VDSS Sklep Pdp 159/2021

Jedro

Utemeljeno pritožba uveljavlja, da je treba pri odločitvi o tožbenem zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve upoštevati, kdo je odgovoren za to, da se toženka ni zaposlila pri tožeči stranki kot zdravnica specialistka oftalmologinja, oziroma zakaj ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje tega dela med strankama.

Toženka je ves čas postopka uveljavljala, da je za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi odgovorna tožeča stranka, češ da ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki ni upoštevala veljavne kolektivne pogodbe, predvsem pa je vsebovala obveznost toženke, da v primeru prenehanja pogodbe pred iztekom 10 let tožeči stranki povrne celoten znesek 93.148,63 EUR in pogodbeno kazen v višini 50.000,00 EUR, pri čemer je bil ta "poslovni" del pogodbe o zaposlitvi za tožečo stranko bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni presojalo, ali je zahtevek lahko neutemeljen glede na določbo 117. člena OZ. Že zaradi tega je pritožba utemeljena in je bilo treba izpodbijani del sodbe razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 92.178,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače, in sicer plačilo zneska 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 4.151,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje zmotno uporabo 190. in 191. člena OZ, saj podlaga za vračilo prejete koristi ne obstaja, saj toženka ni obogatena in ker ji je tožeča stranka plačala stroške vedoč, da tega ni dolžna. Navaja, da zaradi prenehanja veljavnosti pogodba o zaposlitvi iz leta 2009 od 16. 5. 2010 dalje tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri glede temelja za plačilo. Sklicuje se na to, da se s tožečo stranko v pozneje sklenjenih in za nični razglašenih pogodbah nista dogovorili, da mora toženka vračati stroške štipendiranja. Meni, da se dobra vera po 191. členu OZ nanaša na obstoj pravne podlage, ne pa na pričakovanje toženkine zaposlitve pri tožeči stranki. Stališču sodišča prve stopnje o izjalovljenem pričakovanju tožeče stranke očita nesmiselnost in opozarja na civilne sankcije v primeru neizpolnitve dogovorjene obveznosti s strani pogodbi nezveste stranke. Opozarja na dejstvo, da je vse pogodbe med njima sestavila tožeča stranka kot delodajalec. Trdi, da tožeča stranka ni utemeljila vrnitvenega zahtevka ne z dokazano zmoto ne z elementi obogatitve toženke. Navaja, da je razmerje med strankama neobičajno ter da se v njem prepletajo delovnopravni in klasični civilnopravni elementi ter da bi sodišče moralo razmerje med njima obravnavati celostno. Opozarja na daljnoročne posledice odločitve sodišča prve stopnje, ki predstavlja za toženko dosmrtno breme, in na načelo sorazmernosti med interesi obeh strank. Zavzema se za delni odpust obveznosti po zgledu 170. člena OZ in 178. člena ZDR-1 in zaradi neupoštevanja te pravne podlage uveljavlja tudi procesno kršitev. Meni, da plačilo davkov in prispevkov že pojmovno ne more predstavljati obogatitve toženke. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, kakšen obseg obveznosti sta stranki pričakovali pri sklepanju pogodb med njima in v ta namen zaslišati priče A.A., B.B., C.C. ter D.D.. Zatrjuje svojo odgovornost največ do 15.000,00 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo interesov strank, tj. primerno plačilo za strokovno in odgovorno delo toženke oziroma zaslužek in stabilno poslovanje ambulante tožeče stranke. Navaja, da je tožeča stranka zahtevala toženkino prisotnost v Sloveniji v času pridobivanja zdravniške licence, čeprav ta ni bila potrebna. Glede na to meni, da je tožeča stranka vedela, da za toženko ni dolžna plačevati stroškov bivanja v Sloveniji. Graja ugotovljeni namen sklepanja pogodb iz let 2010 in 2011. Trdi, da pogodba o zaposlitvi iz leta 2009 ni stopila v veljavo, saj se odložni pogoj sploh ni izpolnil, saj je toženka pridobila delovno dovoljenje šele 20. 7. 2010, glede na to na tej podlagi stranki nimata pravic in obveznosti. Zatrjuje nesmiselnost stališča, da je tožeča stranka plačevala stroške v pričakovanju sklenitve pogodbe o zaposlitvi s toženko ter se sprašuje o pravni podlagi take obveznosti. Opozarja na ničnost pogodb iz leta 2010 in 2011 ter začasnost tripartitne pogodbe. Meni, da iz nobene navedenih pogodb ne izvira toženkina obveznost zaposliti se pri tožeči stranki. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo krivde strank za nevzpostavitev delovnega razmerja leta 2012 in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sklicuje se na to, da se zaradi neobstoja pravne podlage ni bila dolžna zaposliti pri tožeči stranki niti ni bila dogovorjena vsebina bodoče pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sta si stranki do decembra 2012 prizadevali, da bi sklenili veljavno pogodbo o zaposlitvi za delo zdravnice specialistke oftalmologije. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sporu o nezakonitosti odpovedi, da toženka ni upravičena do reintegracije, ker ni bilo veljavnega delovnega razmerja med strankama. Meni, da ni bila dolžna podpisati pogodbe o zaposlitvi pod nivojem pravic iz kolektivne pogodbe in z nesorazmernimi finančno – penalitetnimi bremeni in se sklicuje na svobodo dela. Tudi glede svojega dela v času od 1. 8. 2010 do 31. 10. 2021 zatrjuje izostanek razlogov o odločilnih dejstvih. Sklicuje se na evidenco delovnega časa tožeče stranke, iz katere izhaja (sicer nesamostojno) toženkino delo v oftalmološki ambulanti. Sodišču prve stopnje očita, da ni presodilo, ali je bila dolžna delati zastonj ali pa so ji v tem času pripadali plača, nastanitev in ostali stroški. Zatrjuje obogatitev tožeče stranke na račun njenega dela v teh 26 mesecih. O tem, kaj je delala, ter da si je plačo in stanovanje v tem času zaslužila, bi po njenem mnenju lahko izpovedale predlagane priče. Navaja, da tožeča stranka na ugovor toženkinega dela v tem času ni podala nasprotnih trditev in dokazov. Glede obogatitvene podlage nasprotuje obveznosti vračanja poslovnih stroškov tožeče stranke v breme svoje eksistenčne premoženjske substance. Pove, da ni bila obogatena, saj z bivanjem v Ljubljani ni imela koristi niti tega ni želela, ampak je bila to zahteva tožeče stranke. Navaja, da je ta plačala strošek, ki ga je zahtevala sama, toženki pa ni bil v korist. Dalje navaja, da je tožeča stranka vedela, da lahko toženko kot tujko zaposli samo na podlagi veljavnega delovnega dovoljenja, zato je plačevala stroške vedoč, da tvega, da to ne bo izdano. V zvezi s stališčem o kondikcijski podlagi navaja, da namen pogodbenih strank ne veže ter da po 15. 5. 2010 podlage ni bilo, pričakovanje tožeče stranke tako ni temeljilo na pogodbenem razmerju, ampak je šlo za pravno nepriznan motiv tožeče stranke. Zaradi neveljavnosti pogodbe meni, da je lahko zahtevek tožeče stranke le verzijski, ta pa ni upravičena do povračila, saj ni dokazala, da bi plačala v zmoti. Navaja, da je z izpodbijano odločitvijo vzpostavljeno stanje kot pred premikom premoženja le pri tožeči stranki, toženka pa bo zaradi vnaprej nepredvidljivega nesorazmernega bremena dosmrtno bankrotirala, ker se tožeči stranki posel ni izšel po načrtu. Zatrjuje nedopustnost ekonomskega poseganja v svobodo delavca z zahtevo po vračilu stroškov ter opozarja na akte MOD in OZN ter načelo in favorem laboratoris. Sklicuje se na 91. člen OZ in trdi, da ni kriva za sklenitev nične pogodbe. Sprašuje se, ali delodajalec sme delavcu ponuditi v podpis pogodbo, s katero delavca zaveže, da bo po izpolnitvi določenih pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi za 10 let. Zatrjuje nesorazmernost zaveze in situacijo primerja z obveznostmi štipendistov po ZŠtip-1 ter delavcev po zdravniški specializaciji ali opravljanju PDI. Meni, da je rok 10 let bistveno predolg ter da ni bila dolžna podpisati pogodbe o zaposlitvi s tako klavzulo, zaradi česar z njenim nepodpisom ni kršila svojih obveznosti, še posebej glede na najmanj 26-mesečno delo za tožečo stranko. Pojasnjuje tudi, zakaj je šele na ponovljenem sojenju predložila preglednico specifikacije stroškov svojih storitev v obdobju od 20. 9. 2010 do 1. 10. 2012. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam v veliki meri kot pritožbenim novotam ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo dvakrat, in sicer je s sodbo št. I Pd 537/2013 z dne 23. 9. 2016 toženki naložilo plačilo 15.484,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila, plačilo zneska 143.594,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Na pritožbi obeh strank je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom št. Pdp 1048/2016 z dne 18. 5. 2017 delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo za znesek 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če toženka ne izpolni vseh pogodbenih zavez oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, tj. do 15. 5. 