VDSS Sodba Pdp 190/2021

Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba pravočasna, vložena v roku 30 dni, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1 in teče od dneva, ko delavec zve za kršitev pravice. Tožnik je dejstvo, da mu je delovno razmerje pri toženki (na podlagi sporazuma, ki ga ni podpisal) prenehalo, zvedel dne 2. 12. 2019, ko je obiskal svetovalnico in so pridobili izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pred tem tega dejstva ni vedel; sporazuma dne 16. 10. 2019 ni podpisal, predaja ključev in daljinskih upravljalnikov ni bila povezana s prenehanjem delovnega razmerja, ampak z bolniškim staležem, dne 18. 11. 2019, ko je bil pri zdravniku, pa je bila odjava šele podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2019 ničen in ga je razveljavilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 31. 10. 2019 in je trajalo do dne 11. 9. 2020 za polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2019. Toženki je naložilo, da tožnika za navedeno obdobje prijavi v socialna zavarovanja in mu obračuna mesečna bruto nadomestila plače v višini 886,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zahtevek za poziv na delo in za plačilo nadomestil plače v višini 886,63 EUR z zapadlostjo 15. dne v prihodnjem mesecu je zavrnilo. Toženki je naložilo, da za tožnika plača pravdne stroške v višini 1.156,05 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Tožnik je že dne 16. 10. 2019, ko je podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, vedel za prenehanje delovnega razmerja. Ponovno je to izvedel dne 5. 11. 2019, ko mu je A.A. poslal SMS sporočilo, s katerim ga je pozval na pripopredajo. Da se SMS nanaša na primopredajo in da ni povezan z bolniškim staležem tožnika, je v svoji izpovedi potrdil A.A., zaslišan kot priča. Za prenehanje delovnega razmerja je tožnik izvedel najkasneje dne 18. 11. 2019, ko je bil pri zdravniku. Izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 2. 12. 2019 je prilagojen za potrebe te pravde. Sodišče prve stopnje je zmotno dokazno ocenilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca grafološke stroke dr. B.B.. Na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2021 je sodni izvedenec izpovedal, da spreminja svoje dotedanje ugotovitve. Izpovedal je, da je bolj verjetno, da je podpis na sporazumu tožnikov. Sodišče prve stopnje bi moralo takšni izpovedi slediti. Ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi sporna dejstva ugotovilo drugače, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja. Toženka je z vlogo z dne 30. 10. 2020 predložila listine, ki vsebujejo tožnikov podpis. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila pravdnega postopka, ker teh listin ni upoštevalo. Svoje odločitve ni utemeljilo. Dne 12. 1. 2021 je toženka predložila še dodatne listine. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila o prekluziji in listin neutemeljeno ni upoštevalo. Predhodno je bila toženka pozvana le na predložitev sporazuma, ne pa na predložitev drugih listin. Upoštevanje dodatnih listin ne bi zavleklo reševanja spora. Na podlagi teh listin bi se pravilno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva, če bi sodni izvedenec z njimi razpolagal. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženka ni dokazala, da se je tožnik dne 16. 10. 