet let zaposlitve po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi), zato mu v času odločanja pri toženi stranki pripadajo še tri povprečne bruto plače na zaposlenega v RS. Ker je v septembru 2020 izpolnil še dodatno leto, bi moral v oktobru 2020 prejeti še nagrado v višini ene povprečne plače.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. Nova uredba je stopila v veljavo s 1. 1. 2020. Iz določbe drugega odstavka 7. člena izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala po stari in po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Glede na to, da se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s pogodbo o zaposlitvi v septembru 2011, se 10. leto opravljanja službe tožnika izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar mu je bilo pravilno priznano z izpodbijano odločbo tožene stranke št. št. ... z dne 1. 6. 2020. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa mu ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba sploh še ni veljala.

8. Pritožba tožene stranke je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnik, ki s tožbo ni uspel, dolžan toženi strani povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: stroške odgovora na pritožbo v višini 300 točk in materialne stroške v višini 2%, kar ob vrednosti točke 0,60 po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znaša 183,60 EUR.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Skladno s 155. členom ZPP in določbami OT so potrebni pritožbeni stroški tožene stranke: stroški sestave pritožbe v višini 375 točk in materialni stroški v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 229,50 EUR. Ta znesek ji je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje pritožbene stroške tožnik krije sam.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 91/2021
• VDSS Sodba Pdp 85/2021
• VDSS Sodba Pdp 89/2021