VDSS Sodba Pdp 152/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Drugačna organizacija, ki je v tem, da se delovno mesto ukine in delo prerazporedi na zaposlene pri toženi stranki oziroma zunanjega izvajalca, s katerim je tožena stranka sodelovala že prej, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (točke I, II, III, IV, V in VIII) delno spremeni tako, da se v tem delu sodba glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 12. 2019, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, je nezakonita.

Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2019, temveč traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do vključno 12. 4. 2020, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 15. 1. 2020 do vključno 12. 4. 2020 vzpostaviti delovno razmerje, ji za ta čas priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 15. 1. 2020 do vključno 12. 4. 2020 za vsak mesec obračunati osnovno plačo v bruto znesku 1.700,00 EUR, povečano za dodatke, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, odvesti davke in prispevke in ji izplačati ustrezen neto znesek plače, zmanjšan za znesek prejetega denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v bruto znesku 6.800,00 EUR in ji izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.266,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 12. 2019 nezakonita (točka I izreka); da je delovno razmerje s pravicami iz tega razmerja trajalo do vključno 12. 4. 2020, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka); da je dolžna tožena stranka tožniku za čas od 15. 1. 2020 do vključno 12. 4. 2020 vzpostaviti delovno razmerje, mu priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja, ki izhajajo iz delovnega razmerja (točka III izreka); da je dolžna tožena stranka tožniku za navedeni čas obračunati osnovno plačo v bruto znesku 1.700,00 EUR, povečano za dodatke, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter mu izplačati neto plačo, zmanjšano za znesek prejetega denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov plače, od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka IV izreka) in da mu je dolžna obračunati denarno povračilo v bruto znesku 6.800,00 EUR ter izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (točka V izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača nagrado v neto znesku 32.807,30 EUR, od tega zneska obračuna bruto znesek ter odvede davke in prispevke in mu plača zakonske zamudne obresti, ki tečejo od posameznih neto zneskov in datumov zapadlosti, ki so razvidni iz točke VI izreka. Kar je tožnik zahteval več ali drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje pravic iz tega razmerja in izplačilo plač za čas od 13. 4. 2020 do dneva izdaje sodbe, izplačilo neto plače za čas od 15. 1. 2020 do 12. 4. 2020 brez upoštevanja zneska denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, plačilo denarnega povračila v bruto znesku 23.800,00 EUR, zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska nagrade in nagrade v neto znesku 10.833,37 EUR), je sodišče zavrnilo (točka VII izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.106,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka VIII izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na plačilo nagrade, in zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ga sodišče ni pozvalo, naj konkretizira navedbe glede zahtevka za plačilo nagrade in odpravi njegovo nesklepčnost. Tožena stranka ni substancirano prerekala trditev tožnika o višini nagrade in je priznala, da je tožnik sodeloval pri vseh poslih in pridobival vse stranke, ki so navedene v tožbi. Stališče sodišča, da je tožena stranka prerekala sodelovanje tožnika pri pridobivanju strank, pomeni kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Izpostavlja, da je že v tožbi zahteval, naj sodišče pridobi manjkajoče listine skladno z 227. členom ZPP, vendar je sodišče dokazni predlog na njegovo škodo zavrnilo. Sodišče bi moralo neprerekana dejstva šteti za nesporna in v celoti ugoditi zahtevku za plačilo nagrade. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožena stranka tožnikovega dela ni reorganizirala na način, kot navaja v odpovedi. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z zunanjim izvajalcem (družbo A. d. o. o.) že pred odpovedjo izvajala trženjske naloge v okviru aplikacije X. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je trženje prevzela sama oziroma v kombinaciji z B.B. kot zakonitim zastopnikom zunanjega izvajalca, kar izhaja tudi iz njegove izpovedi. Obseg trženjskih aktivnosti in njihova razdelitev med toženo stranko in A. d. o. o. sta predmet poslovne odločitve in dogovora med poslovnima partnerkama, zato nista relevantna za presojo zakonitosti odpovedi. Tožena stranka ni zaposlovala drugega kadra in angažirala drugih zunanjih izvajalcev. Sodišče je zmotno presodilo, da tožena stranka na področju informatike ni dokazala svojih navedb glede zatrjevane organizacije dela. Obstoječi zunanji izvajalec je prevzel del nalog tožnika, manjše obstranske naloge tehnične narave pa je prevzela tožena stranka sama. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je direktorica tožene stranke prevzela naloge, ki jih je pred tem na področju trženja opravljal tožnik. Sodišče navaja, da v času odpovedi praktično ni bilo trženjskih aktivnosti, pri čemer pa izpusti besedo skoraj in ne upošteva izpovedi B.B., da je bilo nekaj trženja. Tožena stranka je trženjske aktivnosti izvajala v manjšem obsegu, kar je (avtonomna) poslovna odločitev tožene stranke v skladu z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Dejstvo je, da je prišlo do reorganizacije dela na področju trženja X in da aktivnosti niso bile v celoti opuščene, kot zmotno zaključuje sodišče. Ker sodišče ni skrbno ocenilo izpovedi priče B.B., je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP. Nasprotuje stališču sodišča o neenakem obravnavanju tožnika na podlagi osebne okoliščine in obstoju neutemeljenega odpovednega razloga. Zaradi organizacijskega razloga, ki je naveden v odpovedi, delo tožnika ni več potrebno. Tožena stranka v sodnem postopku ni pojasnila le razlogov za reorganizacijo na področju informatike, temveč tudi na finančnem področju, kjer za izdajo računov na mesečni ravni potrebuje okvirno 10 ur, za komunikacijo z zunanjim računovodstvom na mesečni ravni pa 2 do 3 ure, vključno s pripravo dokumentacije, in da je finančne naloge prevzela direktorica tožene stranke. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ekonomsko racionalna, pri čemer je direktorica tožene stranke izpovedala, da obseg tožnikovega dela ni več potreben in da je mogoča optimizacija delovnega procesa, s katero se prispeva k boljšim odnosom in boljšemu delovanju samega podjetja. Optimizacija delovnega procesa tožene stranke, ki je v zmanjšanju števila zaposlenih za enega delavca, brez dodatnih stroškov in prekomerne obremenitve ostalih zaposlenih, je dopustna. Razveza zakonske zveze med tožnikom in direktorico, do katere je prišlo približno pol leta pred odpovedjo, ni pomembna za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z obstojem neutemeljenega odpovednega razloga je sodišče ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, ko ni skrbno ocenilo izpovedi direktorice in priče B.B.. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne obstaja neutemeljen odpovedni razlog po 9. alineji 90. člena ZDR-1. Način izvrševanja pogodbenih obveznosti iz pogodbe o poslovnem sodelovanju v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistven za presojo njene zakonitosti. Tožena stranka graja stališče sodišča glede nezakonitosti odpovedi, ker je delo tožnika na področju informatike še naprej potrebno. Te naloge opravlja družba A. po dogovorjeni ceni in v soglasju s toženo stranko. Prenesene naloge opravi B.B. v okviru dogovorjenega mesečnega pavšalnega nadomestila in predvidene kvote ur. Zmotna je presoja sodišča v zvezi z zavrnitvijo izrabe letnega dopusta v trajanju treh dni. Iz priloženega obrazca za prijavo dopusta je razvidno, da je treba dopust najaviti 10 (delovnih) dni vnaprej, česar tožnik ni storil. Zaradi drugačnih potreb delovnega procesa je neustrezna primerjava tožnikovega položaja z drugo delavko. Zatrjevane osebne okoliščine, ki bi vplivale na