2019 sestal z direktorjem in podpisal sporazum. Direktor, ko je bil zaslišan, ni znal točno opredeliti datuma sestanka, kar mu ne odreka verodostojnosti. Od sestanka do zaslišanja je minilo eno leto in je edino razumno, da se direktor datuma sestanka ni spomnil. Toženka je dokazala, da tožnik v oktobru 2019 dela ni opravljal po pričakovanjih. O tem je izpovedal direktor. Tožnik se je zaposlil pri toženki le, da bi izpolnil pogoje, da bi odšel na delo v Nemčijo. Dejstvo, da je v oktobru 2019 prišlo do sestanka, dokazuje slabo delo tožnika. Direktor toženke je ob zaslišanju pojasnil, zakaj sta se s tožnikom dogovorila, da mu delovno razmerje preneha dne 31. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo dejstvo, da si tožnik ni našel nove zaposlitve. Tega dejstva sploh ni ugotavljalo. Dne 1. 11. 2019 se je tožnik zaposlil. Na trgu je veliko povpraševanje po delavcih voznikih. Dela dne 1. 11. 2019 ni nastopil zaradi poškodbe. To je razlog, da izpodbija veljavnost sporazuma, ki ga je sklenil s toženko. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da stranki sporazuma nista sklenili v čajni kuhinji. Toženki neutemeljeno očita, da ob sklenitvi ni bilo prič. Praksa pri toženki je, da se direktor z delavci sestaja v čajni kuhinji. V čajni kuhinji ni mogoče imeti zabave, o kateri je izpovedal tožnik, saj je premajhna. Tožnik se ni poškodoval na delu niti do poškodbe ni prišlo dne 31. 10. 2019. Navodila toženke so, da jo delavci takoj pokličejo, če pride do poškodbe. Tožnik je ni poklical. A.A., ki je tožnika tega dne videl, je izpovedal, da poškodbe ni bilo opaziti. Zdravstvena dokumentacija, ki jo je predložil tožnik, dokazuje le to, kar je tožnik povedal zdravniku. Zdravnika je obiskal šele tri dni po poškodbi. Poškodoval se je kasneje, dne 3. 11. 2019, ko je padel. Glede obveščanja o tem, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo, sta izpovedi direktorja in priče A.A. skladni. A.A. je dne 31. 10. 2019 tožniku po pomoti poslal SMS sporočilo. Direktor ga je šele dne 5. 11. 2019 obvestil, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, nato je A.A. tožnika pozval k primopredaji. Direktor je bil izjemno obremenjen in je na prenehanje delovnega razmerja tožnika v vmesnem času pozabil. Tožnik namenoma ni opravil primopredaje dne 31. 10. 2019. Iz SMS sporočil z dne 8. 11. 2019 ne izhaja, da sta se tožnik in direktor pogovarjala o obrazcu ER-8. Direktor toženke je glede sestanka prejšnjega dne 7. 11. 2019 izpovedal, da sta se pogovarjala le o poškodbi, pri čemer tožniku ni verjel, o obrazcu ER-8 pa ne. Tožnik je kljub dejstvu, da mu je delovno razmerje pri toženki že prenehalo, želel, da mu izda obrazec ER-8. To je bilo, potem ko je že opravil primopredajo. Toženka je pred sodiščem prve stopnje utemeljila, zakaj je tožnika iz socialnih zavarovanj odjavila dne 18. 11. 2019. Na odjavo je direktor toženke pozabil, pri čemer je za to pri toženki zadolžena C.C.. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Ni storilo nobenih procesnih kršitev, ki jih očita toženka v pritožbi. Toženka ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka. Tožnik sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2019 ni podpisal. Tega, da ga je toženka dne 18. 11. 2019 odjavila iz socialnih zavarovanj, takrat sploh ni vedel. Dne 31. 10. 