VDSS Sodba Pdp 183/2021

Jedro

Pritožba ne nasprotuje poudarku sodišča prve stopnje, da je tudi sicer iz odpovedi razbrati le začasno, namesto trajnega prenehanja potrebe po tožničinem delu, kar je v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 bistven pogoj za utemeljenost odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, po katerem preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da je začasna prepoved dejavnosti sama po sebi utemeljen razlog za odpoved. Pri tem navaja, da je splošno znano dejstvo, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Tudi, če bi to držalo, glede na zgoraj pojasnjeno, navedeno ne bi moglo predstavljati zadostne dejanske podlage zakonite odpovedi.

Pritožbene navedbe o tem, kakšno je bilo kasnejše dogajanje, kakšne so bile omejitve poslovanja v letih 2020 in 2021, torej v času po podani odpovedi, za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niso upoštevne. Tudi ni pomembna pritožbena navedba, da je toženka kasneje sprejela novo sistemizacijo delovnih mest in tožničino delovno mesto ukinila. Ta okoliščina bi utegnila biti relevantna, če bi pritožbeno sodišče presojalo smiselnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije, kar pa ni predmet pritožbenega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2020 nezakonita in se razveljavi, da se pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2019 razveže z 18. 1. 2021, da je toženka dolžna tožnici za čas od 13. 6. 2020 do 18. 1. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in jo prijaviti v zavarovanje, ji za čas od 13. 6. 2020 do 1. 10. 2020 obračunati bruto nadomestila plače v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, za nadaljnji čas do 18. 1. 2021 pa obračunati mesečna nadomestila plač v znesku 1.029,20 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Toženki je naložilo še, da mora tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 2.058,40 EUR bruto, plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. V presežku je zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka 1.134,78 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko le zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da odpovedni razlog ni obstajal. Vztraja, da je začasna prepoved dejavnosti utemeljen odpovedni razlog. Svoje dejavnosti ni mogla opravljati do preklica epidemije, pa tudi kasneje ne v polnem obsegu. Epidemija je bila preklicana z odlokom vlade, ki je bil objavljen v uradnem listu 14. 5. 2020. Ko je toženka tožnici vročala odpoved, ni mogla vedeti, da bo epidemija naslednji dan preklicana. Preklic je začel učinkovati šele 31. 5. 2020. Toženka zaradi ukrepa ni mogla opravljati svoje dejavnosti. Da je njena dejavnost turistična, je splošno znano dejstvo. Splošno znano dejstvo je tudi, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Gre za logično posledico nedela, ki je ne le splošno znana, ampak tudi neizogibna. Navedb o tem, da je zaradi ukrepa utrpela izpad dohodka, zato ni mogoče šteti za širjenje odpovednih razlogov. Kasnejših prepovedi in omejitev poslovanja pri odpovedi ni bilo možno upoštevati. Kasneje je sprejela novo sistemizacijo delovnih mest in tožničino delovno mesto ukinila. Tožnici je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razlogov višje sile, ki je 31. 5. 2020 prenehala, nato pa spet nastopila in v letih 2020 in 2021 omejila možnost poslovanja. Ker temelj zahtevka ni podan, oporeka prisojeni višini. Tožnica ni upravičena do nobenega nadomestila, odškodnine in tudi ne do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pogodba je bila tožnici odpovedana iz razlogov višje sile, na katere toženka ni imela nobenega vpliva, utrpela pa je veliko finančno izgubo. Navedenih okoliščin sodišče neutemeljeno ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga z dne 21. 4. 2021 oprlo na neobrazloženost odpovednega razloga, ki ga je toženka vezala na odlok vlade o omejitvi prodaje blaga in storitev na področju Republike Slovenije zaradi omejitve epidemije Covid-19 (zaradi katerega ji je bila začasno prepovedana prodaja storitev, ni mogla opravljati svoje glavne dejavnosti in tako žičniške naprave in lokali niso delovali), šele v pravdi pa ga je obrazložila z ekonomskimi posledicami odloka na tožnico oziroma na prenehanje potrebe po delu vodje gostinskega objekta, kar ni dopustno (83. in 87. člen Zakona od delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