odločitev o reorganizaciji, niso obstajale, organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka dokazala. Tožena stranka ugovarja dosojenemu denarnemu povračilu zaradi sodne razveze. Nadalje navaja, da tožnik ni upravičen do plačila nagrade, saj je sklenitev pogodb s strankami tožene stranke plod timskega dela tožnika, direktorice tožene stranke, B.B. in študentov ter drugih zaposlenih pri toženi stranki. Jasna in nedvoumna je dobesedna razlaga določila drugega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem je tožnik upravičen do nagrade, če je izključno on tisti, ki je v celoti prispeval k pridobitvi stranke in sklenitvi posla za X. med strankami in toženo stranko. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabijo tako, kot se glasijo. Določba drugega odstavka 82. člena OZ v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj subjektivno dojemanje strank pri razlagi pogodbenih določil ni pomembno. Ker gre pri razlagi pogodbenega določila za materialnopravno vprašanje, se sodišče neutemeljeno sklicuje na domnevno priznanje neprerekanih dejstev. Namen zanikanja dejstev izhaja iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnik niti v enem primeru ni izključno in v celoti prispeval k pridobitvi stranke in sklenitvi posla med strankami in toženo stranko. Podpis pogodb s strani direktorice ni pomemben. Sodišče ni ugotovilo pomena besedne zveze »izključno in v celoti prispevati k pridobitvi posla in pridobiti stranko“ in katera ravnanja ti izrazi zajemajo. Ne glede na to je pomen izrazov „v celoti“ in „izključno“ popolnoma jasen in nedvomno ne vključuje sodelovanja drugih oseb pri izvajanju aktivnosti za pridobitev strank. Direktorica tožene stranke C.C. in priča B.B. sta izpovedala, da tožnik ni izključno in v celoti prispeval k pridobitvi stranke niti k sklenitvi posla. Čeprav B.B. ni zaposlen pri toženi stranki, se kot pogodbeni izvajalec upošteva pri pridobitvi posla za X.. Za priznanje nagrade tožniku ni pomembno, kako se je stimulacija določala in izplačevala drugim zaposlenim. Nagrado je mogoče razumeti kot »nagrado za delovno uspešnost«. Sodišče je brez ustrezne pravne podlage tožniku dosodilo znesek 653,00 EUR za čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je lahko odločil, ali bo vse trženjske aktivnosti izvedel sam ali bo naloge delil med ostale. V takem primeru ni upravičen do izplačila nagrade. Do nje bi bil upravičen le, če bi aktivnosti opravil samostojno. Če se je direktorica tožene stranke udeležila sestankov v zvezi s predstavitvijo aplikacije, tožnik ni izključno in v celoti prispeval k pridobitvi stranke in sklenitvi pogodbe. Zgolj administrativna elektronska sporočila, ki se nanašajo na usklajevanje terminov predstavitev in posredovanje tipske pogodbe, predstavljajo manjši del aktivnosti in ne izključnega prispevka k sklenitvi pogodbe. Pri strankah Občina D., Dom upokojencev E. in F. sodišče ni upoštevalo, da je tožnik opravil administrativni del in ni prispeval izključno k pridobitvi teh strank. Tožnik ni vzpostavil kontakta in se dogovarjal za sklenitev pogodbe s F., ker je bilo vse že prej dogovorjeno z direktorico tožene stranke. Zahtevani mesečni neto zneski, ki se obrutijo, predstavljajo strošek tožene stranke, ki je od izstavljenih računov strankam in ustvarjenega dobička že plačala davek na dobiček. Tožena stranka ne more biti sočasno zavezana k plačilu davka na dobiček in davkov na stroške, ki znižujejo dobiček. Izpodbija odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožb in priglašata stroške odgovora.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "svetovalec za IT in za trženje aplikacij za podporo javnemu naročanju X. in finančnik ...". Tožena stranka mu je 9. 12. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je reorganizirala delo tako, da bo pretežni del tožnikovih nalog na področju informatike predala zunanjemu izvajalcu, naloge na področju trženja aplikacije za podporo javnemu naročanju X. in financ pa bo prevzela direktorica tožene stranke. Hkrati je bilo navedeno, da bo zaradi reorganizacije tožena stranka ukinila delovno mesto, na katerem opravlja delovne naloge le tožnik.