2019 je s strani disponenta toženke prejel navodila za delo. Tožnik je na SMS sporočilo odgovoril, povedal je, da se je poškodoval. Zaradi poškodbe je toženki vrnil ključe in daljinske upravljalnike. Predaja ni bila posledica prenehanja delovnega razmerja. Toženka je tožnika nezakonito odjavila iz socialnih zavarovanj na podlagi ponarejenega sporazuma. Sodni izvedenec ni mogel ugotoviti, ali je podpis na sporazumu tožnikov. Njegovo izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo. Toženka določene dele izvedenskega mnenja jemlje iz konteksta. Sodni izvedenec sam je izpovedal, da je pri oblikovanju podhipotez upošteval motivacijo, ki bi jo imel ponarejevalec, da pri podpisu naredi anomalije. Gre za pristop, je pojasnil, ki se ne uporablja. Sodišče prve stopnje zato podhipotez utemeljeno ni upoštevalo. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni grajala procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje utemeljeno prepozno predloženih dokazov ni upoštevalo. Toženka pogoja nekrivde ni niti utemeljila. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin podpisa sporazuma. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je izčrpno obrazložena in življenjsko sprejemljiva. V navedbah toženke so številne nelogičnosti in nedoslednosti, npr. glede obveščanja disponenta o prenehanju delovnega razmerja, odjavi tožnika iz socialnih zavarovanj, sestanka med tožnikom in direktorjem. Toženka je tožnikov podpis na sporazumu ponaredila, ker se je tožnik poškodoval in bil v bolniškem staležu. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo s sporazumom, ki ga ureja 81. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Za ugotovitev dejstva, ali je tožnik podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2019, ki je bilo med pravdnima strankama sporno, je sodišče prve stopnje izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem grafološke stroke ter ostale predlagane dokaze – prebralo je listine v spisu in zaslišalo stranki ter priči A.A. in C.C.. Izvedene dokaze je skrbno in vestno ocenilo, tako vsakega zase kot vse skupaj, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Sprejeto dokazno oceno je v izpodbijani sodbi izčrpno pojasnilo.

7. Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu naložilo, da dopolni izvedensko mnenje, pri čemer naj upošteva listino pod prilogo B10, ki vsebuje tožnikov podpis in ki jo je toženka predložila z vlogo z dne 30. 10. 2020, ne pa listin pod prilogo B11 in B12 („Arbeitsvertrag“ in „Dienstzettel“). Pri tem je upoštevalo tožnikovo navedbo, da podpis na zadnjih dveh listinah ni njegov. Takšno odločitev je utemeljilo v izpodbijani sodbi (točka 15 obrazložitve) in je pravilna. Po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja je toženka z vlogo z dne 12. 1. 2021 sodišču predložila še dodatne listine, popisane pod prilogo B13-B15, pri čemer ni navedla nobenih razlogov, da teh listin ni predložila prej, najkasneje s pripombami na dopolnilno izvedensko mnenje, ki jih je podala s pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2020. Na podajo morebitnih pripomb je bila toženka pozvana z dopisom sodišča prve stopnje z dne 30. 11. 2020, ki vsebuje opozorilo, da pripomb, podanih po poteku osemdnevnega roka, sodišče ne bo upoštevalo. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki jo je ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve), listine so bile predložene prepozno, njihovo upoštevanje bi zavleklo reševanje spora (izdelava še enega dopolnilnega izvedenskega mnenja). Poleg tega, kar je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo, je sodni izvedenec ob ustnem podajanju mnenja izpovedal, da je razpolagal z zadostnim številom primerljivih podpisov za izdelavo izvedenskega mnenja.