2010. Ker toženka ni pridobila licence za opravljanje svojega poklica v tem roku, je tožeča stranka od nje po 23. členu te pogodbe upravičeno zahtevala vračilo stroškov njenega štipendiranja (v znesku 15.484,42 EUR), ki jih je toženka prejela v času veljavnosti te pogodbe. Štelo pa je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na vračilo prejetih zneskov v obdobju po 16. 5. 2010. Tožeča stranka je toženki po tem datumu še vedno izplačevala določene zneske v smislu štipendiranja, čeprav stranki nista imeli pogodbenega dogovora glede štipendiranja oziroma glede vračila stroškov štipendiranja. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem sojenju glede zneskov, ki jih je toženka prejela po 16. 5. 2010 od tožeče stranke (razen tistih, ki jih je prejela direktno od E.E., s. p.), zadevo presoja po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, naj tožeči stranki plača 92.178,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki povrne stroške postopka 4.151,10 EUR, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavzelo je stališče, da so izpolnjene predpostavke za utemeljenost zahtevka tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve za čas po 15. 5. 2010, saj je tožeča stranka tudi v tem obdobju toženki v enakem obsegu krila stroške, vezane na pridobitev delovnega dovoljenja, zdravniške licence v RS in za kasnejšo sklenitev delovnega razmerja ter da je s tem namenom sklenila z njo kasnejše pogodbe o zaposlitvi (št. ...), vendar se ta podlaga kasneje ni uresničila, saj se toženka pri tožeči stranki ni zaposlila kot zdravnica specialistka oftalmologije. Štelo je, da je ta pričakovana toženkina izpolnitev izostala, kar predstavlja izpolnitev prvega pogoja za obveznost vrnitve plačanih stroškov, izpolnjeni pa sta tudi predpostavki obogatitve toženke in prikrajšanja tožeče stranke ter vzročna zveza med njima. Zavrnilo je zavzemanje toženke, da je tožeča stranka plačala te stroške, čeprav je vedela, da ji jih ni treba plačati, ter štelo, da je plačilo posledica dejanske zmote tožeče stranke. Zavrnilo je tudi ugovor toženke, da tožeča stranka ni upravičena do povračila izplačanega osebnega dohodka toženki v celotnem obdobju od avgusta 2010 do decembra 2012 zaradi toženkinega dela za tožečo stranko v tem obdobju.

8. O pritožbi toženke zoper izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče že odločalo s sodbo št. Pdp 890/2018 z dne 13. 12. 2018, s katero je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila ter stroške postopka naložilo v plačilo tožeči stranki. Vrhovno sodišče je s sklepom št. VIII Ips 57/2019 z dne 16. 2. 2021 reviziji tožeče stranke ugodilo, to sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno uporabo 190. in 191. člena OZ zaradi neobstoja podlage za obveznost vračila stroškov, je v sklepu št. VIII Ips 57/2019 Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da sta stranki vse, kar sta počeli, počeli v želji, da bi prišlo do sklenitve veljavne pogodbe o zaposlitvi in da bi toženka pri tožeči stranki pričela opravljati delo zdravnice specialistke oftalmologije (kavza pogodbe). Ne glede na ugotovitev navideznosti pogodbe o zaposlitvi št. ..., to ne onemogoča presoje, ali sta stranki s tem le prikrili ustni dogovor o štipendiranju, s katerim je tožeča stranka prevzela obveznost financiranja toženke v času pridobivanja licence, toženka pa obveznost, da se po pridobitvi licence zaposli pri tožeči stranki. Ker za takšen dogovor oziroma pogodbo, ki je še najbližje pogodbi o štipendiranju, ni predpisana obličnost, je takšen dogovor veljaven ne glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi, s katero sta stranki sicer prikrili tak dogovor, ni navedena niti obveznost izobraževanja (to je pridobitev licence) niti obveznost vračila prejetih sredstev, če se toženka po pridobitvi licence ne zaposli pri tožeči stranki. Tožeči stranki ni bilo treba dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ. Glede na navedeno gre v tej zadevi za kondikcijski zahtevek zaradi neuresničene podlage (tretji odstavek 190. člena OZ). Podlaga za plačevanje navedenih izdatkov je bila zaposlitev toženke pri tožeči stranki po tem, ko pridobi licenco za delo zdravnice specialistke oftalmologinje v Sloveniji. Ta podlaga (zaposlitev) se ni uresničila, kar pomeni, da je lahko podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po tretjem odstavku 190. člena OZ. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbene navedbe, s katerimi se toženka zavzema za to, da naj ne bi bil podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po tretjem odstavku 190. člena OZ. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 57/2019.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožeča stranka plačevala nekaj, za kar je vedela, da ni dolžna ter da zato na podlagi 191. člena OZ ne more zahtevati vračila plačanih stroškov. Vrhovno sodišče se je v svojem sklepu opredelilo tudi do tega vprašanja in štelo, da je bistveno, ali je med strankama obstajal dogovor o plačevanju teh izdatkov in da sta se obe stranki zavedali, da se izdatki plačujejo zaradi kasnejše zaposlitve toženke pri tožeči stranki in ali so v delu spornega obdobja ta plačila temeljila na opravljanju dela toženke v ambulanti tožeče stranke. Ta dogovor sta obe stranki izvrševali (tožeča stranka je plačevala, toženka pa sprejemala plačila, obe stranki pa sta se tudi po pridobitvi licence preko pooblaščencev dogovarjali glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi), zato ni mogoče šteti, da je tožeča stranka plačevala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna. Tožeča stranka je s plačevanjem spornih izdatkov izvrševala svoj del obveznosti v pričakovanju, da bo prišlo tudi do uresničitve obveznosti toženke. Pred ugovorom privolitve v prikrajšanje se upnik lahko brani tako, da zatrjuje, da je izpolnil v zmoti (kar je tožeča stranka tudi storila), pri čemer ni treba, da bi bila zmota opravičljiva. V primeru zmote privolitev v prikrajšanja namreč ni veljavna, saj ni svobodna, ne glede na to ali je zmota opravičljiva ali ne. Kot nebistvene je torej treba zavrniti pritožbene navedbe v tej smeri.

11. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je treba pri odločitvi o tožbenem zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve upoštevati, kdo je odgovoren za to, da se toženka ni zaposlila pri tožeči stranki kot zdravnica specialistka oftalmologinja, oziroma zakaj ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje tega dela med strankama. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem zapisalo, da obogatitveni zahtevek zaradi neuresničene podlage (tretji odstavek 190. člena OZ) ne izključuje uporabe 117. člena OZ o krivdni naknadni nemožnosti izpolnitve. Prvi odstavek 117. člena OZ določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke, zmanjšano za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti. Toženka je ves čas postopka uveljavljala, da je za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi odgovorna tožeča stranka, češ da ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki ni upoštevala veljavne kolektivne pogodbe, predvsem pa je vsebovala obveznost toženke, da v primeru prenehanja pogodbe pred iztekom 10 let tožeči stranki povrne celoten znesek 93.148,63 EUR in pogodbeno kazen v višini 50.000,00 EUR, pri čemer je bil ta "poslovni" del pogodbe o zaposlitvi za tožečo stranko bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni presojalo, ali je zahtevek lahko neutemeljen glede na določbo 117. člena OZ. Že zaradi tega je pritožba utemeljena in je bilo treba izpodbijani del sodbe razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. V pritožbi toženka vztraja tudi, da zaradi plačila stroškov s strani tožeče stranke ni bila obogatena. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče zavzelo stališče tudi do tega vprašanja, in sicer, da za vse obogatitvene zahtevke iz 190. člena OZ, torej tudi za obogatitveni zahtevek zaradi pozneje odpadle podlage, velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo. Predpostavke neupravičene pridobitve so: obogatitev (korist) na strani obogatenega, prikrajšanje (škoda) na strani prikrajšanega, vzročna zveza med prikrajšanim in obogatitvijo, odsotnost pravne podlage (oziroma neuresničena ali pozneje odpadla podlaga) ter odsotnost privolitve prikrajšanega. Toženka je med sporom uveljavljala, da z izdatki, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka, ni bila obogatena. Prav tako je toženka v pritožbi opozarjala, da nekateri od teh izdatkov že pojmovno ne morejo predstavljati njene obogatitve. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča v zvezi s tema vprašanjema, kar bo v primeru, da ne bo ugotovilo razloga za naknadno nezmožnost izpolnitve skladno s 117. členom OZ na strani tožeče stranke, še moralo ugotoviti, da bo presodilo, ali so podane vse predpostavke neupravičene obogatitve.

13. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev, da je toženka pri tožeči stranki v obdobju od avgusta 2010 do oktobra 2012 opravljala delo v ambulanti, zaradi česar je zmotno prisodilo tožeči stranki vse stroške iz naslova neupravičene obogatitve zaradi izjalovljenega namena strank. Toženka v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev v zvezi z njenim delom v ambulanti tožeče stranke. Predlagala je zaslišanje prič B.B. in C.C.. V spis je tudi pravočasno predložila evidenco, ki jo je tožeča stranka vodila o njenem delu v ambulanti v času od avgusta 2010 do oktobra 2012 (priloga B 30). Za ugotovitev narave njenega dela v navedenem obdobju bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze in presoditi, ali je bila dolžna v ambulanti tožeče stranke delati zastonj ali pa so ji v tem času plača, nastanitev in ostali stroški vendarle pripadali. Če sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bo zavrnilo že iz drugih razlogov, bo moralo upoštevati, da v primeru opravljanja dela (pa čeprav nesamostojnega in svetovalnega) toženke za tožečo stranko v obdobju od 1. 8. 2010 do 31. 10. 2012 v tem obdobju podlaga (kavza) za plačilo stroškov najemnine in prejemkov toženke, ki jih je tožeča stranka pretežni del spornega obdobja tudi sama opredelila kot plače, ni prikrita štipendijska pogodba, temveč opravljeno delo. Ta podlaga pa ni odpadla, temveč je bila uresničena z opravljenim delom, odvisno tudi od obsega. V takem primeru kavza za plačilo stroškov najemnine in izplačilo mesečnih plač in štipendij v obdobju po 1. 8. 2010 ne bi bilo financiranje pridobitve licence, temveč plačilo toženkinega dela za tožečo stranko. Zato, odvisno tudi od okoliščin primera, tožeča stranka ob sklicevanju na kasneje odpadlo pravno podlago ne bi mogla uspešno zahtevati vrnitve zneskov, ki jih je v času dejanskega opravljanja dela toženke plačala kot najemnino, štipendijo oziroma plačo ali povrnitev nekih drugih stroškov. Navedeno pomeni, da je utemeljenost zahtevka za vračilo izplačil iz naslova zavarovanja v višini 50,00 EUR, štipendije za avgust 2010 v višini 800,00 EUR, plač za čas od septembra 2010 dalje v skupni višini 72.544,38 EUR, najemnine za čas od avgusta 2010 do januarja 2012 v znesku 12.478,18 EUR treba presojati s stališča, ali je bila podlaga za ta izplačila dejansko opravljanje dela toženke v času od avgusta 2010 do 31. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je ugovore toženke glede dejanskega opravljanja dela ter njene dokazne predloge zavrnilo z zmotnim stališčem, da to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ker toženka ni opravljala dela delovnega mesta inštruktorja trgovcev optikov po pogodbah o zaposlitvi št. ....

14. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, ali je zahtevek lahko neutemeljen glede na določbo 117. člena OZ, ali je torej razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo zdravnice specialistke oftalmologije na strani tožeče stranke; ali je bila toženka z izdatki, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka, sploh obogatena, oziroma ali kateri od teh izdatkov že pojmovno ne morejo predstavljati njene obogatitve; ter ali je bila toženka v obdobju od avgusta 2010 do oktobra 2012 dolžna v ambulanti tožeče stranke delati zastonj ali pa so ji v tem času pripadali plača, nastanitev in ostali stroški ter v kolikšnem obsegu, zaradi česar je s temi vprašanji ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje glede navedenih treh sklopov vprašanj.

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči Vrhovnega sodišča, kakor jih je povzelo pritožbeno sodišče, ter ugotoviti, ali je skladno s 117. členom OZ toženka prosta svoje obveznosti, ker je izpolnitev njene obveznosti (zaposliti se pri tožeči stranki) nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja tožeča stranka. Če bo ugotovilo, da toženka ni prosta svoje obveznosti na tej podlagi, bo moralo ugotavljati, ali je bila s posameznimi plačili tožeče stranke obogatena oziroma ali določena plačila že pojmovno ne pomenijo njene obogatitve, ter v zvezi s plačili, ki so navedena v točki 13 te obrazložitve, ali je bila kavza za njihovo izplačilo toženkino delo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe, saj gre za odločanje o samostojnih pravnih celotah, ki pred sodiščem prve stopnje doslej še niso bile obravnavane.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 928/2016
• VDSS sklep Pdp 95/2016
• VDSS Sodba Pdp 890/2018