8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Drugačna organizacija, ki je v tem, da se delovno mesto ukine in delo prerazporedi na zaposlene pri toženi stranki oziroma zunanjega izvajalca, s katerim je tožena stranka sodelovala že prej, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik.

9. Tožena stranka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga, ker naj ne bi prišlo do reorganizacije in da naj ne bi bilo razlogov za ukinitev delovnega mesta. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka za potrebe opravil na področju IT pri toženi stranki najela zunanjega izvajalca, ki je prevzel tožnikove naloge na tem področju. Aktivnosti na področju trženja aplikacije X. pa naj bi tožena stranka po ugotovitvi sodišča celo opustila. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2020 navedel, da je finance prevzela direktorica. Navedeno kaže, da je tožena stranka organizacijo dela spremenila tako, da je del nalog, ki jih je opravljal tožnik, prerazporedila na direktorico tožene stranke in zunanjega izvajalca, ki je solastnik aplikacije X. in s katerim je tožena stranka sodelovala že prej. V zvezi s tem pritožba utemeljeno navaja, da je optimizacija delovnega procesa tudi ekonomsko upravičena, saj je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih in je nadaljevala delo s pogodbenim izvajalcem.

10. Delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti, kako konkretno bo po reorganizaciji razdelil posamezne naloge (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 110/2017). Odpoved zato ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker se prerazporeditev tožnikovih nalog med direktorico in obstoječim pogodbenim izvajalcem ne prekriva povsem z navedbo vsebine reorganizacije v odpovedi. Že zgolj ukinitev delovnega mesta in prenos dela tožnikovih nalog na druge osebe, ne glede na konkretni način razdelitve teh nalog, pomeni spremembo organizacije dela. Dejstvo, da potreba po delu na področju IT ni prenehala, tako še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. O spremembi organizacije dela je mogoče govoriti celo v primeru, ko delodajalec vse naloge delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, prenese na zunanjega izvajalca (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 50/2017), kar se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj je bil na zunanjega izvajalca prenesen le del nalog, ki jih je opravljal tožnik. Tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, ni nezakonita zgolj zato, ker se v njej navedene organizacijske spremembe ne ujemajo povsem z ugotovitvami sodišča o tem.

11. Za presojo obstoja odpovednega razloga ni bistveno, v kakšnem obsegu je tožena stranka dolžna zagotavljati dejavnost trženja aplikacije po pogodbi o poslovnem sodelovanju z zunanjim izvajalcem (A. d. o. o.), ker je to predmet njunega razmerja. Prav tako za presojo zakonitosti odpovedi ni odločilno dejstvo zavrnitve treh dni letnega dopusta približno mesec in pol pred odpovedjo. Delodajalec lahko odreče izrabo letnega dopusta, če tega ne dopuščajo tekoče potrebe delovnega procesa. Tudi sicer iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ter prijavnega obrazca jasno izhaja, da se izrabi letni dopust na podlagi pisne prošnje, ki jo mora delavec delodajalcu predložiti 10 dni pred želenim nastopom, česar tožnik ni storil oziroma je dopust prepozno prijavil. V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno navaja, da glede na drugačne potrebe delovnega procesa ni ustrezna primerjava z delavko G.G..

12. Pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi je treba v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Za vodenje in poslovanje je odgovoren delodajalec in iz te odgovornosti izhajajo tudi njegove pristojnosti odločanja o organizaciji dela. Toženi stranki ni mogoče odrekati pravice do ukinitve delovnega mesta in reorganizacije s prenosom opravil na direktorico tožene stranke oziroma zunanjega izvajalca, s katerim nadaljuje pogodbeno sodelovanje. Zaradi razveze zakonske zveze med tožnikom in direktorico v mesecu juliju 2019, to je skoraj pol leta pred sporno odpovedjo, toženi stranki ne more biti onemogočeno urejanje razmerja iz pogodbe o zaposlitvi po pravilih, ki veljajo za delovno razmerje (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2012). Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da je razveza zakonske zveze neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da predstavlja neutemeljen odpovedni razlog iz 9. alineje 90. člena ZDR-1.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe v točkah I, II, III, IV in V izreka spremenilo tako, da se zahtevki kot neutemeljeni zavrnejo (358. člen ZPP). Ker tožnik v sporu o prenehanju delovnega razmerja ni uspel, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v točki VIII izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožniku namesto zneska 2.106,00 EUR povrniti znesek 1.266,95 EUR (154. člen ZPP).

14. Tožnik navaja, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da tožena stranka ni substancirano prerekala tožbenih navedb o upravičenosti nagrade o sodelovanju pri pridobitvi posla s strankami H., I. in Mestno občino J.. Namen zanikanja dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, izhaja iz navedb tožene stranke. Pritožba spregleda, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotovala temu, da tožnik v spornem obdobju niti v enem primeru ni izključno in v celoti prispeval k pridobitvi stranke in sklenitvi posla med toženo stranko in njenimi strankami. Prav tako je tožena stranka (sicer pavšalno) prerekala trditve o višini izstavljenih računov kot osnovi za obračun. Dejansko gre za navedbe, s katerimi je tožena stranka zanikala zatrjevana dejstva v zvezi z zahtevkom za izplačilo nagrade. Po presoji pritožbenega sodišča glede višine zahtevka za izplačilo nagrade zadošča, da je tožena stranka navedla, da zahtevek po podlagi niti v enem primeru ni utemeljen, zato ni mogoče slediti pritožbenemu predlogu tožnika, da pritožbeno sodišče zaradi nesubstanciranega prerekanja tožniku enostavno prizna zahtevano nagrado tudi za pridobitev poslov z navedenimi strankami.

15. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal navedb o pridobitvi poslov s strankami H., I. in Mestno občino K.. Pri tem ne gre za vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka, temveč za razporeditev dokaznega bremena, ki je glede plačila nagrade v skladu s pravilom o dokazovanju iz 212. člena ZPP na tožniku. Tožnik neutemeljeno navaja, da je v tožbi predlagal, naj sodišče toženi stranki naloži predložitev teh listin, saj se je dokazni predlog nanašal le na račune od vključno septembra 2019 dalje. Ker tožnik ni dokazal svojih navedb o pridobitvi poslov z navedenimi strankami, je sodišče v tem delu utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo nagrade.

16. Bistveno vprašanje spora o izplačilu nagrade je pravilna razlaga drugega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je delavec upravičen do nagrade v višini 10 % od sklenjenega posla za prodajo oziroma najem aplikacije za podporo javnemu naročanju X., če je izključno on tisti, ki je v celoti prispeval k pridobitvi stranke in sklenitvi posla za X. med stranko in delodajalcem. Pri razlagi navedene določbe o plačilu dela plače oziroma nagrade za delovno uspešnost smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 13. člen ZDR-1, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava. To pa pomeni, da avtonomija pogodbenih strank ni neomejena, saj morata delavec in delodajalec spoštovati določbe ZDR-1 in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 9. člena ZDR-1). V konkretnem primeru je treba upoštevati zakonski okvir za pogodbeno ureditev dela plače za delovno uspešnost, kot je določen v 127. členu ZDR-1, po katerem se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je pomembno, da morajo biti delavcu jasno znana merila in kriteriji, na podlagi katerih bo lahko delodajalec presodil, kako uspešen mora biti delavec, da se mu lahko izplača variabilni del plače.

17. V določbi drugega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi ni jasno opredeljeno, katere trženjske aktivnosti tožnika prispevajo k pridobitvi stranke in sklenitvi posla za X. med toženo stranko in njenimi strankami. Predvsem pa je doseganje individualne delovne uspešnosti tožnika lahko odvisno zgolj od njegovega dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, in ne od timskega dela. Dobesedna razlaga, za katero se zavzema tožena stranka in po kateri mora tožnik izključno in v celoti prispevati k pridobitvi stranke in sklenitvi posla, bi v obravnavanem primeru, ko gre za povezan delovni proces, pri katerem sodelujejo druge osebe, pomenila, da izpolnitev tožnika nikoli ne bi bila mogoča (34. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo obravnavano določbo, ko je pomen uporabljenih izrazov „izključno in v celoti prispevati“ presojalo z vidika delokroga tožnika, tj. da mora pristopiti do stranke in organizirati vse potrebne aktivnosti za sklenitev posla, in mu priznalo nagrado. Pravilna uporaba pravil iz 8. in 214. člena ZPP pride v poštev le v primeru ugotavljanja dejstev, ne pa pri pravni presoji določil pogodbe, zato v obravnavanem primeru nista podani kršitvi teh pravil.

18. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožene stranke, da je sodišče brez ustrezne podlage tožniku prisodilo znesek nagrade 653,00 EUR za čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku priznalo le mesečne zneske nagrad za posle s strankami iz obdobja do vključno meseca novembra 2019. Prav tako je neutemeljen očitek, da je tožnik pri sklepanju pogodb s strankami Občina D., Dom upokojencev E. in F. opravil le administrativni del in ni prispeval k pridobitvi teh strank. V zvezi s tem je sodišče pravilno izpostavilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in je šele v svoji izpovedi njena direktorica navedla, da so pri posameznih strankah prvi kontakt vzpostavile druge osebe, ki so sodelovale pri predstavitvi. Kljub temu se je sodišče opredelilo do predložene elektronske korespondence in pravilno ugotovilo, da je tožnik pristopil do navedenih strank, organiziral sestanek in vodil pogajanja do sklenitve pogodbe. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

19. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, da zahtevani mesečni zneski nagrade predstavljajo strošek tožene stranke, ki je od izstavljenih računov strankam in ustvarjenega dobička že plačala davek na dobiček. Tovrstne navedbe so nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zoper odločitev o plačilu nagrade zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka glede spora o plačilu nagrade, saj s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbo pa nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (154. in 155. člen ZPP). Čeprav je tožena stranka s pritožbo delno uspela v sporu o prenehanju delovnega razmerja, po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 93/2021
• VDSS Sodba Pdp 87/2021
• VDSS Sodba Pdp 88/2021