8. Sodni izvedenec je, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi podal zaključek „nedokazljivo“, tj. da so med spornim in primerljivimi podpisi tako podobnosti kot razlike, kar onemogoča ugotovitev, da je sporni podpis (ali da ni) tožnikov. Nekoliko drugačnega mnenja, podanega ustno ob zaslišanju sodnega izvedenca, utemeljeno ni upoštevalo, saj, kot je ugotovilo iz izpovedi sodnega izvedenca, njegova naloga („pristojnost“) ni analitika, kjer postavlja podhipoteze ob upoštevanju še drugih okoliščin (npr. motivacije), do katerih se izkustveno opredeljuje. Sam sodni izvedenec je izpovedal, da takšen pristop za ugotavljanje dejstev v pravdi ni primeren.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pravdni stranki nista že na podlagi izvedenskega mnenja dokazali, da je tožnik podpisal sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2019 oziroma da ga ni podpisal. Zato je pravilno ugotavljalo druga dejstva (indice) s tem v zvezi. Pri tem je predvsem bistvena vsebina SMS in Viber sporočil, ki sta jih predložili pravdni stranki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka oziroma v njenem imenu disponent A.A. s SMS sporočilom z dne 31. 10. 2019 za 4. 11. 2019 tožniku odredil delo. V zvezi s tem je toženka pred sodiščem prve stopnje v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2020 navedla, da je A.A. pozabil, da je tožniku delovno razmerje že prenehalo, hkrati je zanikala, da bi tožnik A.A. obvestil o poškodbi, zaradi katere je bil kasneje v bolniškem staležu. Na podlagi ocene izvedenih dokazov, poleg listin še izpovedi direktorja toženke in priče A.A., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka svojih navedb ni dokazala; direktor in priča sta izpovedala, da je direktor A.A. pozabil povedati za prenehanje delovnega razmerja tožnika. Čeprav je A.A., zaslišan kot priča, zanikal, da bi bil s tožnikovo poškodbo seznanjen, njegovi izpovedi utemeljeno ni sledilo. Tožnik je A.A. dne 3. 11. 2019 poslal priponko k Viber sporočilu, ki je vsebovala zdravniški izvid, pri čemer iz izpovedi direktorja toženke, ki jo je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno upoštevalo, izhaja, da ga je ravno A.A. konec oktobra oziroma v začetku novembra 2019 seznanil z dejstvom, da se je tožnik poškodoval in da mu je s tem v zvezi poslal zdravniški izvid. Prav tako utemeljeno je štelo, da vsebina SMS sporočila z dne 5. 11. 2019, s katerim je A.A. pozval tožnika na predajo ključev in daljinskih upravljalnikov, ni povezana s prenehanjem delovnega razmerja (da torej ne gre za primopredajo, kot ponavlja toženka v pritožbi), ampak z bolniškim staležem tožnika. Za odločitev je nebistveno, ali je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, za katero mu toženka ni izdala obrazca ER-8, ali poškodbe izven dela, za kar se zavzema pritožba.

10. Toženka v pritožbi enako kot v dosedanjem postopku utemeljuje, zakaj je tožnika iz socialnih zavarovanj odjavila dne 18. 11. 2019. Sodišče prve stopnje izpovedi direktorja toženke, da je do „pozne“ odjave prišlo, ker je sporazum založil in o njem pozabil obvestiti v družbi (C.C., ki je urejala odjavo) utemeljeno ni sledilo. Prepričljivo je pojasnilo, da je bil direktor na dejstvo sporazuma oziroma prenehanja delovnega razmerja po navedbah toženke opomnjen s klicem A.A., s tožnikom pa se je sestal vsaj ob predaji ključev in daljinskih upravljalnikov.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba pravočasna, vložena v roku 30 dni, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1 in teče od dneva, ko delavec zve za kršitev pravice. Tožnik je dejstvo, da mu je delovno razmerje pri toženki (na podlagi sporazuma, ki ga ni podpisal) prenehalo, zvedel dne 2. 12. 2019, ko je obiskal svetovalnico in so pridobili izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pred tem tega dejstva ni vedel; sporazuma dne 16. 10. 2019 ni podpisal, predaja ključev in daljinskih upravljalnikov ni bila povezana s prenehanjem delovnega razmerja, ampak z bolniškim staležem, dne 18. 11. 2019, ko je bil pri zdravniku, pa je bila odjava šele podana.

12. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo še druga ugotovljena dejstva, ki jim toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka, npr. dejstvo, da so bile nepravilnosti pri delu, ki jih je toženka očitala tožniku, storjene bistveno pred oktobrom 2019 (in tako ne podpirajo navedb toženke, s katerimi je utemeljevala nagib za sklenitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi). Ta dejstva niti niso bistvena, le dodatno potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče se do s tem povezanih pritožbenih navedb na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ne opredeljuje.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je dolžna plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % ali 7,5 točke materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

28.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 200/2021
• VDSS Sodba Pdp 181/2021
• VDSS Sklep Pdp 311/2020