6. Pritožba ne nasprotuje poudarku sodišča prve stopnje, da je tudi sicer iz odpovedi razbrati le začasno, namesto trajnega prenehanja potrebe po tožničinem delu, kar je v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 bistven pogoj za utemeljenost odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, po katerem preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

7. Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da je začasna prepoved dejavnosti sama po sebi utemeljen razlog za odpoved. Pri tem navaja, da je splošno znano dejstvo, da pravni subjekt, ki zaradi prepovedi začasno ne more opravljati dejavnosti, utrpi izgubo dohodka. Tudi, če bi to držalo, glede na zgoraj pojasnjeno, navedeno ne bi moglo predstavljati zadostne dejanske podlage zakonite odpovedi.

8. Kljub opisanim razlogom, ki utemeljujejo nezakonitost odpovedi, je sodišče prve stopnje poudarilo še zaključek, da se je toženka v odpovedi sklicevala na začasno prepoved dejavnosti, ki ob podaji odpovedi ni več veljala, oziroma na odpovedni razlog, ki ob podaji odpovedi ni več obstajal.

9. Pritožba ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila odpoved z dne 21. 4. 2021 podana šele 13. 5. 2021. To je en dan pred tem, ko je bil po pravilnem opozorilu pritožbe v Uradnem listu RS, št. 68/2020 z dne 14. 5. 2020 objavljen Odlok vlade o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki se je uporabljal šele od 31. 5. 2020. Vendar pa so, bolj kot navedeni splošni odlok, za vprašanje izvajanja toženkine dejavnosti relevantni drugi pravni akti, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje in uporabi katerih pritožba ne nasprotuje, kot tudi ne nasprotuje zaključku sodišča, da je bilo 11. 5. 2020 dovoljeno opravljanje obeh dejavnosti (tako žičničarske, kot dopolnilne gostinske dejavnosti - na terasah in vrtovih), dne 13. 5. 2020 pa je bilo tudi že jasno, da bo z 18. 5. 2020 dovoljena strežba tudi v notranjosti lokalov.

10. Pritožbene navedbe o tem, kakšno je bilo kasnejše dogajanje, kakšne so bile omejitve poslovanja v letih 2020 in 2021, torej v času po podani odpovedi, za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niso upoštevne. Tudi ni pomembna pritožbena navedba, da je toženka kasneje sprejela novo sistemizacijo delovnih mest in tožničino delovno mesto ukinila. Ta okoliščina bi utegnila biti relevantna, če bi pritožbeno sodišče presojalo smiselnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije, kar pa ni predmet pritožbenega postopka.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ustrezno priznalo pravice iz naslova delovnega razmerja, čemur pritožba pavšalno, zgolj v posledici vztrajanja pri nezakoniti odpovedi, neutemeljeno nasprotuje. Neutemeljeno nasprotuje tudi priznanju denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, češ da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi višje sile, na katero toženka ni imela nobenega vpliva, utrpela pa je veliko finančno izgubo. Ne gre za okoliščine, ki bi bile odločilne za priznanje denarnega povračila. Do tega je tožnica upravičena že v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Višino denarnega povračila sodišče določi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitve o nezakoniti odpovedi ne temeljijo na višji sili. Sodišče je ob pravilni uporabi kriterijev za odmero denarnega povračila tožnici (ki je bila npr. po temeljnem kriteriju pri toženki zaposlena 1,5 let) priznalo primerno denarno povračilo v višini dveh plač.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka krije sama svoje pritožbene stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2005 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

27.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 264/2016
• VDSS sodba Pdp 132/2016
• VDSS sodba Pdp 1039/2015